Ljubljančani dan prej na pripravljalni tekmi v Kranju niso blesteli. Proti domačemu drugoligašu Triglavu so prvi polčas celo izgubili z 0:1, v drugem delu pa nato le zaigrali bolj zbrano in slavili s 3:1. Sezono v Prvi ligi TS bodo čez dva tedna v Stožicah odprli proti Gorici.
S Pušnikom smo se pogovarjali po še enem v vrsti treningov v pripravljalnem obdobju, v katerem 54-letni Dravograjčan z načelom "Red, delo in disciplina" poskuša "zastrupiti" svoje varovance. Pri tem mu pomaga tudi priznani strokovnjak Srdjan Djordjević, s katerim sta se takoj po našem intervjuju za skupno mizo že posvetila novim načrtom.

Videli smo, da ste se po koncu treninga zadržali v nekajminutnem pogovoru z Andražem Šporarjem. Je dobil kakšna posebna navodila?
Vsak trening je nova priložnost, da se pogovoriš z igralci. Dal sem mu nekaj nasvetov glede tekme v sredo, ki ni bila najboljša. Z vsemi fanti sem se pred treningom in po treningu pogovoril, z Andražem pa še posebej, ker je biser slovenskega nogometa. Zasluži si to pozornost, hkrati pa mora nekatere stvari spremeniti, če hoče iz tega bisera postati dragulj.

Kaj mora spremeniti?
Uf, veliko. To on sam najbolje ve. Upam, da bo to čim prej začel delati.

Povejte nam kakšno podrobnost.
Gotovo mora napredovati pri igri v obrambi, liderstvu, prevzemanju odgovornosti. Voljni trenutek, hotenje, značaj in želja po treningu pri njem niso težava. Ima pa še ogromno tehničnih pomanjkljivosti, veliko rezerv pri tehnično-taktičnem razmišljanju in pristopu na višji ravni.

Je z glavo zdaj povsem pri Olimpiji?
To morate pa njega vprašati (smeh). Jaz upam, da je.

Pogrešate kaj tekmovalno evropsko poletje, ki so ga te dni začeli Celje, Domžale in Koper?
Pogrešam v tem smislu, da če bi zdaj igrali v Evropi, bi to pomenilo, da sem bil lani uspešen s svojo ekipo. Drugače pa je bolje, da ima Olimpija v tem trenutku mir. Čaka nas še nekaj prestopov, spoznavamo se, navajamo drug na drugega. Nič ni narobe, če smo malo na periferiji, ob strani.

Je za Olimpijo prednost, da se lahko v miru pripravlja na državno prvenstvo?
Kakor vzameš. Ne iščem alibijev, toda ekipe, ki nastopajo v Evropi, bodo ob začetku prvenstva že v tekmovalnem ritmu, bolje pripravljene in imajo že popolnjen igralski kader.

Tri tedne ste trener Olimpije. Kako se Korošec znajde v Ljubljani?
Ljubljano zelo dobro poznam. Ko me obiščejo prijatelji iz Amerike, Japonske, Irana ali koder koli drugod, jih peljem po Ljubljani, ker jim res lahko marsikaj pokažem. Navdušuje me, da lahko znova in znova najdeš kakšen lep kotiček. V teh treh tednih pa poleg igrišča in hotela, kjer prespim, nisem bil nikjer drugje. Ni bilo časa. Kmalu se bom preselil v stanovanje.

Ko smo pred tremi leti in pol vprašali Bojana Prašnikarja, ki je postal trener Olimpije, ali se bo preselil v Ljubljano, smo dobili odgovor, da verjetno ne, ker od Šmartnega ob Paki do Ljubljane ni daleč. Do Dravograda je najbrž malce preveč, kajne?
Težko bi si privoščil vožnjo na Koroško, saj moraš biti ekipi na voljo ves dan. Do Dravograda le imam uro in pol. Ob dveh treningih na dan, sestankih in vseh drugih obveznosti to pomeni, da bi se v bistvu samo vozil domov, prišel ob 22.00, prespal in zjutraj ob 6.00 šel spet na pot. Ne vidim nekega razloga za to početje.

Pomislite kdaj, kako lepo bi bilo, če bi se lahko usedli na hitri vlak kot na Japonskem in bi bili v nekaj minutah v Ljubljani?
Ja, ima pa ta hitri vlak tudi svojo ceno, tako da ne vem, kako bi to šlo (smeh). Šalo na stran: moje misli so zdaj res samo pri ekipi, zato moram biti tukaj. Družina bo spet malo trpela, a me bosta žena in hčerka že obiskali.

Kakšen je pogled povprečnega Korošca na Ljubljano?
To morate povprečnega Korošča vprašati (smeh). Bolje vem, kakšen je pogled povprečnega Ljubljančana na Korošca. Še vedno nas tu pa tam kdo vpraša, kako to, da tako lepo govorimo slovensko, ker mislijo, da so Korošci samo avstrijski Korošci. Če se malce pošalim ... Nimam nobenih frustracij s periferijo in glavnim mestom. Vedno sem govoril, da je Dravograd prestolnica Evrope. V gledališče ali opero hodim v Salzburg, Gradec ali na Dunaj, tudi v Milano, če je treba, seveda pa sem tudi v Cankarjevem domu ali Mariboru. Vse poti so zelo blizu. Tudi pri nogometu je enako. Do Dunaja imam dve uri in pol, do Münchna tri ure in pol. Z letališči je podobno. Za mene je Dravograd velemesto, z vsem spoštovanjem do prestolnice Ljubljane.

Kaj vam pomeni podatek, da ste po Prašnikarju šele drugi slovenski trener, ki je vodil tako Maribor kot Olimpijo?
Nič še nisem naredil. Ko bom kaj naredil, bo to vsekakor dober spomin, nič kaj drugega. Moram pa reči, da sem ponosen, da sem treniral Maribor in da zdaj treniram Olimpijo. Mislim, da si to želi vsak slovenski trener.

Mislite, da vam bo uspelo predramiti nogometno zaspano Ljubljano?
Tega ne mislim, to vem. Na neki način jo bom že predramil, kakšen bo, pa bomo še videli (smeh). Ampak spali ne bomo.

Vas čudi, da tako malo gledalcev obiskuje tekme v Stožicah?
Ne. Takšno kot je stanje v družbi, takšno je stanje tudi v gospodarstvu in športu. Nekateri ljudje se bojujejo z osnovnimi eksistenčnimi težavami, preživetjem. Zato šport ni na prvem mestu. Po drugi strani pa je šport tisto vodilo, upanje, ko naši športniki ponesejo naš glas v deveto vas. Tako si mora tudi Olimpija povrniti staro slavo. Ljubljana potrebuje močen nogomet, košarko, hokej, rokomet in vse preostalo. Športno društvo Olimpija je tu vodilno in mora biti vzor vsem drugim. Trudil se bom, da z gospodoma Mandarićem in Stojićem ter drugimi sodelavci nogometni klub dvignemo na višjo raven in da se bodo ljudje spet začeli vračati v Stožice. To je najpomembneje. Nogomet se igra zaradi ljudi. V največji užitek mi bo, če bodo Stožice polne.

Menite, da bodo gledalci prišli, tudi če bo Olimpiji šlo zelo dobro, na tekmo proti Zavrču?
Odvisno je samo od igre, od spektakla, ki ga bo to moštvo ponudilo. Ljudje morajo znova začutiti, da je Olimpija njihova, da je to njihov klub. To ni moj klub, ni naš klub, ni od gospoda Mandarića. Ko bodo ljudje to spet spoznali, ko se bodo identificirali z moštvom, ko bo dedek pripeljal svojega sina in vnuka na stadion, bo ta spet poln. V preteklosti je bilo seveda narejenih nekaj napak, a pustimo to. Gremo naprej in poskušajmo to popraviti.

Nič ni kazalo, da bi vas lahko v tej sezoni spremljali na domačih zelenicah. Še aprila ste dejali, da bo vaša naslednja trenerska postaja spet tujina - Azija ali Bližnji vzhod.
Ja, blizu so bili Katar, Združeni arabski emirati in Kazahstan. Želel bi si tudi nazaj na Japonsko, ker sem se tam odlično počutil in bil zelo spoštovan. Imel sem super razmere za delo. A v tem trenutku ni bilo te možnosti. Niti pomišljal nisem o Sloveniji, pa ne zaradi nespoštovanja, ampak zato, ker so bili stolčki zasedeni. Nenadoma se je potem zgodil zasuk, ponudila se je priložnost in z veseljem sem jo sprejel. Od takrat nisem več razmišljal o tujini. Izziv je res velik in z veseljem sem zdaj tu.

Ste imeli torej več ponudb iz tujine?
Ne, ne, ne. Ne prodajam bučnic, da bi me vsi iskali. To je larifari. Naših trenerjev v tujini ne iščejo pogosto, zelo težko je dobiti delo. Ne ustvarjajmo si iluzij, v Sloveniji nas je samo dva milijona. Imel sem neke konkretne pogovore, a tudi z ženo sva ugotovila, da je bolje, če sem po toliko letih odsotnosti doma.

V Aziji ste delovali v Iranu in na Japonskem. Vas ta celina posebej privlači?
Navdušila in presenetila me je v eno in drugo smer. Vsaka medalja ima dve plati. Vedno pa se rad spominjam samo dobrih stvari in zgodilo se mi je ogromno pozitivnega. Veliko sem odnesel od tam in se ogromno naučil.

Ste bili presenečeni, ko vas je poklical športni direktor Ranko Stojić in vam ponudil mesto trenerja Olimpije?
Ne, tedaj niti ne več, ker sem že prej dobil signal, da me bo poklical. Bil sem pa predtem presenečen, da se nekdo zanima zame.

Ob vašem ustoličenju smo lahko prebrali tudi opazko, da ste sami našli Stojića, in ne on vas. S pomočjo prijatelja iz vojske, nekdanjega kapetana Crvene zvezde Stevana "Dike" Stojanovića. Koliko je resnice v tem?
Ja, "Dika" in Ranko sta prijatelja, vratarja, poznata se iz Beograda, tam sta soseda. Ko so me določeni ljudje predlagali Stojiću, je jasno, da je vprašal "Diko" o meni. Če je kdo povedal kakšno dobro besedo o mojem delu, je bilo seveda zame ugodno.

V Sloveniji ste bili nazadnje pol sezone pri Celju leta 2012. Ste ponosni na delo, ki ste ga tam opravili?
Predvsem tista prva štiri leta v Celju mi bodo vedno ostala v spominu. Tudi v tistem kratkem drugem obdobju smo napravili neke temelje za nadgradnjo, sem pa bil samo del v mozaiku.

Se vam je že tedaj zdelo, da je v Benjaminu Verbiču potencial, da nekoč postane najboljši igralec slovenske lige?
Nedvomno. S športnim direktorjem Ambrožem Krajncem sva veliko pozornost posvečala njemu. Bil je še zelo mlad, ko je bil priključen članski ekipi. Dobival je minutažo in bilo je jasno, da bo izkoristil svoj potencial.

Je pri Olimpiji kakšen tak igralec, ki bi lahko postal najboljši v ligi?
Ja, v dveh ali treh se skriva ta potencial.

V sredo ste bili kljub zmagi na prijateljski tekmi v Kranju nad Triglavom s 3:1 zelo razočarani nad pristopom in neagresivnostjo svojih fantov.
Ne toliko razočaran kot jezen. Pa ne samo jezen. Ne gre mi v glavo, kako lahko profesionalci razmišljajo na tak način. Ne morem razumeti, kako lahko nekdo tako lahkotno vzame tekmo oziroma svojo službo. Da se tako pripravi. Veliko trdega dela nas še čaka na tem področju.

"Začelo se je že z obutvijo," ste dejali po tekmi. Kaj je bilo narobe?
Popolnoma neodgovorno in neprofesionalno je bilo. O teh stvareh ti v resnih ekipah ni treba razmišljati. Da se glede na igralno površino obujejo pravilni čevlji, da ne drsi ali "šminkira" z gumenjaki. Ve se, kaj je profesionalna tekma. Če trikrat, štirikrat padeš na zadnjo plat, je to popolnoma neodgovorno in močan signal zame in za vodstvo kluba, da nekaterim fantom še vedno sploh ni jasno, kaj se dogaja.

Ste bili glasni v slačilnici?
Ne, sem prihranil za današnji trening. Raje prespim in sem potem manj glasen, ampak bolj konkreten.

Kako si razlagate, da ste proti Zorji v soboto v prvem polčasu igrali zelo spodbudno, proti Triglavu pa zelo slabo?
To morate kar njih vprašati. Z gospodom Srdjanom Djordjevićem sva začela samo neke preventivne, korekturne in stabilizacijske vaje za osnovno moč, pa nekateri fantje ne morejo hoditi. Ne vem, kakšno je njihovo razmišljanje, zakaj tega niso počeli sami prej, zakaj ne vlagajo več v sebe, če res hočejo, da bodo od tega živeli.

Že ob vašem prihodu v Ljubljano je bilo jasno, da si želite v štabu tudi Djordjevića, s katerim sta sodelovala že pred več kot desetletjem v Celju.
Ja, to je dogovorjeno. Mislim, da bo to kakovostno in dobro delo.

Kaj najbolj cenite pri njem?
Najprej človeško plat, inteligenco in strokovnost.

Najprej je bilo predvideno, da bosta vaša pomočnika mlada Vladan Radenković in Dejan Kopasić, kondicijski trener pa Srđan Zirojević. Kako to, da je mesto prvega pomočnika zdaj zasedel Oliver Bogatinov?
Radenković in Zirojević sta pustila dober vtis, oba sta dobra strokovnjaka. Žal se je potem nekaj zalomilo in ni prišlo do dogovora. Upam, da bom kdaj v prihodnosti z njima sodeloval. Res sem bil pozitivno presenečen nad njunim pristopom in znanjem, a direktor se ni dogovoril z njima. Potem je bilo treba hitro najti novo rešitev. Oliver je moj nekdanji igralec in človek, ki široko gleda na nogomet. Je strokovnjak in trener z Uefa PRO-licenco. Pred kratkim je diplomiral in mu čestitam za to. Ne strinja se v vsem z mano. Takšne imam rad, da se krešejo mnenja.

Torej ni šlo za to, da ne bi sprejeli pomočnikov, ki jih je izbral nekdo drug? Na Japonskem ste, denimo, pogrešali svoje ljudi v strokovnem štabu ...
Ne ne. Na Japonskem je čisto druga, specifična situacija. Način razmišljanja je drugačen, drugačna kultura, pristop in vse drugo. Tam bi bilo za ekipo bolje, če bi lahko imel dva, tri ljudi ob sebi. Za osnovni trening in taktična razmišljanja je bolje, da imaš ljudi, ki so že vpeljani v delo, da jih ni treba na novo učiti in da jim ni treba te spoznavati, ker ti to vzame preveč časa in izgubljaš energijo.

Ob ustoličenju za trenerja ste dejali, da potrebujete dva, tri tedne, da ujamete ritem in se spoznate. Vam je uspelo?
Jaz fante že kar dobro poznam, oni mene pa zagotovo še ne (smeh). Rad na dolgo in veliko razlagam, napišem, narišem in uporabim tudi kakšno predstavitev v powerpointu. V pričakovanju tega, da si bodo fantje kaj zapomnili. Sem učitelj in vzgojitelj, šele potem trener. Ampak nekateri še vedno preveč neresno in preveč lahkotno to jemljejo. Skozi eno uho jim gre noter, skozi drugo ven. Kot da so kakšni šolarčki. Še enkrat poudarjam, da smo profesionalci, da smo plačani za to, da bomo ljudem dajali užitke ali spektakle. S takšnim odnosom jim tega ne moremo dajati. Če danes delaš eno vajo in jo moraš na drugem treningu spet razlagati, pomeni, da si je igralec ni zapomnil ali je ni razumel in ne ve, zakaj smo jo izvajali v določenem obdobju treninga, čemu je namenjena. A slabih igralcev ni, smo samo slabi trenerji. Treba jim je razložiti enkrat več.

S čim ste pa najbolj zadovoljni pri do zdaj opravljenem delu?
Z ambicijo, željo in voljo nekaterih igralcev. In tudi sodelavcev, tistih, ki imajo radi Olimpijo. Kot sta, na primer, ekonom Boštjan ali fizioterapevt Pavle, ki so res srce in duša Olimpija. Navijači Green Dragonsi. Drugi, ki zdaj malo prihajajo in sprašujejo. To, ko te nekdo na cesti ustavi in vidiš, da mu ni vseeno za Olimpijo, ti daje energijo.

Pred kratkim ste izdali knjigo "Z japonskimi pregovori do motivacije", s katerimi ste spodbujali svoje igralce pri Fukuoki. So ti pregovori uporabni in učinkoviti tudi pri vašem zdajšnjem delu?
Tu pa tam bom uporabil kakšnega. Tam je bil drugačen pristop, predvsem zaradi komunikacije, ki je bila otežena. S tem sem želel samo spodbuditi komunikacijo, da ne bi prišlo do nejasnosti. Pri nogometu so najpomembnejši žoga, hitrost, vzdržljivost, taktika, igra, a seveda tudi glava. Če kdaj koga zmotiviraš s kakšnim pregovorom, ni nič narobe.

Kateri japonski pregovor vam je najbolj všeč?
Eden je "Uživaj življenje", tako kot "Carpe diem". Je pa še veliko drugih. "Dom je samo eden". Ko si veliko v tujini, to hitro spoznaš.

Pred začetkom sezone pričakujete še štiri ali pet okrepitev. Lahko že izdate kakšno ime?
(smeh) Tu ste pa prišli do odbojnega zidu. Ni imen.

Po različnih medijih se pojavlja veliko ugibanj.
To je v domeni športnega direktorja. Na vsak način me seznanja, ogledal sem si ogromno posnetkov, DVD-jev, zbiral informacije, toda v resnem poslu se to res ne pove. Ko bo posel končan, boste vsekakor izvedeli.

Branko Ilić, Gregor Balažic, Dejan Kelhar, Dejan Mezga, Goran Cvijanović, Matic Kotnik ... To so igralci, o katerih se je pisalo v povezavi z Olimpijo. Bo res kdo od njih prišel med vas?
(velik nasmešek)

Ob predstavitvi ste poudarili, da se nočete ukvarjati s telefonskimi klici različnih menedžerjev. Je vaš telefon v teh dneh tiho?
Ne. Zagotovo pa vsi kar hitro dobijo številko od gospoda Stojića in napotilo, naj se o tem pogovarjajo z njim.

Torej je klicev še vedno veliko in niso upoštevali vašega nasveta?
Kot vedno.

Na katerih igralnih položajih ste po vaši oceni najbolj "tanki"?
V vseh linijah. Lahko nogometašu razlagaš, kar koli hočeš, a če ne vidi, da mu nekdo enak ali boljši diha za ovratnik, ni nobenega "haska", razen če nima res visoke človeške in igralne inteligence ter ve, da ga bo samo to pripeljalo do uspeha. Če si iz pravega testa, boš sprejel konkurenco in te bo vsak dan na vsakem treningu izboljševala. Potrebujemo predvsem konkurenco na treningu ter dvig kakovosti in selekcije igralcev.

Boste igralski mozaik dopolnili še z nekaj bolj izkušenimi nogometaši? Vemo, da ste zagovornik teze, da morajo imeti mladi nogometaši ob sebi starejše, ki so jim lahko za vzor, in da se ne prehitro zadovoljijo z doseženim.
Seveda, vzorniki morajo biti. Jasno pa je, da tudi Olimpija gleda v prihodnost in da si ne bomo nabrali tu penzionističnega doma. Moramo imeti fante, ki bodo zanimivi tako za prodajo kot za naprej. Najbolje je, če imaš svojo akademijo ali pa če prepoznaš poceni talenta in ga narediš dobrega. To ves svet počne, zakaj ne bi tudi mi.

Bo igra s tremi napadalci, ki ste jo preizkusili na nekaterih pripravljalnih tekmah, za Olimpijo letos običajna?
Včasih bomo napadali z devetimi, a se tudi branili z desetimi. Na številke ne dam veliko. Pomembno je, s koliko igralci se braniš in s kolikimi napadaš. V modernem nogometu so pomembni predvsem prehodi, kako odvzeti žogo, kaj narediti, ko jo odvzameš, koliko igralcev se vključi ...

Koliko ste v stikih s predsednikom Milanom Mandarićem?
Ko gospod predsednik pride v Ljubljano, imamo sestanke. Pregledamo poročila, predloge, želje, navodila. Sicer pa prek telefona in elektronske pošte.

Kakšni so prvi vtisi?
Malo smešno je, po drugi strani pa žalostno, da se ljudje obremenjujejo z njegovo narodnostjo. Ko nekdo reče z negativnim prizvokom, da so prišli sami Srbi, mu jaz povem, da je gospod predvsem Američan in Anglež. Veliko se lahko od njega naučimo. Naj človeka spoštujejo, nekaj je dosegel v življenju s svojim znanjem, s svojo spretnostjo. Ustvaril je nekaj. Če si želi, da bi od tega imela korist tudi Ljubljana oziroma Olimpija, ga moramo sprejeti z odprtimi rokami.

Za konec še eno vprašanje o Mariboru. Pravite, da do Zlatka Zahoviča ne gojite nobene zamere, ker so vas leta 2007 kmalu po njegovem prihodu v Ljudski vrt zamenjali z Milkom Đurovskim.
Niti približno. Še enkrat poudarjam: ne samo Zlatko, tudi Katanec, Oblak in vsi drugi so potrebni slovenskemu nogometu. Nimamo veliko zvezd. Čisto vsakogar z mednarodnimi izkušnjami moramo vpeti v slovenski nogomet, jih ceniti in spoštovati. Mogoče je kakšen medij to kdaj izkoristil in kaj preveč napihnil, a Zlatka cenim kot igralca, športnega direktorja in človeka.

Se pogosto srečata?
Moram reči, da ne, ker sem bil res precej v tujini. Ko obiščem tekme Maribora, pa kupim vstopnico, ne sedim v kakšni loži in ne obremenjujem koga s svojo prisotnostjo. Obiskoval sem tekme Maribora, če sem bil doma, zdaj pa jasno, da bom bolj v Stožicah (smeh).

Čisto normalno komunicirata?
Ja, normalno. Ne vem, zakaj imajo ljudje vtis, da ni tako.