34-letni trener je že od otroštva predan nogometu. Kot nam je zaupal v intervjuju, v katerem beseda ni tekla o sinočnji tekmi z Olimpijo, pač pa o njegovem delovanju, razmišljanjih in o stvareh iz ozadja, ga nogomet vsak dan spremlja že od sedmega leta. Velja za delavnega in ambicioznega, pa tudi za človeka, ki iskreno pove, kaj misli.

Ko vas opazujemo od daleč, se zdi, da ste zelo temperamentni, obenem pa tudi zelo študiozni. Drži ali smo vas morda narobe ocenili?
Strinjal bi se s tem, zagotovo je emocio moj zaščitni znak, čeprav me zaznamuje tudi racionalno razmišljanje. Sem ambiciozen in tekmovalen, zagotovo pa je delavnost tista, ki me je pripeljala – če govorimo samo o trenerski karieri – do tu, kjer trenutno sem.

Poznamo vas kot trenerja Domžal, prej ste delovali v Celju, povezujemo vas v glavnem z nogometom. Kaj pa zapolnjuje vaš proti čas?
Zapolnjuje ga družina, sem oče enega otroka in vsekakor je družinski vidik zelo pomemben. Moram pa odkrito priznati, da imam v zadnjem obdobju zelo malo prostega časa. Delo v klubu mi vzame tudi po 10 ur dnevno, včasih celo 15, in tudi čas, ki ga preživim doma, je namenjen analizam, študiju, načrtom za naprej. Si pa vzamem čas tudi samo zase, kolesarstvo in tek sta športa, v katerih uživam in se sprostim. Predvsem pri kolesarstvu si, če povem malce po domače, razpiham glavo. Prijatelji iz trenerskih krogov me že nekaj časa vabijo na tenis, vendar me za zdaj še niso prepričali, da je tenis res primeren zame.

Bi vas morda lahko prepričali, če bi vam prijatelji na primer za rojstni dan ali ob kaki drugi priložnost podarili teniški lopar?
Mogoče bi bil to lahko prvi korak ali pa namig za prijatelje (smeh). Ampak, kot sem rekel, dejansko se ne vidim v tem, glede na to, da sem v konstantni interakciji z ljudmi, se potem raje umaknem na samo, si vzamem čas zase in se regeneriram na ta način.

Se lahko pohvalite s kako posebno zahtevno kolesarsko turo?
Ne, imam dve ustaljeni trasi v okolici Celja, niti ne tekmujem, ne merim si pulza, ampak grem v naravo. Gre za neko mešanico ceste, gozda, z vmesnimi postanki ob jezeru. Ne tekmujem, niti nisem tekmovalno usmerjen rekreativec.

Torej tudi ne izzivate usode in ni bojazni, da bi se na kaki tekmi zaradi grdega padca s kolesom pojavili z obliži in obvezami?
Zaenkrat ne, vse je pod kontrolo in bolj rekreativno usmerjeno (smeh).

Ker smo slišali, da veliko berete, smo vas prosili, da na intervju prinesete eno od knjig, ki jih trenutno berete. Katera je, kakšna tematika vas zanima in zakaj?
Ob večerih rad posežem po literaturi, predvsem je namenjena dodatnemu izobraževanju. Zanima me psihologija, psihologija ljudi, odnosov in podobno, torej predvsem razumevanje stvari, ki se med nami dogajajo. Prijatelj mi je pred dnevi svetoval delo Mihe Ureka »Miselnost zmagovalcev«. Tematika je usmerjena na finančno plat in psihologijo te tematike, ki je v Sloveniji mogoče malo manj poznana in izpostavljena. Aktivna doba igralca traja od 10 do 15 let in v tem času si mora urediti eksistenco oziroma razmišljati že danes, kaj bo počel po karieri. Tudi moje sodelovanje in razmišljanje s fanti gre vedno v tej smeri, da smo po eni strani športniki, maksimalno osredotočeni na to, a smo po drugi strani ljudje. Zato želim v njih vzbuditi širše razmišljanje, povezano z odnosi in življenjem, tako da ni vse skupaj strogo vezano na nogomet.

Koliko pa so igralci pripravljeni sprejeti tovrstne nasvete in pogovore?
Že odkar sem v klubu, sodelujemo tudi s psihologi in igralcem razširjamo obzorje. To je vsaj v Sloveniji bolj ali manj novost in moram reči, da je predvsem mlajšim igralcem to zelo všeč, želijo pridobivati informacije tudi s tega področja. Starejši, bolj izkušeni, katerih kariere se počasi končujejo, morda niso tako zelo zainteresirani, so pa z vsem tem seznanjeni. Naša naloga je, da predvsem na mlade fante, ki prihajajo, vplivamo tudi po tej plati.

Ste v tej literaturi našli tudi kak citat, ki je postal vaše vodilo oziroma ga pogosto uporabljate?
Kar nekaj jih je, in to na različnih področjih. Eden od njih je, da je delavnost vedno na prvem mestu, torej ni pomemben le talent, to je le neko seme, medtem ko je na drugi strani delavnost tista, ki te pripelje do cilja. Potem so tu še motivacijska vodila, kar nekaj jih imam na zalogi, jih pa uporabljam glede na specifičnost situacije. Moj moto je ta, da če želim biti uspešen, moram delati več kot drugi, se družiti z ljudmi, ki imajo enake ambicije, so še bolj izobraženi, imajo več izkušenj. Želim srkati informacije z vseh strani, jih akumulirati v glavi, dodati neki svoj ton, in vse to mi prinaša neki konstantni napredek.

Vse to podajate naprej igralcem, pa ne le njim, ampak tudi otrokom, ste namreč tudi učitelj športne vzgoje. Kako spremembe, ki smo jim priča skozi leta, vplivajo na delo v šoli in nogometu?
Družbeni odnosi gredo v drugo smer, kot bi si želel. Ampak mi nismo tu zato, da jokamo, ampak moramo najti rešitve znotraj sistema in družbenih vrednosti. Razlike, ki jih opažam v svojem sicer kratkem obdobju v šolstvu, se dogajajo nekako v obdobju petih let, kar pomeni, da se je v dvajsetih letih ogromno spremenilo. Ena teh stvari so zagotovo odnosi oziroma pravice in dolžnosti, gremo v smer, ko imajo otroci vse več pravic in vedno manj dolžnosti. Ogromna razlika pa je v strukturi učencev na eni strani in nadobudnih športnikov na drugi. Športna vzgoja je postala neko nujno zlo v šoli, na drugi strani pa je trenerski poklic res sijajen, saj delaš z igralci, ki si to želijo in srkajo znanje. Nekako se mogoče sliši smešno, ampak ta dva poklica je danes zelo težko primerjati.

Lahko na tem mestu rečeva kako besedo tudi o motoričnosti otrok?
Vsi kazalci v šolstvu kažejo na izreden upad vzdržljivosti, motoričnih sposobnosti, torej ramenskega obroča, moči rok in podobno. Vsi, ki v šolstvu delujejo v športu, opozarjajo, da stvari ne gredo v pravo smer. Tisti, ki delamo v športu, poskušamo prek športnih klubov in organizacij opozarjati na zdrav način življenja, kajti to je osnova, če želimo, da človeštvo obstane, na vse te stvari je res treba pogledati širše. Huda selekcija v športu in v športnih klubih pa nas sili h konstantnemu napredku v trenažnem procesu, tako da je tudi tu neko čudno ravnovesje. Stroka iz leta v leto zelo napreduje, na drugi strani se pa motorika otrok slabša zaradi družbenih vzorcev, tako da se stvari neenakomerno razvijajo.

O nogometu za zdaj še nismo veliko govorili, za prehod na to področje zato na začetku vprašanje - kaj je tisto, kar vas pri nogometu najbolj privlači oziroma navdušuje?
Težko bi se opredelil za eno stvar. Gre za emocijo vseh prisotnih na in ob igrišču, vseh stvari, ki se dogajajo okrog nogometa. Vemo, da je to šport številka ena, pa naj mi ne zamerijo predstavniki drugih športov, ampak dejansko vsi kazalci kažejo v to smer. In ta emocija lahko spreminja razpoloženja ljudi v eni minuti iz enega stanja v drugo, to je tisto, kar te pritegne. Hkrati pa je navdušujoče tudi to, da v nogometu lahko slabši premaga velikega favorita, kar je tudi ena od edinstvenih stvari v športu.

Kaj pa tiste slabše, temnejše plati? Kaj vas v tem športu moti?
Če se osredotočim samo na slovenski nogomet, mislim, da je še vedno preveč negativnosti, premalo sodelovanja med klubi, trenerji in igralci. Preveč negativnih stvari je povezanih s športnimi stavami in hazarderstvom. V šport se mešajo stvari, ki tukaj nimajo kaj iskati, govorim o postranskih stvareh, hitrih zaslužkih, to je ena temnejših plati zgodbe. To bi si vsekakor želel spremeniti, a se zavedam, da mi samemu to ne bi uspelo.

Kdo od trenerjev vam je najbližje po sistemu dela, filozofiji?
Tudi sam se spreminjam, tako kot drugi trenerji. Na začetku sem zelo spremljal Rogerja Schmidta, ki je deloval v Salzburgu, tudi zaradi njegovega izobraževanja, pa potem Jürgena Kloppa v času, ko je bil pri Borussii iz Dortmunda. V veliko pomoč mi je bil tudi Stale Solbakken, trener Københavna, ko smo se povezali zaradi prestopa Benjamina Verbiča. Bližje so mi trenerji, ki gojijo direkten nogomet, kar pomeni čim hitrejšo pot do gola, veliko priložnosti, veliko zadetkov, veliko dogajanja na igrišču. Nisem privrženec zaprtih sistemov in taktičnega nadigravanja, saj še vedno mislim, da se nogomet igra za širše množice. Tudi filozofija igralskega napredka gre v to smer. Ko pa bom nekako dozorel, mogoče dobil klub, v katerem se bo igralo izključno na rezultat, se bo temu treba prilagoditi in osvojiti še veliko znanja na tem področju. Za zdaj pa sem bližje trenerjem modernega tipa.

Kaj pa trenerji, o katerih se v zadnjih letih najpogosteje govori in piše. Kdo vas navdušuje, bi si ga želeli spoznati in ga tudi kaj vprašati?
Eden teh je v zadnjem času zelo popularni Antonio Conte, ki mu je uspel veliki met. Zelo mi je bil všeč – tako po filozofiji kot tudi po vplivu na družbo – Pep Guardiola, ko je vodil Barcelono. Ne samo da je bila Barcelona v nekem obdobju mit, vplival je tudi na širše množice, na kulturo ljudi, njegova beseda je imela težo. V Sloveniji je zagotovo Matjaž Kek tisti, ki daje veliko vrednost slovenski stroki, odpira vrata nam drugim, predvsem mlajšim, super bi bilo, če bi bil lahko v prihodnosti naš mentor ali kaj podobnega, saj nam lahko pokaže marsikaj. Prav Guardiola in Kek sta tista, ki bi ju želel bolje spoznati, in imam tudi marsikatero vprašanje za njiju.

Nam lahko kakšno razkrijete?
Gre za vprašanja na temo moči garderobe, odnosov v garderobi, pred tekmo, med tekmo in po njej, o vplivu ljudi, ki so ti nadrejeni, vodstva kluba, do katere mere lahko vplivajo nate. Mislim, da je interakcija med ljudmi najpomembnejša za večje dosežke.

Je v ekipi prostor za zvezdnika?
Mislim, da v Sloveniji težko, ker zvezdnika naredijo igrišče, mediji in navijači, torej ne samo to, kar je igralec na igrišču, ampak tudi številni drugi dejavniki, in tu nam marsikaj manjka. V tujini to zagotovo obstaja, vemo, kdo so ti superzvezdniki, v Sloveniji pa imamo kar nekaj talentov, ki jih je treba podpreti, jih najprej naučiti, potem natrenirati in jim nato zagotoviti preboj v tujino, kjer lahko postanejo zvezdniki. Zdi se mi zelo pomembno, da ko postanejo zvezdniki, da se tega tudi dejansko zavedajo, tako kot tudi vseh pasti, ki jih pri tem čakajo. Mislim, da je naloga trenerjev, če govorimo o slovenski, razvojni ligi, prav ta, da igralce izobrazimo z vseh zornih kotov, da lahko kariero nadgradijo tudi do zvezdniške ravni. V Sloveniji pa – mislim– zelo težko naredimo zvezdnika.

Če bi delovali v idealnih razmerah, s skorajda neomejenimi finančnimi možnostmi - kako bi se lotili sestavljanja ekipe?
Zelo zanimivo vprašanje in dejansko izziv za vsakega trenerja. Če govorimo o strategiji igre, je zagotovo treba poiskati kemijo med tistimi, ki so napadalno usmerjeni, in tistimi, ki so obrambno usmerjeni, čeprav vemo, da je danes univerzalnost edina možna pot. Na drugi strani pa je pomembno, da imaš v ekipi fante, ki so maksimalno motivirani, ki v vsej zgodbi vidijo neki končni cilj. Če tega ni, hitro lahko nastanejo težave. Kohezija med kvaliteto, psihološkimi momenti in izkušnjami, to je tisto, kar bi lahko dalo tudi rezultat.

Stvari, ki se zgodijo v garderobi, naj bi načeloma tudi ostale v garderobi, pa vendarle nas zanima, kako delujete v garderobi v trenutkih, ko morate, recimo, ekipo dvigniti na višjo raven, recimo ob polčasu, ko moštvo izgublja.
Vsak trener ima svoj način, najprej pa pogledamo na splošne kazalce, ki nam povedo, kako so se stvari dogajale v prvem polčasu. Treba je narediti hitro analizo, predvsem pa je zelo pomembno, da se predstavi pot za naprej, kajti tistega, kar se je zgodilo, se ne da spremeniti. Potem so tu še razni motivacijski momenti. Strategije so različne, sam jih prilagajam danim razmeram, uspeh pa ni odvisen le od trenerjevih navodil, ampak tudi tega, kako jih igralci sprejmejo, in od njihovih lastnih vrednot.

Tudi sicer raje razmišljate o prihodnosti in se ne ozirate preveč v preteklost?
Dejansko me zgodovina ne zanima, zanima me samo pot naprej, kako priti do želenega cilja, postaviti strategijo – če se malo pošalim, iti po levi ali po desni. Vedno me torej zanima zgolj kako naprej, naprej in še enkrat naprej.