Marko Cirman je za Športno zgodbo na Valu 202 pripravil naslednji prispevek:

S stoječimi ovacijami so gledalci na polni vzhodni tribuni celjskega stadiona v torek nagradili nogometaše Celja za uvrstitev v finale slovenskega pokala. To je bil le eden v kopici lepih trenutkov celjskega nogometa v letošnji sezoni. A vendarle klub iz mesta ob Savinji ni muha enodnevnica slovenskega nogometa. Je navsezadnje edini poleg Maribora in Gorice, ki je odigral vseh 23 sezon v slovenski ligi od njenega nastanka, v letošnji sezoni pa nogometaši tega kluba s svojimi igrami skrbijo, da se v Celju spet množično govori o nogometu - občasno celo več kot o sosedih iz rokometne dvorane Zlatorog.

A pot do sem je bila vse prej kot lahka. Nobena skrivnost namreč ni, da je bil celjski klub januarja 2013 tik pred tem, da se znajde na smetišču zgodovine. Da se to ni zgodilo, je poskrbel Darko Klarič. S svojo dobro voljo in seveda finančno injekcijo je stabiliziral klub in pokazal, da mu ni vseeno za celjsko moštvo, v katerega je na takšen ali drugačen način vpet dobrih 20 let.

Pred enim letom, konec lanskega aprila, se je v Celju začela pisati druga, povsem lepša zgodba. Najprej je zavel svež veter na celjski klopi. Do tedaj nesproščeni nogometaši so po odhodu Miloša Rusa spet zadihali. Novi trener je postal Simon Rožman, ki so ga vodilni v klubu na to funkcijo prestavili iz šolskega nogometnega centra, kjer je bil do ustoličenja na celjski klopi vodja mladinskega pogona kluba. Rožmanu je najprej ob koncu lanske sezone uspelo doseči edini cilj, ki si ga je zadal: obstanek med slovenskimi prvoligaši. Kot izvrsten poznavalec nogometne igre je, še preden se je končala lanska sezona, že razmišljal o novi in sestavljanju igralskega kadra, pri čemer je imel zaradi pomanjkanja denarja v klubu zelo težko nalogo.

Tako rekoč brez zapravljanja mu je uspelo sestaviti četrto najmlajšo zasedbo lige. Z 32 leti je najmlajši trener slovenski nogometni ligi, ki bo, poleg vodenja celjske ekipe, do konca šolskega leta opravljal še funkcijo profesorja šolske vzgoje na eni izmed osnovnih šol v okolici Celja.

Je trener, ki je popolnoma predan vodenju svojega moštva. Njegovo razmišljanje je hitro okužilo njegove varovance, ki mu sledijo in mu neizmerno zaupajo. Morda je prav tu ključ do uspeha celjske zasedbe. Rožman ni totalitarni vodja. Igralcem pušča, da razmišljajo s svojo glavo, z njimi pa ima tudi pristen odnos na in ob igrišču. Ob tem ni izgubil avtoritete, kar je pri vsej stvari najpomembnejše.

Celjski navijači so se po dveh porazih v uvodu sezone zbali, da bo to še ena sezona za hitro pozabo. Zavrč in Domžale so resda slavili zmago nad Celjani, a ob pogledu na igro se je takoj videlo, da je Celje v letošnji sezoni povsem drugačno. In res je bilo tako. Celjani so potem nanizali neverjeten niz tekem brez poraza v vseh tekmovanjih, in tudi ko je evropski Maribor prekinil ta neverjeten niz, navijači niso negodovali in izgubili upanja v svojo ekipo.

Tudi sinočnji remi v derbiju kroga proti Domžalam jih zaradi dobre letošnje sezone ni mogel razočarati. Celjski navijači se spet zelo radi vračajo na drugi največji stadion v Sloveniji, ki pa še vedno žal velja za arhitekturni zmazek. Ali povedano drugače: celjska Arena Petrol nima duše, ima pa moštvo, katerega igralci so neverjetno željni dokazovanja, na igrišču uživajo in dihajo kot eno.