Za slovensko žensko nogometno reprezentanco so se sanje o nastopu na evropskem prvenstvu razblinile v prvem krogu dodatnih kvalifikacij, v katerem je bila na dveh tekmah boljša izbrana vrsta Avstrije, sicer 17. reprezentanca sveta.

Igralke in selektor Saša Kolman kljub razočaranju zaradi neuvrstitve na veliko tekmovanje poudarjajo, da je bil storjen korak naprej in da sta tekmi z Avstrijo pokazali, da se lahko kosajo z močnejšimi ekipami. To jim je uspelo kljub temu, da je bila reprezentanca močno oslabljena predvsem v obrambni liniji. Zaradi poškodbe v ekipi tako ni bilo Sare Agrež, težave sta med drugimi imeli Kaja Eržen in Izabela Križaj, med povratno tekmo se je poškodovala še Lana Golob. Prav tako je na drugi tekmi manjkala napadalka Zara Kramžar, ki je na prvem srečanju kljub težavam stisnila zobe in zaigrala na visoki ravni. Je pa v teh dodatnih kvalifikacijah za Slovenijo debitirala Maja Sternad, ki ji je Fifa odobrila spremembo nogometnega državljanstva in zdaj lahko igra za Slovenijo.

O vsem tem in še nekaj drugih stvareh, povezanih z reprezentanco, smo se pogovarjali s selektorjem Sašo Kolmanom.

Po povratnem srečanju dodatnih kvalifikacij z Avstrijo ste dejali, da je bil kljub porazu to najboljši prvi polčas te reprezentance. S čim so vas dekleta najbolj navdušila?
Dekleta bi še enkrat želel pohvaliti za borbenost in za odnos, ki so ga imela na obeh tekmah z Avstrijo. Na drugi tekmi v gosteh smo v prvem polčasu naredili še korak naprej, če vse skupaj primerjam s tekmo v Kopru. Še višje smo se postavili na igrišču, pokrivali smo jih po celotnem terenu in pritiskali nanje, tako da Avstrijkam nismo dovolili, da bi razvile igro. To potrjuje tudi statistika, ki kaže, da je imela naša reprezentanca več žogo v posesti, tako da sem izredno zadovoljen s tem, kar so dekleta prikazala. Ne gre samo za borbenost, ampak tudi za to, da zmorejo odigrati dobro tudi proti taki reprezentanci, tako da smo bili vsi ponosni nanje.

V skupinskem delu kvalifikacij oziroma v skupini C Lige narodov so dekleta igrala zelo dobro, sicer proti precej slabšim tekmicam, kot so bile Avstrijke. S tem so si priborila prvo mesto v skupini, napredovanje in tudi dodatne kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu. V tem delu tekmovanja pa vas sreča ni hotela pobožati. Žreb vam je namenil Avstrijke, 17. reprezentanco na svetu, obenem pa ste imeli ogromno težav s poškodbami.
Na žreb ne moreš vplivati, vedeli smo, da bomo dobili težke tekmice iz skupine A, kar pomeni, da govorimo o ekipi, ki je dva kakovostnejša razreda nad nami. Glede poškodb pa pred tekmami nismo želeli veliko govoriti o tem, ker nismo hoteli, da to zveni kot alibi ali izgovor. Zdaj lahko povem, da smo se ukvarjali s kar hudimi težavami. Nekatera dekleta so prišla v ekipo po dolgotrajnejšem okrevanju po poškodbah, nekatera so odigrala tekmi brez treninga, vse do zadnjega nismo vedeli, ali bodo sploh zmogla ali ne, nekatera so tudi zaradi tega odpadla. Dodaten šok smo doživeli na drugi tekmi, ko smo v 36. minuti zaradi pretresa možganov ostali še brez Lane Golob. Vsega tega se je na koncu nabralo toliko, da smo na morali nekako kombinirati in najti rešitve, ki niso bile optimalne, nekatera dekleta so igrala na drugih igralnih mestih, kot smo jih vajeni in so jih vajene tudi same. Kljub temu jim je uspelo držati stik s tekmicami na obeh tekmah do 70. minute, si ustvarjale priložnosti, bile v prvem polčasu celo boljše. Mislim, da so pokazale, da zmorejo, res pa je, da bo vedno viselo v zraku vprašanje kaj bi bilo, če bi bile vse zdrave in prisotne. Ampak tega nikoli ne bomo izvedeli. Kar je pomembno, je to, da imamo material, s katerim je treba delati in graditi naprej.

Morda bi lahko celo rekli, da ste na povratni tekmi na trenutke igrali proti številčno močnejši ekipi, s tem mislimo na sodniške odločitve.
Ne bi želel preveč komentirati sodniških odločitev, bi pa poudaril, da sem bil zadovoljen, da je bil v dodatnih kvalifikacijah na voljo tudi sistem VAR, zaradi česar je ekipa lahko precej mirnejša, sodniki sporne trenutke lahko tudi pogledajo. Igrali smo v Avstriji, one so bile favoritinje, to določen pritisk prinaša tudi sodnikom in se potem morda ob kakih manjših prekrških tehtnica prevesi na stran gostiteljic. Ampak s tem se ne bomo obremenjevali.

Govorila sva že o poškodbah. S temi se ne spopadate samo v slovenskem taboru, ampak tudi v drugih reprezentancah. Kje vi vidite razloge za to? Morda v preobremenjenosti, prevelikem številu tekem za dekleta?
Da, gre za zadeve, s katerimi se ukvarjajo najvišji organi tudi na Uefi, predvsem s tem, kako te težave odpraviti. Mislim, da se trenutno pripravljajo tudi študije, zakaj se to dogaja. Vesel sem, da na naših reprezentančnih zborih teh poškodb ni bilo, in upam, da jih tudi nikoli ne bo. Zna pa biti prav to razlog, namreč da so dekleta preobremenjena oziroma se mogoče trenira preveč po sistemu, ki velja v moškem nogometu. Ženski nogomet vsekakor ima potencial in te težave bo treba rešiti ter morda prilagoditi tudi samo metodiko treninga.

Pri analizah se raje najprej obrnete k pozitivnim stvarem, ampak če vseeno pogledamo še na drugo stran – kaj je tisto, kar našim dekletom še manjka, da bi se uvrstila na veliko tekmovanje?
Mi smo majhna nacija, majhna država, zato je posledično tudi manjši izbor igralk, na trenutke tudi manjši izbor kakovostnih igralk. Zdaj ste to dobro lahko videli tudi sami, kako zelo se nam je poznalo to, da smo imeli štiri oziroma pet poškodovanih igralk, medtem ko se recimo Avstrijkam to ne pozna toliko. Ampak moramo vztrajati naprej, saj imamo še veliko potenciala, veliko rezerv, veliko korakov naprej je bilo že narejenih. Preprosto se je treba začeti ukvarjati z najmlajšimi. Vedno govorim, da moramo narediti nekaj za promocijo ženskega nogometa, razbiti tabuje, da dekleta niso za nogomet, pridobiti igralke ter potem z dobrim in kakovostnim delom vztrajati pri tem, da se na koncu na vrhu piramide, torej v A-reprezentanci, zgodi, da bomo v vsaki generaciji dobili še eno ali dve ali pa celo tri kakovostne igralke.

Omenili smo vaš pozitiven pristop k analizam. Lahko bi rekli, da s tem dobro vplivate tudi na igralke, ko najprej pregledate pozitivne stvari, potem pa s temeljito analizo iščete rešitve za tisto, kar je bilo na tekmah ali treningih slabo.
Dekleta so zelo dovzetna za vsako informacijo, ki jim jo damo. Zakaj bi moralo v Sloveniji biti vse samo negativno? Poglejmo najprej tisto, kar je dobro, in to nadgradimo. Seveda je treba izpostaviti stvari, ki niso v redu, ker se le tako lahko česa naučimo in naredimo korak naprej. Trenutno v tej reprezentanci vlada zelo pozitivno vzdušje in treba je na tem graditi. Seveda smo razočarani, ker smo izgubili, seveda smo razočarani, ker so se nam za to evropsko prvenstvo sanje razblinile. Toda vedeli smo, da bo težko, prav tako smo vedeli, da bodo dodatne kvalifikacije v primerjavi z obračuni v ligi C zelo velik korak naprej. Ampak dokazali smo predvsem sami sebi, da zmoremo tudi na taki ravni odigrati dobro tekmo, in to naj bo osnova za delo za naprej.

V reprezentanci imate kombinacijo izkušenejših igralk, kot sta npr. Mateja Zver in Dominika Čonč, in pa mlajših, pri katerih morda izpostavimo Zaro Kramžar, eno najboljših mladih igralk v Evropi. Kako združujete to izkušenost z mladostjo?
Vedno govorim, da v nogometu ni starih in mladih igralk, so samo dobre in slabe. Zagotovo so izkušene igralke zelo pomemben del te ekipe, ker ne morem z njimi preživeti toliko časa, kolikor ga one preživijo druga z drugo. Vse obravnavamo enako, morajo pa si tudi med sabo pomagati, si deliti izkušnje in nasvete, zato da lahko skupaj rastemo. Seveda smo vsi v strokovnem štabu na voljo, da mlajšim pomagamo in se morda malce več ukvarjamo z njimi, ampak mislim, da je ta kombinacija trenutno zelo dobro delovala.

V ekipnih športih selektorji in trenerji nekako ne želite izpostavljati posameznih igralcev, kljub temu pa bi se zdaj dotaknila ene igralke. Na tekmi v Kopru je za Slovenijo debitirala Maja Sternad, mlada igralka, ki si je namesto v nemškem zaželela zaigrati v slovenskem dresu. Kaj to pomeni za Slovenijo, za slovenski ženski nogomet?
Ta proces je trajal skoraj eno leto ali pa še celo več kot eno leto. Mi smo septembra lani leteli v Bremen, jo spoznali in si ogledali njeno igro. Vedeli smo, da ima očeta, ki ima slovenske korenine. Maja se je pač na podlagi tega, ker je videla, da se v A-reprezentanco Nemčije ne bo mogla uvrstiti, odločila za drugo pot, torej da bi rada zastopala Slovenijo. Mi smo se s tem vsi strinjali. Gre za zelo ambiciozno, perspektivno igralko, ki šteje zgolj 20 let in začenja skoraj vse tekme v prvi postavi v nemški Bundesligi. Mi tako kakovostno igralko zagotovo potrebujemo, to je bil za nas velik projekt in velika pridobitev, sploh za prihodnost slovenskega nogometa. Zadovoljstvo je obojestransko, mi smo dobili kakovostno igralko, Maja pa je tudi vesela, da je uresničila očetove sanje. Vsekakor bomo še videli, kaj nam bo vse to prineslo, je pa vse skupaj pomembno tudi z drugega vidika. To za nas namreč pomeni, da smo tudi kot reprezentanca zrasli, si pridobili spoštovanje in da v našo ekipo lahko privabimo kakovostne igralke.

Za konec še vprašanje o bližnji prihodnosti. Boste imeli zdaj ob naslednjem premoru za reprezentanco, v katerem Slovenija sicer ne bo nadaljevala kvalifikacij za EP, priložnost za druženje z igralkami, morda treninge ali kaj podobnega?
O tem se moramo še pogovoriti, to bomo storili kmalu, sem pa z reprezentantkami ves čas v stiku, jih spremljam, kako igrajo v klubih. Mislim, da bo enako, kot je bilo zdaj, ko je bil premor res dolg in smo komaj čakali, da se znova zberemo. Nas pa čaka prihodnje leto igranje v skupini B Lige narodov. Mislim, da realno trenutno tudi spadamo v ta kakovostni razred. Kot sem že omenil, osnova za nadaljnje delo nam bosta ti dve tekmi v Avstrijo, dokazali smo sami sebi, da proti zelo kakovostnim nasprotnicam lahko igramo, tako da je čas, da tudi v tej skupini B pokažemo, da mogoče sodimo v vrh tega kakovostnega razreda.