13. novembra 1999 je bila Slovenija na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za EP 2000 proti Ukrajini za Bežigradom po prvem polčasu v zaostanku, v drugem polčasu pa se je začelo pisati pomembno poglavje v slovenski nogometni pravljici, ki je sledila. Najprej je zadel Zlatko Zahovič, v 83. minuti pa je Ačimović žogo s sredine igrišča poslal v gol. Slovenija je šla v Kijev s prednostjo 2:1 in si tam po neodločenem rezultatu (1:1) priigrala prvi nastop na velikem tekmovanju.

Slovenija se je zdaj spet znašla v podobnem položaju. Uvrstila se je v dodatne kvalifikacije, na poti do evropskega prvenstva, ki bo naslednje leto v Franciji, pa bo treba izločiti Ukrajino. Z Miletom Ačimovićem smo se pogovarjali, kakšne možnosti ima Slovenija in kako je zadetek s sredine igrišča vplival na njegovo kariero. Prosili smo ga tudi za komentar dogajanja v Olimpiji (po končani karieri se je Ačimović pri Olimpiji preizkusil v vlogi športnega direktorja, a ni dolgo vztrajal), vendar o tej tematiki ni želel govoriti.

Te dni ste najbrž precej oblegani, kajne?
Seveda. Od žreba dodatnih kvalifikacij ves čas dobivam klice in se ukvarjam z novinarji, še bolj kot iz Slovenije s tistimi iz tujine.

Verjetno predvsem iz Ukrajine ...
In iz Anglije. V Slovenijo so že prišli novinarji iz Ukrajine, zdaj pa se spet dogovarjamo, da pridejo 13. ali 14. novembra sem s tamkajšnje nacionalne televizije. Predvsem sprašujejo o mojih spominih in kako nam je uspelo leta 1999 izločiti Ukrajino.

Si predstavljate, da bi želeli posneti kakšen kader na bežigrajskem stadionu?
Saj se ne da priti tja. So šli posnet in so še oni žalostni, v kakšnem stanju je. (video spodaj)

Tako kot je stadion nepozaben, je bil tudi tisti gol s sredine igrišča. Bi lahko rekli, da je zaznamoval vašo kariero?
V Sloveniji zagotovo. Ko sem pred petimi leti končal kariero, me dve leti niso spraševali nič drugega kot samo to. Slovencem se je gol usidral v spomin in zdaj je spet vse skupaj oživelo. Me prav zanima, ali bo čez kakšnih 15 let, če bomo v dodatnih kvalifikacijah spet dobili Ukrajince, to še vedno aktualno.

Si pogosto ogledate ta zadetek?
Ne. Odkar sem končal kariero, ga nisem videl, si ga je pa moj sin ogledal pred kratkim.

Ste v karieri še kdaj poskušali na podoben način premagati vratarja?
Sem, ko sem s Tottenhamom igral proti Fulhamu. Spomnim se, da je bila tekma v ponedeljkovem večernem terminu. Želel sem presenetiti vratarja Edwina van der Sarja, vendar je žogo ujel. Občutek sem imel, da se mi je kar malce nasmejal, češ, kaj pa ti misliš? A sem mu ga potem vendarle zabil, in to v Ligi prvakov, ko sem z Lillom igral proti Manchester Unitedu.

Na žrebu dodatnih kvalifikacij bi Slovenija lahko dobila še BiH, Švedsko in Madžarsko. Nam je bil žreb naklonjen, je Ukrajina tekmec po meri?
Vsi tekmeci v dodatnih kvalifikacijah so v precej podobnem rangu, saj so osvojili tretje mesto v skupini, splet okoliščin pa jim je dal še eno možnost, česar v prejšnjih kvalifikacijah ni bilo. Možnosti bi bile pri vseh tekmecih 50:50. Ravno Slovenija je dokaz, kako pogosto lahko na videz slabše reprezentance izločijo močnejše, saj je v dodatnih kvalifikacijah za SP 2010 Slovenija izločila Rusijo.

Precej svež pa je tudi spomin na vašo generacijo, ki ji je takrat prav tako poveljeval Srečko Katanec ...
Dvakrat je šel skozi, zato dobro ve, kako se lotiti takšne tekme. Prepričan sem, da lahko tudi v tretje uspe.

Kakšno tekmo pričakujete v Lvovu in v Mariboru?
Verjetno ne bomo videli veliko golov. V Lvovu ne pričakujem njihovega naleta, saj dobro vedo, koliko bi pomenil naš gol v gosteh. Predvsem me veseli, da so Handanović, Kampl, Novaković, Iličić, Cesar in Birsa v dobri formi. To so ključni igralci, ki imajo v svojih klubih dobro minutažo.

Popolnoma drugače torej kot takrat, ko ste vi igrali za reprezentanco ...
Drži, pri nas večina ni igrala v klubih. Zdaj nosilci igre ne sedijo na rezervni klopi, ampak igrajo in so v dobri formi. To je res plus. Če prideš po šestih tekmah, ki si jih gledal s tribune, na takšno reprezentančno preizkušnjo, je težko igrati.

Kaj pomeni poškodba Roberta Berića?
Škoda, saj je res izjemen, ampak k sreči je tudi Roman Bezjak v dobri formi, Slovenija pa takšnega tipa napadalca, kot je Bezjak, potrebuje. Vsekakor bo dobra menjava za Berića.

V MMC-jevi anketi je največ bralcev upalo, da bo Katanec po Berićevi poškodbi vpoklical prvega strelca slovenskega prvenstva Andraža Šporarja ...
Gotovo je že nekaj let najboljši napadalec Prve lige, vseeno pa se mi zdi Bezjak dobra rešitev, saj v hrvaškem prvenstvu igra zelo dobro in zabija gole. Poleg tega je Srečko Katanec povedal, da noče tveganja ne za posamezne igralce, ki bi jih vpoklical na novo, ne za reprezentanco.

Je velika prednost, da ima Slovenija kar nekaj igralcev, ki imajo z dodatnimi kvalifikacijami (Rusija 2009) že izkušnje?
Dobrodošlo je, da takšna tekma za številne ne bo novost, predvsem pa je bil selektor že dvakrat uspešen v dodatnih kvalifikacijah. Pa ne le selektor, tudi njegov pomočnik Aleš Čeh. Mlajši tako lahko dobijo kakšen nasvet, kaj lahko pričakujejo oziroma kako se lotiti tekme.

Boste šli že na prvo tekmo dodatnih kvalifikacij?
Ne, v Ukrajini me ne bo, v Mariboru pa bom zagotovo na tribunah. Z velikim veseljem in vsemi čustvi bom navijal. Rad bi, da gre Slovenija spet na evropsko prvenstvo. Vem, kakšna evforija bi lahko nastala. Vsa Slovenija stoji za teboj, ko ti uspe. Imamo odlične navijače, spomnim se, kako so vsaj nas 'nosili' in prispevali ogromen delež k vsem uspehom. Ves čas so nas podpirali. Fantje v zdajšnji reprezentanci tega sicer še ne čutijo, bodo pa, upam, to začutili po ugodnem izidu v Ukrajini, ko bo v domovini norija.

Je prav, da bo povratno tekmo gostil Ljudski vrt?
Kot vem, ta reprezentanca sploh še ni izgubila v Ljudskem vrtu. Zagotovo nobeni gostujoči ekipi tam ni lahko, saj se vseh 90 minut sliši glasno navijanje in je vsakemu gostujočemu igralcu težko. V takšnem ozračju je zato takoj kakšen odstotek več možnosti za uspeh.

Torej, bolje Ljudski vrt kot Stožice?
Takšnih primerjav se izogibam. Mislim, da je povsod odlično vzdušje, seveda pa bi sam vedno na prvo mesto postavil Bežigrad. Logično, tam sem odrasel in doživel največje uspehe.

Način, kako se je Slovenija leta 1999 in 2001 uvrstila na veliki tekmovanji, je res enkraten. Vaš gol, pa zadetka Osterca in Rudonje ... Ne morete zanikati, da je bilo tudi nekaj sreče.
Seveda, tudi sreča je bila, predvsem pa želja po velikem tekmovanju. Vse se povrne, če imaš pošten odnos do nogometa in garaš na treningih. Proti Ukrajini in Romuniji smo imeli večjo željo in to se je poplačalo.

Ste uživali na takšnih tekmah?
Jaz sem imel te tekme zelo rad, bil sem tudi uspešen, proti Ukrajini in Romuniji sem dosegel zadetek, proti Hrvaški (dodatne kvalifikacije za EP 2004) sem bil podajalec. Takšne tekme preprosto želiš igrati.

Torej ni nekega strahu pred odgovorno nalogo?
Ne. Kot pravim, vsi smo imeli veliko željo, dodatno energijo pa so nam vlivali navijači. Kjer koli smo bili, so se veselili z nami. Ko smo se na stadion vozili z reprezentančnim avtobusom, so nam vsi trobili, ob cesti so bile zastave, Bežigrad je bil pa tako in tako nabito poln.

Kaj počnete, potem ko ste zapustili Olimpijo?
Končujem trenersko diplomo, potem bomo pa videli. Sem pa medtem dobil dve ponudbi iz avstrijske lige.

Omenjeni prispevek ukrajinske televizije Futbol 1 o "černobilskem" Bežigradu