37-letnemu napadalcu z vzdevkom Jagoda, ki je nazadnje igral za Koper, je bilo že maja jasno, da ne bo več igral nogometa na najvišji ravni. Junija je šel na operacijo stopal in zdaj upa, da se bo lahko vsaj še rekreativno ukvarjal s športom.
Športno pot je začel leta 1994 pri Beltincih, ki so takrat uspešno nastopali v prvi slovenski nogometni ligi. Na 50 tekmah je prispeval 16 zadetkov. Med letoma 1996 in 1998 je igral za Gorico, nato se je preizkusil tudi v Španiji pri Herculesu. V sezoni 1999/00 je z ljubljansko Olimpijo osvojil slovenski pokal.

Izjemno se je izkazal v dresu Hapoela iz Tel Aviva, v Pokalu Uefa je v sezoni 2001/02 dosegel 7 zadetkov. Zaigral je tudi v francoski ligi za Le Havre, v turški ligi za Bursaspor in Malatyaspor, na Cipru za Larnaco, v Avstriji pa za Linz. Med letoma 2007 in 2010 je igral za Gorico, v zadnjih dveh letih pa za Koper.

Dolgo kariero ste imeli. Zakaj ste bili naposled prisiljeni priznati, da ne gre več?
Zaradi poškodbe obeh stopal oziroma Mortonovega sindroma. Ta poškodba se je vlekla leto in pol. Dobival sem injekcije in je bilo nekaj mesecev dobro, potem pa je bila bolečina vedno večja in na koncu niti injekcije niso več pomagale. Pri pregledu v Valdoltri sva se z zdravnikom odločila, da bo najbolje oditi na operacijo, da se bom lahko vsaj rekreativno ukvarjal s športom. Operacijo sem imel junija in še zdaj ni vse tako, kot mora biti. Da bi igral z bolečinami, na to psihološko nisem več pripravljen.

Toda za takšnega igralca se spodobi, da ima poslovilno tekmo!
Nič ne bo s tem (smeh).

Ko ste se vrnili iz tujine, ste še vedno uspešno igrali na slovenskem državnem prvenstvu. Vas je presenetilo, da se lahko kosate s 15 let mlajšimi igralci?
Niti ne, res pa je, da nisem pričakoval, da bom igral toliko let. Toda zakaj ne - v karieri nisem imel veliko poškodb, nobenih operacij do letošnje, telo je bilo dobro ohranjeno in sem se lahko kosal s slovensko ligo. Če ne bi imel te poškodbe stopal in če bi imel še vedno motivacijo, bi lahko še igral sezono ali dve.

Prej niste imeli nikoli težav z motivacijo? Ste vedno radi igrali nogomet, vam ni bilo nikoli težko?
Vedno! Všeč mi je bilo igrati in trenirati. Morda sem le zadnjo sezono (2011/12) malo izgubil volje, ko je za trenerja prišel Milivoj Bračun. To izhaja še iz spora izpred nekaj let. Žal mi je za zadnjo sezono, da nisem prekinil pogodbe, saj odnosi in komunikacija niso bili najboljši. Sicer pa moram poudariti, da sem se v Kopru zelo dobro počutil.

Nedvomno je bil vaš najpomembnejši gol kariere tisti v dodatnih kvalifikacijah novembra 2001, ko ste atraktivno zadeli za zmago Slovenije nad Romunijo z 2:1. Na povratni tekmi je bilo 1:1 in Slovenija se je prebila na svetovno prvenstvo. Kakšni so spomini na ta zadetek?
Seveda mi bo ostal za vse življenje v spominu. To so bili res lepi trenutki, posnetek zadetka si v kakšni družbi še vedno rad ogledam.

Priznajte, da takšnega gola niste več zabili ...
Gotovo, da ne.

Kje v tujini ste se najbolje počutili?
V Izraelu, tako glede življenja kot igranja nogometa. V Turčiji sem se dobro počutil zaradi nogometa, saj so mi bili všeč moštvo, trener in liga, v Španiji pa zaradi načina življenja. Vsaj takrat je bilo zelo v redu. Imel sem srečo, da sem bil v Alicanteju, kjer so temperature vse leto poletne, ljudje so odprti, hrana dobra. Skratka, ustrezal mi je način življenja in razmišljanje ljudi.

Slovenska nogometna reprezentanca je nove kvalifikacije začela slabo, z dvema porazoma. Vaš komentar?
Pričakovanja so bila večja, moramo pa se zavedati, da smo igrali proti najboljšima reprezentancama naše skupine. Ni še vsega konec, ostane še osem tekem. Selektor in igralci potrebujejo podporo, res pa je, da igra ni bila na takšni ravni, kot smo bili vajeni.

Kako ocenjujete "delo" vaših naslednikov - Milivoja Novakovića in Tima Matavža?
Novaković je igral zelo dobro, bil je zelo pomemben člen Kekove reprezentance in mislim, da so se mu prehitro zahvalili. Pri Matavžu gre zagotovo za napadalca, ki bo naredil veliko kariero. Čisti golgeter, ki pa mora dobiti uporabne žoge.

Kako bi primerjali sebe in Matavža?
Tim ima instinkt za gol, izkoristi veliko priložnosti. Boljši je od mene.

S kom se družite iz "zlate generacije" slovenske reprezentance? Koga ste nazadnje srečali?
Hm, že dolgo časa nikogar ... Zdi se mi, da Aleša Čeha in Željka Milinovića.

Kaj pa Srečka Katanca?
U, že dolgo ga nisem videl. Kakšnih deset let. Mislim, da sem bil nazadnje z njim na Knavsovi poroki.

Junija je minilo deset let od dogodkov v Južni Koreji, ko sta se na svetovnem prvenstvu sprla Zlatko Zahović in Srečko Katanec. Na čigavo stran ste se postavili?
Vedno ima prav selektor oziroma trener. On določi, kdo bo igral, koga bo zamenjal. To je odločitev selektorja, ne igralca.