Auftakt št. I - 9:0 za Jugoslavijo in opravičilna nota Mobutuju
"Na zunanjem ministrstvu v Beogradu so pripravljali nenavadno diplomatsko noto: pisali so opravičilo za zmagoslavje, ki so se ga le nekaj trenutkov pred tem veselili." Tako se je začel članek, v katerem je nemški tednik Der Spiegel 24. junija 1974 zapisal, zakaj je veliki triumf Jugoslavije nad Zairom, legendarna zmaga z rezultatom 9 proti 0 Jugoslaviji povzročil nekoliko zadrege. Tekma v Gelsenkirchnu, kjer sta se več kot desetletje pozneje rodila sedanja nemška reprezentanta, vratar Manuel Neuer in zvezni igralec Mesut Özil, bi namreč skoraj ogrozila tedanji sloves Jugoslavije kot (prvo)borke za pravice in podpornice razvoja nedavno osamosvojenih afriških držav; sloves etične veličine, najbolje simbolizirane s prvenstveno vlogo v gibanju neuvrščenih držav.
In ko so zagrebške Sportske novosti povsem uglašeno s 'cesto' pisale o "lekciji profesorjev prvošolčkom", je komentator glavne zairske radijske postaje razglasil: "Jugoslavija se je pridružila mučiteljem Afrike." Da prav ta epizoda potrjuje tezo Spieglovega novinarja, da je na prvenstvu v Zvezni republiki Nemčiji oziroma tedanji Zahodni Nemčiji, nogomet odločal o "usodi narodov (Schicksalsfrage der Nation)". Titov veliki tovariš Mobutu je namreč posredoval že pri 6 proti 0 za Jugoslavijo. Tedaj je sklenil, da 'prenosa z zamikom' preprosto ne bo. Nestrpnemu ljudstvu so posredovali informacijo o odpovedi prenosa zaradi 'motenj na mednarodnih zvezah'.

Tudi v naslednjih dneh ni domači tisk katastrofi iz Gelsenkirchna, paradigmatskega mesta industrijskega Porurja, ki je kot največje premogokopno središče v Evropi v prvi polovici dvajsetega stoletja dobilo vzdevek Mesto tisočerih ognjev, namenil nobenega komentarja. Še več, zairsko veleposlaništvo se je 'potuhnilo'; telefonska zveza z njim je za nekaj dni preprosto obnemela. Mobutu pa je na staro celino poslal posebnega odposlanca, ki naj bi raziskal okoliščine polomije. Ob vsem tem ni nenavadno, da je jugoslovansko vodstvo zgrabila panika, da bodo Afričani po nareku Mobutuja Jugoslaviji začeli obračati hrbet; da bodo spodkopali njeno vlogo v gibanju neuvrščenih ... In da bo to načelo solidarnost v 'klubu' tako imenovanih držav tretjega sveta.
To bi lahko (vsaj pogojno ali na deklarativni ravni) skrbelo tudi Zvezno republiko Nemčijo (ZRN). Naključje je namreč hotelo, da je prav na dan izida zgoraj omenjene številke revije Der Spiegel Tito začel svoj prvi uradni večdnevni obisk v Zahodni Nemčiji. In dokumenti o Titovih sestankih med tem obiskom dokazujejo, da se je z enotnostjo v skupini držav tretjega sveta ukvarjala tudi ZRN. V uradnem zapisniku vladnega srečanja Jugoslavija-ZRN (26. 6. v Bonnu) namreč preberemo, da je Hans-Dietrich Genscher, ki je kot zunanji minister prav na tem sestanku 'debitiral' na področju politike do Balkana (in tudi na Balkanu), v kateri je pomembno vlogo odigral skoraj 20 let pozneje med razpadanjem Jugoslavije, poudaril pomen enotnosti med državami v razvoju v tem kriznem obdobju po izbruhu naftne krize.

Poudaril je, da je bila prav zadnja konferenca neuvrščenih v Alžiru (september 1973) prelomen zgodovinski dogodek, saj je namesto odnosov Vzhod-Zahod v središče razmišljanja o svetovni politiki postavila odnose Sever-Jug. In pomembno in hvale vredno se mu je zdelo tudi, da ni prišlo do trenj med s surovinami bogatimi in revnimi državami. In da, nogomet in do danes na svetovnih prvenstvih še vedno ne presežena zmaga z devetimi goli razlike bi lahko to solidarnost zamajala; denimo ...
Auftakt pt. 2 – Odurno leto 1974 ali Tito si ne sme ogledati tekme
"Poslovimo se za hip od nikogaršnje zemlje, tega odurnega in čudovitega koščka evropskega zemljevida, ki v resnici kar kliče Balzaca, Zolaja in Hitchcocka, in se ustavimo pri Jugoslovanih, ki sem jih srečal tam v mrzlih decembrskih dneh kriznega in ogabnega leta štiriinsedemdesetega." Krizno in ogabno leto 1974 ... Tako ga je poimenoval pisatelj Miodrag Bulatović v dokumentarnem delu Peti prst, dodatku k njegovi izjemni freski v svojih dejanskih obeležjih nadrealističnega vzporednega sveta emigrantov v Zahodni Nemčiji. Ta knjiga Ljudje s štirimi prsti je - med drugim - leta 1975 prejela tudi tedaj prestižno jugoslovansko književno nagrado časopisa NIN.

Zgoraj zapisani citat namiguje tudi na to, zakaj prvi polovici sedemdesetih - če pa zaradi potrebe tega članka in njegove dramatične napetosti tezo še nekoliko zaostrim in rečem kar v letu 1974 - pravim trenutek rojstva naše sodobnosti. Sprega potopa v veliko gospodarsko krizo, zrušitve stabilnega in predvsem urejenega ter za špekulacije ne tako ranljivega mednarodnega finančnega sistema ter – predvsem – vzpona nasilja in terorizma sta tisto, kar nam leto 1974 tako zelo približa. Ravno Miodrag Bulatović nam v svojem norem potovanju po svetu senc, nekakšnih vicah emigrantov, ki se je v Zahodni Nemčiji oblikoval po drugi svetovni vojni, ponuja tudi ključ do razumevanja trenutnega porasta ideološkega radikalizma in ekstremizma.
Vsi hočejo kupiti svoje človeško bitje …
Pravzaprav ne gre drugače, kot da kar prepišem nekoliko daljši odstavek, v katerem Bulatović v opisu dogajanja v nekakšnem devetem krogu emigrantskega pekla, zbirnem taborišču Zirndorf pri Münchnu pojasni 'lahkotnost' prehoda od poštenega emigranta, ki si želi le boljšega življenja, k tipu krvoločnega političnega emigranta, "največjega nihilista, kar sem jih srečal" (Bulatović): "V to pribežališče prihajajo tudi predstavniki dobrodelnih organizacij, ki jih je na Zahodu veliko in preveč: predstavniki Rdečega križa z zdravili, katerim je, kot so se pritoževali nekateri taboriščniki, že potekel rok uporabe; predstavniki katoliške organizacije Karitas, ki je imela med svojimi misijonarji tudi nekaj prav spretnih gangsterjev in prekupčevalcev z mamili, orožjem in strelivom; člani Vojske rešitve, zgubljenci v uniformah, katerih program težko doumejo celo pismeni, kaj šele ljudje, ki so popolnoma preplašeni, brezglavi, ki čakajo azil, ne da bi sploh vedeli, kaj je to, jehovci, natančneje Jehovove priče, bitja vročične domišljije, načetih možganov in srca, ubožci, ki obljubljajo poleg azila, za katerega so emigranti prosili, še konec sveta, ki bo napočil zdaj zdaj, pa naj ljudje pogledajo, kje bi staknili kakšno ladjo, s katero bodo pluli, dokler se Jehova, edini, ne prikaže izza gore ... /.../ Vsi hočejo kupiti svoje človeško bitje, nekateri hočejo telo, drugi zagrenjeno dušo, tretji oboje. /.../ Brez glave, toda s cvilečim srcem človek brez domovine privoli v vse, vzame akontacijo v denarju in medenih puhlicah."

Seveda je to le eno poglavje zgodbe o jugoslovanski politični emigraciji, katerih diverzantske in teroristične akcije so prav na začetku sedemdesetih z napadi na jugoslovanske konzulate, veleposlaništva in nekatera predstavništva gospodarskih družb dosegle nov vrhunec. Je pa vse to del zaledja nečesa, kar bi menda skoraj postalo diplomatska afera zaradi ogleda, bolje rečeno neogleda nogometne tekme. Prav zaradi vzpona teroristične dejavnosti, predvsem hrvaške (vsaj pogojno lahko uporabimo tudi izraz ustaške, čeprav v letih 1971-1974, na katere se v sklicu na Bulatovićevo pisanje navezujem tukaj, ni popolnoma natančen, do česar bomo prišli pozneje) politične emigracije, Tito ni mogel na tekmo Jugoslavija - ZRN, čeprav je nenavadno naključje hotelo, da je njegov obisk v Zahodni Nemčiji sovpadel prav s soočenjem obeh ekip v drugem delu svetovnega prvenstva. Nemške oblasti so se zavedale groženj Titu, sestavile so seznam 600 potencialno nevarnih in sumljivih jugoslovanskih emigrantov v ZRN-ju in nekaj sto emigrantskih družin so celo poslale na brezplačni prisilni dopust; da so jih odstranili iz območij, v katerih se je med 24. in 27. junijem gibal Tito s svojim entourageem.

Tito, majavi vlak in TV s sobno anteno
A kljub temu Titu niso mogli zagotoviti stoodstotne varnosti. Jugoslovanski predsednik je menda zato skoraj odpovedal obisk in operiral z izjavami kot: "Kući ima važnijih partijskih poslova .... (Doma imam pomembnejše partijske zadeve.)" No, na koncu je vendar prišel; ni smel ogroziti dobrih odnosov s stalnim virom finančne pomoči ... A zato je namesto na stadionu v Düsseldorfu tekmo spremljal na vlaku. V Düsseldorf je sicer prišel in pred tekmo pozdravil jugoslovansko ekipo. Srečanje je s kratkim zapisom pospremila beograjska Borba. Po poročilu njenega osebnega poročevalca iz ZRN-ja je Tito nogometaše na tekmo pospremil z besedami: "Danes sem jaz kapetan naše reprezentance." Nogometaši pa so odgovorili: "Ne skrbite, tovariš Tito, borili se bomo."

Ta boj je potem Tito, kot že omenjeno, spremljal v salonskem vagonu vlaka, ob čemer je nastalo zabavno poročilo nemškega novinarja Hermanna Schreiberja: "V ovinkih je moral neki ustrežljiv mož iz Titovega spremstva vedno znova usmerjati sobno anteno televizijskega sprejemnika, ki so ga namestili v Titov vagon, sicer so se na ekranu pojavile statične motnje."

Chile – si! Junta – no!
Prav vzkliki 'Chile – si! Junta – no!', ki so se razlegali s tribun na vsaki od treh tekem skupine št. 1, v kateri je igral Čile, nas popeljejo še bliže k tezi, da je mogoče tudi iz dogajanja na svetovnem prvenstvu pred 40 leti razbirati indice za to, da je bilo leto 1974 prag vstopa v našo sedanjost, prolog melodrame vzpona tistih ideologij, sledenje katerim nas je pahnilo v sedanje stanje permanentne krize.
Čile, ki je nastopil na svetovnem prvenstvu, namreč ni bil isti Čile, kot se je na prvenstvo uvrstil. Septembra 1973 se je namreč z vojaškim udarom in s podporo ZDA, ki so v Čilu izvajale svoj prvi neokonservativni eksperiment in pisale preludij k vzponu neoliberalne dogme, na oblast s krvavim nasiljem povzpel Augusto Pinochet. In povsem v liniji Margaret Thatcher, ki je nekaj let pozneje govorila, da ji gre za preoblikovanje duš svojega ljudstva, je Pinochet odhod čilskih nogometašev v ZRN pospremil z visokoletečimi, skoraj prenapetimi, besedami: "Športniki, ki nas zastopajo v tujini /…/, morajo biti nosilci novega življenja, ki ga je moč slutiti v naši domovini."

Še sreča, da ti nosilci novega življenja v Čilu niso izgubili proti 'zloglasnemu komunističnemu DDR-ju', ampak so vsaj remizirali, kajti tako so si prislužili telefonsko čestitko vročičnega antikomunista Pinocheta in agitpropovsko kritiko domačega pravovernega časopisa La Tercera de la Hora. Ta je ob neodločenem izidu z Vzhodnimi Nemci več kot le rahlo naivno zapisal: "Berlin leži pred nogami Čilencev; čilsko državljanstvo – to je najboljši podatek, ki ga imate lahko na vizitki." Seveda je časopis zamolčal, da je občinstvo na tribunah grmelo: "Čile – ja! Hunta – ne!"
'Austerity Measures' v letu 1974
Če čilski prevrat tudi zaradi vplivne knjige Naomi Klein Doktrina šoka, v kateri je kot začetek prenosa neoliberalne teorije v prakso izpostavljena (zakulisna) intervencija ZDA v pretirano socialistično razpoloženem Čilu predsednika Allendeja, lahko izpostavimo kot enega od začetkov geneze naše sedanjosti, pa se je le nekaj tednov zatem zgodil še en pomemben dogodek. Jomkipurska vojna med Izraelom in koalicijo arabskih držav in pa vrtoglava rast cen nafte, ki ji je sledila, sta privedli do tega, da v letu 1974 v časopisih že najdemo izraz varčevalna ekonomska politika oziroma politika zategovanja pasu oziroma kar konkretno z v zadnjih letih 'popularnim' izrazom austerity (Austerity Ekonomie, Spiegel, 8. 4. 1974 in 10. 6. 1974), za katerega sicer številni mislijo, da je najnovejši izum zloglasne trojke. In – da – pomenljivo je, da je tudi takrat izraz največkrat prišel iz ust Nemcev; natančneje nemškega kanclerja, aprila pa še finančnega ministra.
Pred Gerhardom je bil že Helmut
To je bil Helmut Schmidt, ki je nekaj tednov pred Titovim prihodom v goste k predsedniku Gustavu Heinemmanu zaradi znamenite afere z vzhodnonemškim vohunom v vrstah najožjih sodelavcev zveznega kanclerja zamenjal Willyja Brandta. Prav Schmidtove tri vlade (1974-1976, 1976-1980, 1980-1982) pomenijo spremembo politike socialnih demokratov, njen odmik od leta 1959 v Godesbergu položenih temeljev demokratičnega socializma proti sredini ideološkega polja; torej proti temu, kar je socialna demokracija danes; proti temu, kar običajno sicer povezujejo z reformatorskimi potezami nemške socialne demokracije v času kanclerja Gerharda Schröderja v devetdesetih letih.
Da je bilo gospodarstvo in njegovo klavrno stanje ključna tema časa, v katerem je potekalo svetovno prvenstvo, potrjuje tudi zapisnik drugega srečanja Tito – Helmut Schmidt.
Potekalo je 25. junija dopoldne, Bundeskanzler pa ga je začel z oceno svetovnega gospodarstva. Po njegovi sodbi je bil svet tedaj sredi svetovne gospodarske krize. A drugače kot leta 1932 ni šlo za krizo deflacije, ampak za krizo, ki jo povzroča inflacija. Preveč denarja je bilo natisnjenega. Po njegovih podatkih so ZDA nenadzorovano tiskale denar in v samo zadnjih treh letih na trg poslale 60 milijard ameriških dolarjev, obenem pa so v tujini porabile okoli 30 milijard več, kot jih je iz tujine priteklo k njim. Kot je rekel Schmidt: "Svet so preplavili dolarji." Prav finančne mahinacije ZDA, tedaj že nekaj časa osvobojenih bretton-woodskega povojnega finančnega sistema z dolarjem kot garantom stabilnosti, so tudi napovedovale premik v obdobje absolutnih špekulacij, za katere vemo, kam so pripeljale. A to dobro znano zgodbo smo slišali že mnogokrat …
Finanz-Diktator Schmidt
Pomembno pa je še eno takratno opozorilo Schmidta, ki ga je Spiegel zaradi obsedenosti z varčevanjem in godrnjanjem nad podedovano dediščino obljubljenih in že zagnanih reform prejšnje vlade, veliko bolj socialističnega Willyja Brandta, imenoval Finanz-Diktator. V pogovoru s Titom je namreč opozoril na nujnost skupne akcije vseh držav, tako tistih, ki z visokimi cenami nafte, torej z naftnimi ekstradobički služijo, kot tistih, ki so se zaradi nafte znašle v hudi krizi, torej predvsem države v razvoju, ki so bile uvoznice nafte. Težave je še zaostrila ohola lahkomiselnost Američanov, omenjena malo prej. Prav prebitek likvidnosti oziroma poplava dolarjev je sprožila in pospešila rast cen ne le nafte, ampak tudi drugih surovin, kar je prizadelo s surovinami revne države tretjega sveta, ki zato prav v tem obdobju stopijo na smrtonosno pot vrtoglavega zadolževanja.
Poleg osi Vzhod-Zahod še os napetosti Sever-Jug
Da je treba čas, ki ga na neki način uvede leto 1974 in ki ga živimo še zdaj, gledati kot celoto, potrjuje omemba še enega do danes nerešenega problema, o katerem so začeli v OZN-u razpravljati prav nekaj tednov pred Titovim obiskom v Zahodni Nemčiji. Čeprav se je novi zunanji minister Genscher na srečanju zahodnonemške in jugoslovanske vlade 26. junija navduševal nad enotnostjo tabora neuvrščenih držav, ki ga je potrdil sklep o oblikovanju sklada za vzajemno pomoč na konferenci v Alžiru, oziroma nad tem, da ni prišlo do razhoda idealov in idej o poti v prihodnost med državami izvoznicami nafte na eni ter drugimi državami tretjega sveta na drugi strani, pa je ključ do rešitve ležal drugje.
Kot je na omenjenem srečanju poudaril Tito, je ključ do dolgoročne rešitve bilo (in ostaja) oblikovanje novega gospodarskega sistema. Zapisnik srečanja govori o tem, da je Tito izpostavil posebno zasedanje Generalne skupščine OZN o surovinah in razvoju (potekala je med 4. aprilom in 2. majem 1974), na kateri so kljub nekaterim pomislekom tudi razvite države pritrdile, da je nov gospodarski sistem, ki bi temeljil na solidarnosti in dolgoročni razvojni pomoči, edina pot do rešitve. To se do danes še ni uresničilo in zato os napetosti Sever-Jug, katere pomen so najprej izpostavili neuvrščeni na konferenci v Alžiru, tudi danes kot simbol - kot se zdi v zadnjih letih – vedno globljega propada med revnimi in bogatimi, ostaja ključen problem svetovne politike.
"Učili te bodo, kako se tempirajo bombe in podtikajo bombe. Kako daviš z žico …"
In še nekaj je, kar leto 1974 približuje našemu trenutku. Pravzaprav so bila vsa sedemdeseta izjemno nasilno obdobje; obdobje stopnjevanja terorizma, in to ne le tistega, za katerim je stala revanšistična jugoslovanska (predvsem hrvaška) emigracija, ampak tudi drugega. Schmidt je res 'moral' postati kancler z nazivom krizni menedžer. Ni reševal le gospodarstva, reševal je zaupanje v državo. Terorizem RAF-a (Rote Arme Fraktion) je vrhunec dosegel med tako imenovano nemško jesenjo 1977, ko je prišlo do niza domnevnih samomorov članov prve generacije RAF-a, druga generacija pa je med drugim ubila predsednika zveznega združenja delodajalcev Hannsa Martina Schleyerja in v navezi s palestinsko teroristično organizacijo Ljudska fronta za osvoboditev Palestine povzročila dramo z ugrabljenim letalom, iz katerega so na koncu talce rešili na letališču v Mogadišu.
Taista Zahodna Nemčija pa je bila tudi leglo številnih drugih terorističnih skupin. Kako se je to zgodilo, izvrstno ponazarjata že omenjeni knjigi Miodraga Bulatovića. Prav na podlagi teh dveh knjig lahko bolje razumemo tudi zaledje panike zahodnonemške varnostno-obveščevalne službe pred Titovim obiskom. Kot je ob obisku pisal Der Spiegel, so v Nemčiji kot mogoče teroriste identificirali kar 600 Jugoslovanov (po večini Hrvatov), opozarjali so na podtalno dejavnost skupine HNO (Hrvaški nacionalni odbor) in pa neposrednih naslednikov ustašev Revolucionarne bratovščine, ki so večinoma sicer živeli v ZDA in Kanadi. Na koncu ni bilo nobenega incidenta, je pa menda premikanje Titovega konvoja spominjalo na "mešanico južnoameriškega vojaškega udara in newyorške prometne konice". V konvoju pa je menda Tita tako ali tako spremljala še ekipa zdravnikov, ki bi po besedah nemških novinarjev zadostovala za miniuniverzitetni klinični center; čeprav je bil Tito pri 82 videti v nenavadno dobri kondiciji, kadil cigare s tempom ene in pol havanke na uro in vsak dan že ob pol desetih zvrnil prvi viski.

Ustašev morebiti sploh ni
Da je bila politična emigracija nevarna in drzna, ni dvoma; to so potrjevali številni teroristični napadi in poročila obveščevalnih služb o tistih, ki iz zaradi tega ali onega razloga na koncu niso bili izvedeni. Obenem pa je tako v zvezi s takratnimi teroristi kot z današnjim časom, ko je terorizem (vsaj deklarativno) nevarnost številka ena, vendar pomenljivo prebrati izsek iz Bulatovićevega romana: "Ustašev morebiti sploh ni! Na nekem Drakulovem (skrivnostni vodja krvoločnih teroristov v romanu, op. P. B.) pergamentu piše, koliko je treba letno napraviti takih križarjev, fanatikov, politične vojske. Nekateri morajo biti ustaši, pa če to hočejo, ali ne. Svet ne more brez sovraštva, terorja in nasilja!" Ja, če skrajnežev ni, jih je treba … napraviti. Danes bi to lahko prevedli kot – svet (in vodilni v njem) ne more brez talibana oziroma islamskega skrajneža katere druge pripadnosti …
Tudi na Bližnjem vzhodu nov krog nasilja
In poleg tega danes, prav v teh dneh, spet spremljamo zaostrovanje napetosti med Izraelom in Palestino. Kot pred 40 leti Nixonov odposlanec Kissinger zdaj Obama 'rešuje' Bližnji vzhod. Morda je to tudi že prava vojna; le da danes vsi veliko teže kot v 20. stoletju razglasijo vojno za vojno. Teza o prelomnem letu 1974 kot pragu, prek katerega smo stopili v sedanjost, morda sicer ne drži popolnoma, vendar pa je tedanje dogodke od naftne krize, ki je na dan prinesla temo nujne solidarnosti med državami, napetosti Sever-Jug, dolgoročnega oviranja razvoja zaradi zadolženosti, pa prek akcij, ki so napovedovale vzpon agresivnega neokonservativizma in neoliberalne paradigme, pa do stopnjevanja terorizma, ki je tako žalostno bila slutnja tega, kar živimo po letu 2001, dejansko mogoče brati kot tiste, ki prelamljajo s (kratkim) 20. stoletjem mednarodne skupnosti z jasno in trdno hierarhijo in napovedujejo sedanji anarhični položaj vzpona ideoloških partikularizmov in nenadzirane proliferacije oborožitve in divjih političnih aspiracij med paradržavnimi subjekti.
Spet ta 'fuzbal' in spet Nemčija v finalu
Vendar spet je tudi nogometno prvenstvo. In kot leta 1974 bo v finalu Nemčija; četudi ji nasproti ne bo stala Nizozemska. Takrat, konec junija, sta se Tito in Helmut Schmidt razšla prijateljsko. Že na začetku sta ugotovila, da po rešitvi vprašanja izplačila odškodnine za škodo, povzročeno med drugo svetovno vojno (vprašanje sta posredno, s sporazumom o kapitalski pomoči oziroma s tako imenovano brionsko formulo rešila že Tito in Brandt, sporazum pa je začel veljati, ko je bil kancler že Schmidt), med državama ni večjih odprtih vprašanj. Oba sta vedela (čeprav tega nista izrekla), da se bo Jugoslavija vedno znova vračala k temi finančne pomoči; da se bo kot država skoraj brez zlatih rezerv in z nenehnimi težavami v plačilni bilanci znova in znova obračala na Nemčijo; da bo do denarja poskušala priti tudi z vedno novimi argumenti, povezanimi z deset tisočimi 'gastarbajterji' v Zahodni Nemčiji, ki so prispevali levji delež k tistim približno 200 milijonom dolarjev, ki so jih izseljenci in Jugoslovani na začasnem delu v tujini vsako leto pošiljali v domovino …
A o tem nista govorila. Zato pa je v zapisnik in v arhive nemškega zunanjega ministrstva za vedno šla Schmidtova izjava, da ne želi laskati Titu, ampak da ga ima – kot je povedal tudi že na televiziji (intervju za TV Zagreb, 23. 6. 1974) – za največjega še živečega politika. Da očitno interesi in politika Titove Jugoslavije daleč presegajo njene meje. Tito pa je dodal, da ga med gostovanjem v ZRN-ju ni prav nič zmotilo, le nogometni izid. Schmidt pa je, kot je zunanjepolitični novinar Dela Slavko Fras zapisal 29. junija, niz obveznih duhovitosti sklenil s pripombo: "Predlagam, da zapišemo v skupno poročilo, da vsi skupaj obžalujemo rezultat nogometne tekme ZRN - Jugoslavija." Nato je verjetno Tito prižgal svojo havanko, Schmidt pa svojo mentolovo cigareto … kdo ve, katero tisti dan. Lahko bi tudi rekli, da bi bilo vse mnogo lažje, če bi politika bila tako jasna in s trdnimi pravili zamejena reč, kot je nogomet; vsem diskrecijskim pravicam glavnih sodnikov navkljub.