169 cm visoki Didier Deschamps je bil kot nogometaš neutrudni obrambni vezist, ki je že kot igralec obvladoval slačilnice in hodnike ter tudi pisarne. Kot kapetan Francije je bil resnično ključni mož galskih petelinov tako igralsko kot voditeljsko, ko so osvojili domače svetovno prvenstvo 1998 in evropsko prvenstvo 2000. Dvajset let in dva dni po dvigu zlatega pokala na Stade de France v Parizu je v Moskvi kot glavni trener popeljal Francijo do drugega naslova svetovnega prvaka. S tem se je v nogometni zgodovini pridružil Mariu Zagallu in Franzu Beckenbauerju. "Vesel sem družbe, saj sta bila tehnično neprimerno boljša nogometaša kot jaz," je bil počaščen Deschamps.

Bask, revež, ki pa naredi, kar hoče
"Zmaga za zgodovino. Zdaj bomo 4 leta na vrhu sveta," se je v nedeljo zvečer v nedrjih stadiona Lužniki smejalo 49-letniku iz Bayonna na atlantski obali Francije tik nad mejo s Španijo. Da, selektor Francije je Bask. "Obstaja šala, kako spraviš 20 Baskov v mini cooperja? Preprosto, rečeš jim, da ne gre. To sem jaz, Bask. Sam se odločim, kaj želim narediti, in to storim. To prihaja iz življenja v naši baskovski deželi, to je naša vrednota," je med obema igralskima slavjema s Francijo pred dvema desetletjema razlagal nogometaš, katerega prvotni vzdevek je bil "la Deche" - revež brez prebite pare.

Cantona ga je ozmerjal, sam pa prevzel nov vzdevek
"Deschamps ne bo nikoli več kot vodonoša, takšne igralce lahko najdeš za vsakim vogalom," ga je v 90. letih označil takratni prvi francoski nogometni zvezdnik Eric Cantona, s katerim je odigral 34 reprezentančnih tekem. A na koncu se je zgodba razpletla popolnoma drugače. Ker po znamenitem kungfujevskem napadu na navijača Cantona ni nikoli več prejel reprezentančnega vabila, je šel Kralj leta 1997 užaljeno v igralski pokoj še pred domačim svetovnim prvenstvom 1998. Deschamps je nasprotno najprej prevzel Cantonajev kapetanski trak in kot igralec ter selektor sodeloval v 4 od 6 finalih Francije na velikih prvenstvih, pri čemer je osvojil tri naslove: SP 1998, Euro 2000 in SP 2018.

Najmlajši kapetan, ki je dvignil pokal Lige prvakov
"Da, sem vodonoša. Za Cantonaja sem jo prenašal 5 let. To je bil moj posel, saj nimam spretnosti Zidana ali Zolaja. Počnem druge stvari," in druge stvari pomenijo osvajanje lovorik. Nantes ga je odpeljal iz domače Baskije pri 16 letih, tam se je uveljavil, nato pa postal del zvezdniškega Marseilla, dvakrat postal prvak Francije, napredoval v kapetana in 26. maja 1993 kot najmlajši kapetan v zgodovini Lige prvakov dvignil sloviti pokal z ušesi – to je še zdaj edini evropski klubski naslov kakšnega francoskega kluba. Sledila so leta v Juventusu in serijsko pobiranje lovorik, trikrat prvak Italije, trikrat zapored je igral v finalu Lige prvakov. Pri Chelseaju je dvignil pokal angleške zveze (2000), za konec kariere je eno sezono preživel pri Valencii, bil soigralec Zlatka Zahovića in sodeloval še v enem finalu Lige prvakov. Skupno 14 klubskih lovorik, 556 tekem v 16 letih na najvišji ravni in za dobro mero še 28 golov.

Trenersko pot je začel pri Monacu, osvojil ligaški pokal in ga popeljal v finale Lige prvakov 2004, kjer pa je izgubil proti Portu Joseja Mourinha. Ob škandalu in izključitvi Juventusa iz Serie A se je vrnil v Torino in ekspresno osvojil italijansko drugo ligo, a je odstopil zaradi ostrih sporov z vodstvom kluba. Nato se je podal v še en nekdanji klub Marseille in z njim v sezoni 2009/10 poskrbel za prvi naslov prvaka Francije po 18 letih, za prvega po njegovem igralskem odhodu. Poleti 2012 je odšel, ker je v prvenstvu končal le na 10. mestu, a prej kot v enem tednu, 8. julija 2012 je bil imenovan za novega selektorja Francije, mesto, na katerem je nasledil kolega Laurenta Blanca.

Naučil se je lekcije od Nemčije, zdaj še od Portugalske
V kvalifikacijah za Brazilijo 2014 je bil na robu odstrela, v skupini s Španijo so končali na 2. mestu in so šli v dodatne kvalifikacije z Ukrajino. V Kijevu je bilo 0:2, Ukrajinci so na povratno tekmo šli z 12 tekmami brez poraza, pri čemer na zadnjih 8 sploh niso prejeli gola. Vodstvo francoske nogometne zveze (FFF) je premlevalo šok terapijo, a Deschamps je pod ultimatom nujne zmage ostal in v Parizu so Les Blues slavili s 3:0 in se prebili na SP. V Brazilijo so prišli do četrtfinala, kjer so z 0:1 (Mats Hummels) izgubili proti poznejšemu svetovnemu prvaku Nemčiji.

Sledilo je domače evropsko prvenstvo, kjer so bili avtomatsko v vlogi favorita, saj je Francija osvojila zadnja dva velika turnirja, ki ju je gostila (EP 1984 in SP 1998). Spet je prišlo soočenje z Nemčijo, svetovno prvakinjo, tokrat v polfinalu. Tokrat so bili galski petelini v Marseillu konkurenčnejši, četudi so popolnoma prepustili posest žoge, dvakrat je zadel Antoine Griezmann. A veselje nad velikim skalpom in prebojem v finale je bilo očitno preveliko, v finalu v Parizu niso nikakor mogli razrešiti uganke obrambe Portugalske, ko bi morali napasti, ni bilo prevzemanja pobude, ceno so plačali v podaljšku (Eder).

Srečni selektor, ki igra s premalo sloga
Ravno poraz v finalu domačega Eura 2016 je bil vzrok, da se je Deschampsa še bolj oprijel opis najbolj srečnega selektorja na svetu, ki mu je v naročje padla neverjetno kakovostna zasedba, ki jo proizvajajo francoske tovarne talentov, zlasti iz Ile de France. Na papirju so imeli Francozi pred Rusijo najbolj kakovostno moštvo, po Transfermarketu edino, ki je vredna več kot milijarda evrov, privoščili so si lahko, da so doma pustili številne izvrstne igralce. Deschamps je pred svetovnim prvenstvom dejansko opravil korenito pomladitev, nekaj so k temu pripomogle tudi poškodbe. V finalu v Moskvi je zaigralo le 6 poražencev iz Pariza!

"Pogosto sem na pravem mestu ob pravem času. Verjetno res imam srečo, a se ne pritožujem," se tudi DD zaveda, da so mu zvezde naklonjene, a hkrati se je dobro zavedal, kaj ga čaka, če ne bo druge zvezdice. Domače in mednarodne nogometne javnosti še vedno ni prepričal in osvojil. Zakaj? Ker je z neizmerno talentirano francosko vrsto praviloma igral zelo konservativno, redno je prepuščal posest žoge tudi veliko manj priznanim reprezentancam, vse se je vrtelo okoli discipline, trdne obrambe in bliskovitih protinapadov. Pragmatičnost je ključna beseda in očitek Deschampsu. Francozi konec koncev cenijo slog in dodatno umetniško vrednost, Les Blues pa tega niso dajali.

Ko javnost na tvojem mestu že vidi Zidana
Ko je po treh zaporedno osvojenih Ligah prvakov kot trener Real Madrida odstopil Zinedine Zidane, se je dobro vedelo, kaj se lahko pripeti poleti. Če Deschamps ne zadovolji zahtevnega okusa, se bo sprožila javna ofenziva, da ga nadomesti ljubljenec francoskih src Zizou.

Zahtevam po privlačnejšem nogometu je skušal ustreči, vrnil Griezmanna v vlogo čistega napadalca, kot jo ima pri Atleticu, vključil Ousmana Dembeleja, a uvodna tekma Rusije 2018 proti Avstraliji je bila mučenje. Pomagal je VAR za 11-m in srečen avtogol. Deschamps je takoj ukrepal in se vrnil k svoji prvotni zamisli – v konico napada je postavil Oliverja Girouda. Da, na 7 tekmah in 546 minutah igre ni prišel do strela v okvir vrat, a s svojim delom je odpiral prostor za Griezmanna in zlasti Kyliana Mbappeja.

Kot psi, ki se lahko strgajo, a še vedno ubogajo
Na edini tekmi, ko so Francozi zaostajali – 9 minut in 18 sekund proti Argentini Lea Messija v osmini finala – so pokazali, da se lahko tudi strgajo z verige. Res so bili kot psi, ki pa se znajo na ukaz vrniti na točno določeno mesto, kot je po izločitvi Belgije bil slikovit branilec Samuel Umtiti. Na drugi strani bo Deschamps z drugo zvezdico z lahkoto preživel kritike Edena Hazarda ("Raje izgubim s to Belgijo, kot zmagam s takšno Francijo.") in Thibauta Courtoisa ("Raje bi izgubil v četrtfinalu z Brazilijo, ki je vsaj moštvo, ki želi igrati nogomet.").

Sledil je bizaren finale, saj je bila Francija v dolgih obdobjih pošteno nadigrana, obramba je plavala, še kapetan Hugo Lloris si je privoščil tragikomično napako, na srečo je Mandžukiću podaril le končni izid 4:2. A vmes so Griezmannova mirnost, Pogbajeva vztrajnost in Mbappejeva eksplozivnost poskrbele za veličastno slavje.

Z najmlajšimi prvaki po nove naslove
Ob tem pa ponosni Bask še ni rekel zadnje: "Ne želim narediti česa takšnega kot Jacquet." Nekdanji selektor Aime Jaquet se je namreč po osvojitvi svetovnega prvenstva leta 1998 poslovil s selektorskega stolčka. Deschamps je s francosko nogometno zvezo podaljšal pogodbo do leta 2020. "Predvideno je, da ostanem, zato bom ostal," zagotavlja vodonoša, ki bo s svojo srečo in pragmatičnostjo še naprej šel na živce ljubiteljem lepe igre. A vse z namenom, da z najmlajšo reprezentanco (glej zadnjo sliko), ki je v moderni nogometni dobi osvojila SP, še naprej igra, da zmaga in osvaja lovorike.