Veliki nogometni finali prepogosto prinesejo tak razplet, ko se le redki (nevtralni) gledalci spomnijo samega poteka tekme. Se kdo še spomni finala leta 2003, ko sta Juventus in Milan na Old Traffordu 120 minut mučila žogo? V prvem polčasu sta se dvakrat celo zatresli vratnici, v nadaljevanju pa sta ekipi čakali na enajstmetrovke, ki so pozneje osrečile Milana.

Raje se spomnimo na nekaj klasičnih finalov tako v Ligi prvakov kot še prej v Pokalu državnih prvakov, ki jih ljubitelji nogometa (še bolj pa navijači zmagovalnih ekip) tako radi spravljajo na površje svojega spomina.

2008 - Angleški finale odločila loterija (Manchester United - Chelsea 7:6 po 11-m)
Rusija je leta 2008 postala 14. država, ki je gostila najbolj pomembno klubsko tekmo leta. V angleškem finalu je prvi polčas pripadel rdečim vragom, ki so povedli prek Cristiana Ronalda. Modri so z nekaj sreče izenačili v izdihljajih polčasa (Frank Lampard) in bili nato boljši v drugem polčasu. Izjemno odprta in izenačena tekma se je končala po streljanjih z bele točke, kjer so imeli nekaj več sreče rdeči in še tretjič postali evropski prvaki.

2005 – "You'll never walk alone" (Liverpool - Milan 6:5 po 11-metrovkah)
V Carigradu je bilo ob polčasu vse odločeno. Milan je že po minuti vodil po zadetku Paola Maldinija, do odmora je z dvema zadetkoma na videz neulovljivih 3:0 povišal Hernan Crespo. Ob polčasu znameniti prizori nekaterih objokanih navijačev Liverpoola, a jedro njihove navijaške skupine je ponosno in optimistično prepevalo svojo himno "You'll never walk alone". Sledila je nora vrnitev, v katerem je Liverpool v šestih minutah izenačil na 3:3. V podaljšku je Liverpoolov vratar Jerzy Dudek ubranil odličen strel Andreja Ševčenka. Pri streljanju enajstmetrovk je poljski vratar ubranil dva strela, v zadnji seriji prav Ševčenku. Ukrajinec dobro ve, kako se usoda lahko poigrava, saj je v finalu leta 2003 sam zadel odločilno enajstmetrovko proti Juventusu.

1999 – Tisti sodnikov podaljšek (Manchester United - Bayern 2:1)
Seveda je govor o nori vrnitvi Manchester Uniteda, ki je v finalu leta 1999 proti Bayernu zaostajal že od 6. minute dalje z 0:1. Nemci so do konca 90 minut še dvakrat stresli okvir vrat. Legendarni sodnik Pierluigi Collina je že pokazal triminutni podaljšek, ko so Angleži na nemški način obrnili izid. Oba zadetka sta padla po kotih, ki ju je izvajal David Beckham, žogo pa sta v mrežo spravila rezervista Teddy Sheringham in Ole Gunnar Solskjär.

1994 – Najbolj dominantni finale (Milan - Barcelona 4:0)
Leta 1994 je bila Barcelona pod taktirko Nizozemca Johana Cruijffa v izjemni formi. Krasil jo je izjemni igralski kader, saj so takrat za Barco igrali Andoni Zubizarreta, Josep Guardiola, Ronald Koeman, Romario, Hristo Stojčkov … Katalonci so dve leti prej osvojili prvi evropski naslov in bili v atenskem obračunu proti Milanu veliki favoriti. A četa Fabia Capella je Špance premagala z velikimi 4:0. Gol tekme je bil delo Dejana Savičevića, ki je na začetku drugega polčasa s prekrasnim lobom zadel za 3:0.

1960 – Največ zadetkov v enem finalu (Real Madrid - Eintracht Frankfurt 7:3)
Finale se je odigral na nori kulisi na Hampden Parku v Glasgowu, saj je tekmo spremljalo kar 135.000 gledalcev. In ti so imeli kaj videti. Madridski Real je povozil Eintracht iz Frankfurta s 7:3, Španci so tudi v peti sezoni Pokala državnih prvakov zaigrali v finalu in osvojili naslov. To je na neki način pomenilo tudi vrhunec in zaton Realovega zlatega obdobja. Junaka sta bili obe največji legendi tega kluba. Argentinec Alfredo di Stefano je zabil tri, Madžar Ferenc Puškaš pa štiri zadetke.

Slavko Jerič