Sobotni 132. derbi beograjskih nogometnih velikanov (končal se je z zmago Zvezde s 4:1) je bil prvi v več kot 60-letni zgodovini, ki ga navijači niso smeli spremljati v živo. Razlog za to je bila kazen, ki jo je Crvena zvezda dobila zaradi divjanja njenih huliganov na decembrski tekmi proti Hajduku iz Kule, ko je bil huje ranjen eden izmed policistov.

Čeprav sovražniki, so še vedno Srbi
Nasilje na srbskih stadionih seveda ni nič novega. Rivalstvo med Crveno zvezdo in Partizanom je eno največjih na svetu, posledica tega pa so številni izgredi navijačev, ki se združijo le ob redkih priložnostih - pravzaprav le takrat, ko je treba "ubraniti Srbijo". Prizori, ki smo jih spremljali pred 14 dnevi ob odcepitvi Kosova, ko so bili navijači obeh klubov med prvimi, ki so stopili na ulice in protestirali proti "izgubi zibelke srbstva", zato niso nič presenetljivega.

"Je že res, da Partizanovi navijači sovražijo Crveno zvezdo, toda konec koncev so še vedno Srbi. Eden naših najbolj znamenitih rekov je: 'Združeni Srbi ne bodo nikoli premagani'," je nekoč izjavil neki beograjski navijač.

Vroča kri na Maksimiru
Številni člani obeh navijaških skupin - Delij in Grobarov - so v prejšnjem desetletju stali v prvih frontnih linijah v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije, srbski nacionalizem pa so seveda podpihovali že prej. Medtem ko so Grobari svoj vzdevek dobili že v 70. letih, so bile Delije ustanovljene januarja leta 1989, ko so se združile nekatere do tedaj manjše skupine navijačev Crvene zvezde.

Na njihov prvi večji incident ni bilo treba čakati dolgo. 13. maja 1990 se je zgodilo nekaj, kar so pozneje mnogi označili za prvi korak k razpadu Jugoslavije. Le nekaj tednov po prvih večstrankarskih volitvah na Hrvaškem se je 3.000 navijačev Crvene zvezde na zagrebškem stadionu Maksimir zapletlo v spopad s privrženci Dinama Bad Blue Boysi in policijo (prvi posnetek desno spodaj).

Boban brcnil policista
Hladni niso ostali niti nogometaši. Zvonimir Boban je s "kung fu" udarcem celo brcnil policista (pozneje se je izkazalo, da je Bošnjak), ki je hotel hrvaškim huliganom preprečiti napad na srbske (drugi posnetek desno spodaj). "Spopadi" so se nato nadaljevali še več kot eno uro, vsi opazovalci pa so si bili enotni, da česa podobnega Evropa še ni videla. Nogometaše Crvene zvezde so s stadiona rešili s helikopterjem!

Partizanovci so za prvi večji izgred poskrbeli 14. septembra 1978, ko je vlak z navijači belo-črnih na poti v Sarajevo v Šidu ustavila policija. Grobari so odgovorili z uničenjem vlaka, nasilje pa se je razširilo tudi na ulice, kjer so "boji" trajali še nekaj ur.

Arkan marširal na Marakani
Srbski nacionalizem je svoj vrhunec na stadionih doživel 22. marca 1992 na večnem derbiju na Marakani. Izgredi med Delijami in Grobari pred tekmo ter začetno navzkrižno zmerjanje na tribunah so bili hitro "pozabljeni", ko se je na stadionu pojavil zloglasni paravojaški voditelj Željko Ražnatović - Arkan in kakšnih 20 njegovih "pomočnikov" iz vrst Tigrov v popolni vojaški opravi.

Arkan, ki je bil tedaj tudi direktor navijaške skupine Crvene zvezde, je prejel navdušen aplavz celega stadiona, saj je z druščino na tribune prinesel tudi prometne znake z napisom Vukovar in drugimi imeni hrvaških mest, ki jih je zasedla srbska vojska. Navijači obeh klubov so bili naenkrat združeni v boju proti skupnemu sovražniku - Hrvatom. Nikoli prej ne pozneje se niso tako zedinili. Izid 0:0 ni bil presenetljiv, saj so se nogometaši težko osredotočili na igro. Večina jih je spremljala, kaj počne Arkan na tribuni.

Iz navijačev naredil vojake
Ko je Arkan prišel na čelo Delij, je prevzel popoln nadzor nad njimi. Skrbel je tako za prodajo vstopnic kot za potovanja in zastraševanje nogometnih uradnikov. Kmalu je začel rekrutirati in organizirati skupine nacionalistov, ki so se borili na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini ter pozneje na Kosovu. Veliko rekrutov je prišlo s severne tribune Marakane. Več sto navijačev je bilo ponosnih, da so se mu pridružili na ubijalskih pohodih. Med njimi pa še zdaleč niso bili le pripadniki Delij, veliko je bilo tudi Grobarov.

"Za mene kot nacionalista je bila dolžnost biti tam. Bil sem očaran nad redom in disciplino. Osnovni cilj je bilo pregnati Hrvate in Muslimane s srbskega ozemlja, nisem pa videl hudodelstev, o katerih so poročali zahodni mediji," je pred leti novinarju britanskega tednika Observer povedal "Zvezdaš" Dejan Vukelić.

Starejši na bojišče, mlajši na tribuno
"Mislim, da je bil Arkanov osnovni motiv prihoda na tribuno, da kanalizira zelo izražen nacionalni naboj. Delije so imele polna usta Srbije in prišel je, češ, pokažite to tam, kjer je treba. Naše starejše kolege je odpeljal na bojišče, da branijo srbstvo, drugi smo ostali, da bi še naprej navijali," je pred kratkim v nekem intervjuju izjavil Vladimir Šavija, zdajšnji vodja Delij, ki je Arkana spoznal, ko mu je bilo 18 let.

"Številni opozicijski voditelji so nas v času Miloševićeve vladavine poskušali pridobiti na svojo stran, da bi jim "Sever" skandiral. Toda nikomur ni uspelo. Arkan je to izkoristil in nas združil v obrambi srbstva. Proti Miloševiću smo se uprli, ker je bila to volja ljudstva, zaradi tega pa smo trpeli tudi posledice. Milošević je na stadionu konstantno uporabljal silo. Sčasoma smo postali dovolj močni, da smo se lahko zoperstavili," je "politični pedigre" Delij na kratko povzel Šavija.

Vodja Partizanovih navijačev pomirja strasti
Nasilje pred, med in po nogometnih tekmah je tudi danes del beograjskega vsakdana, nacionalizem pa morda le izgublja svojo moč. Vodja navijačev Partizana Predrag Simić je nedavno zatrdil, da ni nujno, da so člani Grobarov samo Srbi: "Ko je moja generacija prevzemala vajeti na tribuni v svoje roke, se je zatekla k šovinizmu. Na žalost sem sodeloval pri tem, a zdaj vidim, da sem naredil napako. Žal mi je, da nisem preprečil odhoda ljudi, ki niso bili srbski nacionalisti. Dobrodošel je vsak navijač Partizana, ne glede na to, kakšne vere ali narodnosti je. Na vse gledam enako, ker mislim, da so Grobari "bratje" in da je Partizan tako naša stranka kot naša narodnost. A vsi žal ne razmišljajo tako."

Poudaril je še, da južna tribuna na njihovem stadionu ne more in ne sme biti platforma za politične stranke. Nekateri ugotavljajo, da so navijači Crvene zvezde in Partizana pomembno prispevali k 5. oktobra 2000 uspelemu prevratu proti Slobodanu Miloševiću, vendar se Simić s tem ne strinja: "5. oktober bi se zgodil tudi brez navijačev! Na ulice so takrat šli predvsem nezadovoljni državljani. Tudi mi, navijači nismo šli tja kot Grobari ali Delije, temveč kot državljani. Tisti, ki se poznamo, smo bili skupaj, zato je izpadlo, kot da so se navijači organizirali. Toda 5. oktober ni zasluga navijačev."

Matej Rijavec