Prvo neposredno merjenje moči za nogometnega kralja Južne Amerike se bo moralo namesto v Buenos Airesu končati to nedeljo v Madridu, kar je bila osrednja nogometna zgodba zadnjega meseca dni. Prva finalna tekma najpomembnejšega južnoameriškega klubskega tekmovanja je postregla najprej z vesoljnim potopom. Sledil je nedeljski spektakel na Bomboneri, in to ne samo na tribunah kultnega stadiona s slovenskim pedigrejem, temveč tudi na zelenici, kjer se je končalo z 2:2 in napovedjo atomskega povratnega finalnega superderbija.

Prvič in zadnjič finalni superclasico na dve tekmi
A svetovni finale ali konec sveta (španska beseda igra Final del Mundo) se je sprevrgel v to, česar so se najbolj bali sami Argentinci. Huliganski napad Riverjevih privržencev, najbrž v sodelovanju z delom policije, na avtobus z Bocinimi nogometaši tik pred stadionom Monumental, je iztiril finalni superclasico, ki ga nikoli več ne bo v takšni obliki. V 58. finalu Cope Libertadores, južnoameriške različice Lige prvakov, se prvič merita dva argentinska kluba, in to ne katera koli, temveč daleč največja, hkrati pa zadnjič poteka finale na dve tekmi. Boca in River nekaj pomenita tudi zunaj domovine in zelene celine, njune akademije in slačilnice so vzgojile nekaj najbolj briljantnih nogometašev preteklosti in sedanjosti.

Copa Libertadores postala Copa Conquistadores
A zdaj se bo zaradi obotavljanja kaotične južnoameriške nogometne zveze Conmebol druga finalna tekma odigrala zunaj Buenos Airesa, domačega mesta obeh klubov. Zunaj Argentine, nogometno obsedene dežele, tudi zunaj Južne Amerike, kjer je futbol prava vera, upanje in ljubezen. V pravi posmeh imenu prestižnega tekmovanja, ki se imenuje v čast revolucionarjev iz 19. stoletja, ki so Latinsko Ameriko osvobodili iz spon španskega imperija, se bo finale igral v Madridu. Copa Libertadores je postala Copa Conquistadores (pokal osvajalcev).

Stadion, kjer domuje Real iz Madrida, Santiago Bernabeu bo tako gostil najpomembnejši finale Pokala osvoboditeljev, s tem najpomembnejšo tekmo v zgodovini južnoameriškega klubskega nogometa in predvsem najpomembnejši 248. uradni argentinski superderbi. Prvi tekmovalni superclasico na prizorišču rednega el clasica. Navijači so razdvojeni, v Argentini plebiscitarna večina zavrača tekmo v Madridu, a na koncu jo bodo v nedeljo gledali vsi.

Zakaj?
Od kod takšno rivalstvo?
Kaj je krivo za Boca – River oz. River – Boca?
Kako se je rodil najstrastnejši in najbolj vroč nogometni derbi sveta?

Revni in bogati. Sever – jug. Lepota in grobost.
Poenostavljeno se je zunanjemu svetu dolgo razlagalo, da gre za prepad med razredoma, kar naj bi se razbralo že iz (ne)uradnih vzdevkov: na eni strani milijonarji, na drugi strani pobiralci govna. Če se kdaj sprehodiš po Buenos Airesu, hitro ugotoviš, da v argentinski metropoli resnično obstaja jasna ločnica sever – jug. Od predsedniške palače Casa Rosado prek Majskega trga po aveniji vse do kongresa, severno in južno, kot da gre za dva različna svetova.

Skupni rojstni kraj – pristanišče na jugu prestolnice
A svet ni črno-bel in kot pri vsakem pravem rivalstvu so korenine skupne. Oba kluba sta se namreč na začetku 20. stoletja rodila v isti četrti, napolnjeni s priseljenci iz Evrope, ki si iskali srečo v takrat hitro rastoči in razvijajoči državi. La Boca, mestno pristanišče, kjer se je usodno križal vpliv angleških mornarjev z navdihom Sredozemlja, kjer so si novi prebivalci iskali skupno identiteto in jo našli v nogometu.

Rivalstvo Boca – River se je rodilo kot boj za primat v isti, delavsko-ubožni imigrantski četrti La Boca, na južnem obrobju prestolnice. Oboji so bili potomci pretežno Genovčanov, oboji so imeli velike težave s stadioni oz. domovanjem, iz katerih so jih metali, oboji so se hvalili z angleškostjo, ki je je bilo v resnici bore malo. Začelo se je kot pravi lokalni spopad za prevlado v lastni četrti.

117 let kluba, ki so mu ime dali zabojniki
River Plate oz. zdaj uradno Club Atletico River Plate (CARP na grbu) se je rodil 25. maja 1901 z združitvijo dveh klubov Santa Rosa in La Rosales. Pred sestankom je eden izmed odbornikov v pristanišču na doku št. 3 videl, kako so šli delavci med delom igrat nogomet z angleškimi mornarji. Na doku so ostali zabojniki z odtisnjenim imenom River Plate – angleško ime za Rio de la Plata, Srebrno reko, ustje rečnega vodovja iz osrčja celine, ki se izliva v Atlantski ocean in na južni obali katerega tudi leži Buenos Aires.

Angleško ime zmaga zaradi privlačnosti, mode in ne nazadnje, ker je nogomet angleški izum, ki je na hitro očaral in zasvojil Latinskoameričane. Sprva beli dresi hitro dobijo rdečo prečno črto oz. La Bando, kar je tudi eden izmed vzdevkov kluba. Ne gre spregledati, da sta bela in rdeča tudi barvi grba Genoe in Ligurije, od koder izvira pretežni del pristaniških priseljencev.

113 let kluba, ki je prevzel barve Švedske
Boca Juniors oz. Club Atletico Boca Juniors (CABJ na grbu) se je ustanovil 3. aprila 1905, glavno besedo so imeli mladi Genovčani in Grki z otokov, do dandanes se je obdržal vzdevek Xeneizes (Genovežani). Tudi oni so se oprijeli angleškega prestiža, imenu četrti dodajo še mladost. Sprva so bili dresi beli s tankimi črnimi navpičnimi črtami, dokler niso igrali tekme z Notthinghamom de Almagro, ki je imel enake drese. Dogovorili so se, kdor zmaga, obdrži barve. Boca je izgubila in padla je odločitev, da prevzamejo barve zastave države, pod katero bo v La Boco priplula naslednja ladja. Prikazala se je "Drottning Sophia" z zastavo Švedske. Takrat modro-zlati so sprva dobili prečno črto kot River, a ko so se leta 1913 prebili v prvo ligo, se je pojavil značilni široki vodoravni zlati pas.

105 let od prvega pravega derbija za La Boco
Leto 1913 tudi pomeni rojstvo superclasica oz. prevedeno superderbija. Oba kluba sta bila prvič v isti in najmočnejši argentinski ligi, prvič sta igrala 24. avgusta na stadionu Racinga na aveniji Avellaneda, končalo se je z 2:1. S štetjem nazaj se sicer ugotovi, da je bil prvi – prijateljski – superderbi odigran leta 1908, z 2:0 je pripadel Boci. Rivalstvo je bilo rojeno, oba kluba sta bila dejansko brezdomna in si neutrudno prizadevala za stalni stadion v domači La Boci. Tako se tudi imenuje Riverjev stadion (1915–1923), a infrastruktura ni dohajala hitre rasti in napredka nogometa. Tukaj so bile še redne epidemije rumene mrzlice v nezdravem ozračju ob reki Riachuelo in leta 1923 je River zapustil domačo četrt za vedno. Preselil se je daleč na sever Buenos Airesa, na rob najuglednejših mestnih četrti Palerma in Recolete.

Prvi profesionalni naslov Boci, drugi Riverju
Druga prelomnica je bilo leto 1931. Nogomet v Argentini je po 40 letih ljubiteljstva postal profesionalen, začenjal se je resen posel. Prvi naslov profesionalne ere je osvojile Boca Juniors, kar je spodbudilo River Plate, ki je na 4. mestu zaostal za 6 točk, k prvemu resnemu zapravljanju. Za 10 tisoč pesov so najprej kupili Carlosa Peucelleja, pred sezono 1932 pa kar za 35 tisoč pesov Barnabeja Ferreyro. Vsoti sta bili ogromni za tisti čas, odškodnina za Ferreyro je podrla svetovni rekord, ki se je prvič in zadnjič v nogometni zgodovini preselil iz Evrope v Južno Ameriko. Nakupa sta se obrestovala, Bernabé Ferreyra je sal več kot polovico moštvenih golov in River Plate je nasledi Boco Juniors kot prvak Argentine. Sprva posmehljiv vzdevek "Los Millonarios" iz časopisov so navijači posvojili in se še zdaj ponašajo z njim.

Monumenta in Bombonera nogometni ikoni
Superclasico ni več lokalni obračun za prvenstvo v pristaniški četrti, temveč za prevlado v vse bogatejši prestolnici vitalne države, medtem ko je svet ujet v veliko gospodarsko krizo. Zdaj se pojavi najprej omenjena ločnica - River na severu obkrožen z bogatimi in uglednimi četrtmi metropole; Boca na jugu sredi delavskih četrti, kamor se zgrinjajo novi priseljenci, tudi številni Slovenci iz tedaj italijanske Primorske.

Zlata argentinska era 30. let prinese dva spomenika - stadiona Monumental (zgrajen leta 1938) in Bombonera (odprt leta 1940), ki sta še zdaj domovanji obeh velikanov in nogometni ikoni ter skoraj obvezni turistični cilj. Ravno Bocin novi stadion, utesnjen med stanovanjskimi bloki okoli ulice Brandsen, ki je le lučaj oddaljen od slovitega Caminita, je zasnoval slovenski arhitekt, begunec izpod fašistične Italije, Viktor Sulčič.

Ko imaš za sabo vsaj 15 milijonov navijačev
Po 1940 zavlada River s svojo La Maquino (stroj), ki dokončno opredeli identiteto kluba, da goji lep nogomet, s katerim zmaguje in zabija veliko golov. Boca na drugi strani se skozi desetletja vedno ima za predstavnico borbenega in učinkovitega nogometa. Prevlada v 80. in 90. letih je dokončno utrdila status obeh klubov, za katera skupaj navija 73 odstotkov prebivalstva izmed 44 milijonov Argentincev, pri čemer je Boca v prednosti pred Riverjem (40 odstotkov proti 33 odstotkov; vladna raziskava iz leta 2006).

River boljši doma, Boca v svetu
River Plate je tradicionalno uspešnejši doma in se ponaša s 36 naslovi prvaka Argentine, kljub 28-letni suši med 1957-1975, a pri tem velja opozoriti, da so Argentinci v obdobju 1967-2014 v enem koledarskem letu odigrali dve praviloma enakovredni sezoni. Boca je v zadnjih letih močno zmanjšala zaostanek in je po zadnjih dveh zaporednih naslovih že pri 33 zvezdicah, ki jih vidite tudi v klubskem grbu.

Boca Juniors je na drugi strani največje zmage dosegal na mednarodnem odru in je 6-krat bil prvak Južne Amerike, trikrat (1977, 2000 in 2003) pri tem je tudi premagal prvaka Evrope za prestižni Medcelinski pokal, predhodnika klubskega mundiala. River je kasneje začel osvajati celino, ima tri Cope Libertadores in en Medcelinski pokal (1986 proti Steaui).

Kokoši - Las Gallinas
Leta 1966 je River prvič igral finale Cope Libertadores proti urugvajskemu velikanu Penarolu. V Buenos Airesu je bilo 3:2, ob polčasu povratne tekme v Montevideu so milijonarji vodili z 2:0, a nato se je vse obrnilo in zalomilo. Na koncu je Penarol po podaljšku slavil s 4:2 in postal južnoameriški prvak. Ob vrnitvi domov je River igral prvenstveno tekmo z Banfieldom, katerega navijači so na igrišče začeli metati kokoši. Leto kasneje ob domačem porazu na superclasicu je bila žaljivka "gallinas" (dvojni l se po argentinsko izgovori kot ž/š) že povsem udomačena. Ko je Boca po 11-m leta 2004 napredovala, je Carlos Tevez izvedel sloviti kokošji ples, kar je razbesnelo Riverjeve igralce, še bolj pa navijače, ki mu tega nikoli ne bodo odpustili.

Prašički - Los Chanchitos
La Boca (usta) leži ob ustju reke Matanza, ki ji po domače rečejo Riachuelo (mala reka), ki se v pristanišču zliva v Rio de la Plata. Ob reki je zrasla vrsta klavnic, saj je bil in je še meso eden glavnih izvoznih argentinskih artiklov. Ostanki iz klavnic so bili speljani v Riachuelo, zaradi česar je četrt preplavljal smrad ostankov iz klavnic. Z industrijskim razvojem je postala rečica odlagališče industrijskih umazanih vod, zlasti iz kovinsko-predelovalne industrije. Prvotno so navijače Boce zmerjali z bosteros - pobiralci govna, govnarji, kar pa so Bocini privrženci prevzeli s ponosom. Zato je kot žaljivka obveljala los chanchitos - prašički, ki vedno smrdijo. Ne nazadnje, ker so krave svete argentinske živali, a ne v hindujskem smislu, temveč kot vir mesa za drugo veliko argentinsko obsesijo - asado a la parrilla - govedina na žaru.

Glavna sestavina - vročekrvni navijači
Reprezentančni uspehi Argentine, naslova svetovnih prvakov 1978 (osvojen na Riverjevem Monumentalu) in 1986, so dvignili ceno tudi najboljšim iz Riverja in Boce, tekme so postale stalnice za skavte. V dresu Boce je prišlo do fenomena Diego Armando Maradona, ki je po vsega letu igranja za takratno rekordno odškodnino odšel v Barelono. Ključno za uveljavljenje superclasica kot najbolj strastnega derbija so prispevali navijači, navijanje in ne nazadnje tudi zloglasne tolpe "barra bravas", ki niso samo ultras navijači ali huligani, temveč predvsem dobro organizirane kriminalne skupine, ki posredno upravljajo večino klubov prek sistema članov (socios).

Ultras - huligani - barra bravas
A zadnja leta sploh ni bil problem nasilje med sovražnimi klubi in skupinami, temveč rivalstvo in boj za večji delež pogače pri nečednih poslih znotraj barra bravas, ki navijajo za isti klub. Če klub napade omenjene skupine, po navadi sam skupi, tako je tudi incident s solzivcem med superclasicom v Copi Libertadores 2015 je zakuhala barra brava, ki je bila v vojni z vodstvom lastnega kluba Boce.

Ravno tukaj gre iskat tudi najverjetnejši vzrok kamenjanja Bocinega avtobusa. Vodilna Riverjeva barra brava je bila pred povratno tekmo tarča racij, odkrili so četrt milijona evrov gotovine in 300 vstopnic za finalni superclasico. Med najbolj natančnimi metalci kamenja so na kamerah prepoznali pripadnike omenjene huliganske skupine, ki jo je javno obtožil tudi župan Buenos Airesa. A doslej so edinega aretiranega napadalca, spustili že po nekaj dneh, sicer s priznanjem krivde, a tudi simbolično pogojno kaznijo in 180 urami družbenokoristnega dela. Po drugi strani gre vseeno za izrazito manjšino - v soboto, 24. novembra, je bil Monumental skoraj 8 ur napolnjen s 70 tisoči navijačev Riverja, ki so se na koncu razšli precej mirno.

Prodani superderbi znanilec novih nogometnih časov?
Kakor koli obrnemo, v času ko je v Evropi nogomet prodajan kot družinsko razvedrilo in podrejen korporativnim interesom, je Argentina s svojim divjim in strastnim odnosom do nogometa postajala vse večja izjema. Na vrhu tega je superclasico, ki mu sicer privrženci vseh ostalih argentinskih klubov znajo zmetati vse očitke, ki jih je deležna evropska klubska elita. Vseeno je prodaja finala v Evropo je dokaz, da je nogomet, tudi najbolj strastni in vroč zdaj res naprodaj. Boca in River sta se upirala, kolikor se je dalo, a grožnje Conmebola in tudi Fife so naredile svoje in zdaj se bodo v nedeljo na zelenici 10 tisoč km stran od rojstne četrti pomerila na najpomembnejšem superclasicu v zgodovini.

Vabljeni k poslušanju SOS odmeva, kjer se je govorilo tudi o Superclasicu (od 32:44 dalje):