Na brniškem letališču je slovenske  nogometaše ob prihodu iz Kijeva pričakal ta transparent. 'Bog je in Bog vidi,' je dejal Srečko Katanec v intervjuju takoj po tekmi. Foto: MMC RTV SLO
Na brniškem letališču je slovenske nogometaše ob prihodu iz Kijeva pričakal ta transparent. 'Bog je in Bog vidi,' je dejal Srečko Katanec v intervjuju takoj po tekmi. Foto: MMC RTV SLO
Zadnje minute tekme in intervju s Katancem
Sneg in nemški sodnik nista preprečila zgodovinskega uspeha
Slovenija z golom Pavlina na Euro 2000
Evforija po uvrstitvi nogometašev na Euro 2000
Psiholog Tušak ob uvrstitvi na Euro 2000
V Sloveniji slavje, v Ukrajini žalost
4.000 ljudi na Brniku, 5.000 pred magistratom


V ponedeljek natančno ob 19.58 je minilo 15 let od mrzlega novembrskega večera, v katerem smo Slovenci prvič zares spoznali, kaj pomeni nogomet. Na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini so slovenski nogometaši v Kijevu remizirali z 1:1 in zadržali prednost s prvega srečanja v Ljubljani štiri dni prej, ki se je po zadetku Mileta Ačimovića s sredine igrišča končalo z izidom 2:1.
Močnejši tudi od Heynemanna
Slovenci so premagali tekmece, ki v kvalifikacijah predtem niso izgubili niti ene tekme, temperaturo, ki je bila nekaj stopinj pod ničlo, močno sneženje, pa tudi nemškega sodnika Bernda Heynemanna. Ta se je slovenskim navijačem zameril že leta 1994 v Mariboru, ko je "spregledal" znameniti zadetek Darka Milaniča za 2:1 na tekmi proti Italiji.
Tudi v ukrajinski prestolnici se je izkazal za Slovencem nenaklonjenega. V 10. minuti je domača obramba nepravilno ustavila Zlatka Zahoviča ob preigravanju v kazenskem prostoru, a Nemec najstrožje kazni ni dosodil. Je pa na 11-metrovko hitro pokazal v 68. minuti, ko naj bi Željko Milinović napravil prekršek nad Andrejem Ševčenkom, čeprav ga je najbrž videl le on. Z bele točke je bil uspešen Sergej Rebrov.
Toda že osem minut zatem je sledil šok za 65.000 ukrajinskih navijačev. Po prostem strelu Zahoviča se je žoga od živega zidu odbila do Mladena Rudonje, ta je streljal, na poti proti golu pa je žogi spremenil smer Miran Pavlin in končala je v mreži. Prvo poglavje slovenske nogometne pravljice se je končalo srečno!

V videonovicah na desni strani si lahko ogledate naslednje prispevke:
- Zadnje minute tekme in intervju s Katancem
- Sneg in nemški sodnik nista preprečila zgodovinskega uspeha
(Dnevnik, 17. 11. 1999)
- Povzetek tekme in komentar Marjana Laha
(Odmevi, 17. 11. 1999)
- Evforija po uvrstitvi nogometašev na EP
(Dnevnik, 18. 11. 1999)
- Športni psiholog Tušak o dogajanju po tekmi
(Odmevi, 18. 11. 1999)
- V Sloveniji slavje, v Ukrajini žalost
(Odmevi, 18. 11. 1999)
- 4.000 ljudi na Brniku, 5.000 pred magistratom
(Dnevnik, 18. 11. 1999)


Galić: Mi smučarji smo na evropskem!
Najbrž se spomnite (tisti, ki niste več najstniki) od sreče objokanih obrazov naših nogometašev po koncu tekme in legendarnega nastopa Katanca pred kamero TV Slovenija, ki je vsem Slovencem (pa še komu drugemu) voščil srečen božič in novo leto, preden je padel v objem prezadovoljnega predsednika Nogometne zveze Slovenije Rudija Zavrla.

"Igralcem kapo dol! V športu na pokvarjen način ne gre. Če bi šli Ukrajinci naprej, bi bila to ena največjih svinjarij, ki lahko obstaja. Bog je in Bog vidi. Trdno prepričan sem bil, da bomo dosegli gol, in smo ga. Vem, kako se je bilo težko na evropsko prvenstvo uvrstiti že prej, z nekdanjo Jugoslavijo. Na Euro smo prišli z igro, pravo miselnostjo in s kvaliteto," je še povedal Katanec.
Slavje se je nadaljevalo v slačilnici, kjer se je Marinko Galić spraševal: "Kje so zdaj Hrvati? Mi smučarji smo na evropskem. Mi, 'skijaši'!"
"Romanje" na Brnik
Medtem ko se je v Kijevu z nogometaši zgodovinskega uspeha veselilo kakšnih 100 navijačev, so na noge skočili tudi številni v domovini. Precej ljudi s slovenskimi zastavami in drugimi navijaškimi rekviziti se je zbralo na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer so peli slovenske pesmi in vzklikali imena junakov iz Kijeva. Zabava se je nato preselila na letališče Brnik.
Tam se je po nekaterih podatkih kljub snegu in mrazu zbralo kar 4.000 ljudi. Tisti najbolj razposajeni so povzročili precej preglavic policistom, ki gotovo niso pričakovali takšnega "romanja" na Gorenjsko. Navijači so se prerinili v letališko stavbo, za umiritev nekaterih razgrajačev pa je morala policija uporabiti celo gumijevke in solzivec.
Ko je nekaj minut pred 2. uro zjutraj pristalo letalo s slovensko odpravo in so se nogometaši odpravili proti navijačem, je dogajanje doseglo vrhunec. Junaki kijevskega podviga so se le s težavo iztrgali iz objemov navdušene množice. "Veliko živcev sem izgubil, samo tako, kot mi je bilo na koncu lepo, mi ni bilo še nikoli v življenju," je razlagal eden izmed navijačev. Nekdo drug pa: "Grem na Nizozemsko, pa če zapravim ves denar ter prodam ženo in otroke."
Rodi se himna Slovenija gre naprej
Zgodaj popoldne naslednji dan je prekrasne občutke vzbujal sprejem pred ljubljanskim magistratom. 5.000 ljudi je prišlo pozdravit svoje ljubljence, z glasbo pa so jih zabavali Pero Lovšin, Zoran Predin in Vlado Kreslin. Na idejo prvega se je rodila himna Slovenija gre naprej. "Hočemo stadion, hočemo stadion!" je vzklikalo mlado in staro pod odrom, zato ljubljanski županji Viki Potočnik ni preostalo drugega, kot da je obljubila gradnjo novega objekta. Kot se je izkazalo pozneje, obljube ni izpolnila, vsi pa vemo, da je slovenska prestolnica na moderen stadion morala počakati do leta 2010.
"Ta dosežek nam vsem dviga samozavest. Predvsem pa nas nogometaši razveseljujejo, kar v Sloveniji počne redkokdo," je pred mestno hišo dejala neka priletna gospa in le še nadgradila misel takratnega predsednika Milana Kučana, ki je tisti dan tudi sprejel nogometaše: "Uspeh pomeni veliko za Slovenijo v tistem zelo širokem krogu ljudi po svetu, ki jim nogomet pomeni najpomembnejšo nepotrebno stvar na svetu. S tem dogodkom je Slovenija gotovo postala veliko bolj znana.”

Kučanu se je nekoliko zareklo pri besedi "nepotrebno". Oguljena fraza namreč pravi, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu ... Dogodki v zadnjih 15 letih, ko se je zvrstilo kar nekaj uspehov slovenskega nogometa, dokazujejo, da bi tisti drugi pridevnik tudi v Sloveniji lahko kar opustili.


Kijev, 17. novembra 1999:
UKRAJINA – SLOVENIJA 1:1 (0:1)
65.000; Rebrov 68./11-m; Pavlin 76.

Ukrajina: Šovkovski, Lužni, Fedorov, Golovko, Vaščuk, Dmitrulin, Kandaurov (46./Kovalev), Skačenko (57./Moroz), Kosovski (73./Popov), Ševčenko, Rebrov.
Slovenija: Dabanović, Karić (73./Osterc), Rudonja, Milanič, Galić, Milinović, Novak, Čeh, Udovič (57./Ačimović), Zahović, Pavlin.

Zadnje minute tekme in intervju s Katancem
Sneg in nemški sodnik nista preprečila zgodovinskega uspeha
Slovenija z golom Pavlina na Euro 2000
Evforija po uvrstitvi nogometašev na Euro 2000
Psiholog Tušak ob uvrstitvi na Euro 2000
V Sloveniji slavje, v Ukrajini žalost
4.000 ljudi na Brniku, 5.000 pred magistratom