V Gorici je Rosičeva četa potrdila in dokazala, da je trenutno najmočnejša ekipa v Sloveniji, saj varovanci Simiča niso uspeli narediti preobrata in zabeležiti vsaj ene zmage v treh medsebojnih srečanjih.

Naslov je torej več kot zasluženo pripadel Goričanom, ki so v končnici gladko, kot še nobena ekipa doslej, opravili s svojimi nasprotniki, tako v polfinalu kot v finalu. Za marsikoga je takšen razplet nekoliko presenetljiv, saj bi Litijanom pred finalom prisodili vsaj polovične možnosti, kar bi podaljšalo dvoboje še za kakšen teden. Toda ta čarobna igra z ne-odbojno žogo, je še enkrat več dokazala, kako zelo nepredvidljiva zna biti in ravno v tem je čar te čudežne in med Slovenci zelo priljubljene igre.

Goričani so dobili Sveo praktično z njihovim orožjem, z zaprto igro na svoji polovici in hitrimi protinapadi, ki pa so bili v pravem trenutku sila učinkoviti. Trener Simič in ekipa so dobesedno padli v past, katero jim je nastavil trener Gorice Rosič in ko so se ujeli že na prvi tekmi, jim ni preostalo drugega kot, da nadaljujejo z odprto igro ter poizkušajo dobiti vsaj drugo tekmo v svoji dvorani. Tudi druga tekma je bila za njih pogubna, saj so se Goričani zavedali težke situacije Svee in so samo čakali na njihove napake, katere so učinkovito kaznovali. Za takšen razplet na prvih dveh tekmah je bila potrebna izredna disciplina v igri, česar so sposobni le največji mojstri futsala in v moštvu Gorice jih prav gotovo ne manjka.

V zadnjem, tretjem srečanju v Novi Gorici, so se stvari nekoliko obrnile, saj je bila Gorica domačin, gledalci so zahtevali tako naslov kot dobro igro, kar jih je prisililo v nekoliko bolj odprt sistem. Posledica vsega je bil neodločen rezultat po 40. minutah igre in celo 0-0, kar je v futsalu neverjetno redko. Kazenski streli so, bili in bodo, vedno neke vrsta loterija, vendar ne v pravem pomenu besede. Če bi bilo temu tako, potem bi strelec kar ustrelil proti vratom, vratar pa na pamet poletel v eno ali drugo stran svojih vrat. Vsi vemo, da temu ni tako in, da je potrebna maksimalna koncentracija, tako strelca, kot vratarja, odločilnega pomena pa je prav gotovo faktor sreče. Srečo mora imeti tudi trener, ki določi izvajalce ter vratarja in v tem segmentu je Simon Rosič zaenkrat v Sloveniji neprekosljiv. Dobil je malodane vse odločilne dvoboje, ki so se odločali s 6. metrov, saj je imel pri izbiri izvajalcev in vratarjev vedno najbolj srečno roko. Junak takšnih stresnih situacij je običajno eden ali drugi vratar in Pertovt je dokazal, da je tudi v tem segmentu trenutno boljši od Tokiča, saj je ubranil kar tri strele, Tokič nobenega.

Če se dotaknem še izjav, tako enih kot drugih, po vseh treh srečanjih, potem ne morem mimo izjave enega od igralcev Gorice, ki je zelo »naduvano« poniževal Litijane, čez dva dni pa poklical v naše uredništvo ter zahteval, naj njegove izjave umaknemo. Izjemoma smo njegovi zahtevi in želji ustregli, saj se še dobro spominjamo cirkusa ter tožbe sodnika Šivica proti, sedaj že ugaslemu portalu slofutsal.com. Namerno ne bom imenoval tega igralca in njegovih izjav, ki so na našem portalu visele dva dni, saj mu ne mislim delati usluge v smislu reklame njegovega imena. V opomin vsem, ki dajejo izjave, bodisi v afektu ali ne, se vsi akterji (trenerji, igralci, funkcionarji…) morajo zavedati, da so javne osebnosti in za svojimi besedami ter dejanji morajo stati in pokazati, da imajo »jajca«, česar za prej (ne)omenjenega igralca Gorice nekako ne bi mogli trditi. Če bi bilo drugače, potem bi njegove izjave bile še vedno v objavi. Vsekakor si celoten klub KMN Gorica zasluži vse čestitke za osvojeni naslov, upamo pa, da bodo tudi ligi prvakov uspeli doseči kakšen odmeven rezultat.

Puntarji niso imeli pretirano težkega dela z Dobovcem, ki se je bržkone zadovoljil z uvrstitvijo v polfinale lige za prvaka in je s tem dosegel lep uspeh.
Izola je v svoji dvorani pogorela v želji za obstanek, saj so prav zadnji minuti prejeli dva odločilna zadetka, ki sta jih pahnila nazaj v 2. SFL. Sevničani so o svoji usodi odločali sami, tako kot Izola in zasluženo obstali v najmočnejši slovenski futsal ligi.
V Benediktu je bilo srečanje, ki ni moglo spremeniti statusa enih ali drugih, saj sta si že pred tem srečanjem, tako Bronx kot Benedikt, zagotovila nastope v 1. SFL. Za Benedičane je to pravi podvig, kljub temu, da imajo v svojih vrstah vrhunskega igralca Davorina Šnofla. Potrebna je bila izdatna pomoč in podpora ostalih soigralcev, ki so svoje delo opravili z odliko ter dokazali, da se tudi v severovzhodnem delu naše prelepe Slovenije igra vrhunski futsal. Igralci in vodstvo kluba si za napredovanje prav tako zaslužijo vse čestitke, obenem pa ostaja »pobožna« želja, da se Benedikt obdrži v 1.SFL.
Rajko Zemljič
Foto: Blaž Bratkovič
Novico je napisal uporabnik purgas