Ameriška izbrana vrsta je kot gostiteljica namreč že začela projekt "zlata medalja na olimpijskih igrah v Los Angelesu 2028," pri tem pa računa na pomoč slovenskega strokovnjaka Luke Slabeta, sicer tudi nekdanjega selektorja slovenske moške reprezentance.

Sorodna novica Luka Slabe pomočnik ameriških odbojkarjev za LA 2028

Luka Slabe, ki je decembra sprejel mesto pomočnika ameriške moške odbojkarske reprezentance Karcha Kiralyja, se je pred dnevi mudil na kratkem obisku v Sloveniji. Z njim smo se med drugim pogovarjali o njegovi novi vlogi, sistemu dela in nagrajevanja v Ameriki, o tem, kako bodo v prihodnjih treh letih vsi drugi pogledovali proti lestvici FIVB, le Američani ne, in kako bodo to izkoristili. Slabe nam je med pogovorom o slovenski odbojki tudi pojasnil, da je slovenska reprezentanca pred desetimi leti nujno potrebovala zveneče ime na mestu selektorja, on sam pa to takrat ni bil, saj je bil v tistem času uveljavljen le v slovenskem prostoru. Beseda je nanesla tudi na to, da v družini Slabe ni v ospredju le šport, mimogrede, sin je zelo nadarjen hokejist, ampak tudi glasba.

Pred kratkim ste postali pomočnik selektorja moške ameriške moške odbojkarske reprezentance, prej ste sodelovali z njihovo žensko izbrano vrsto. Kar nekaj časa je že minilo od našega zadnjega pogovora z nami, zato za uvod vprašanje – v katerem delu Amerike ste se ustalili v zadnjih letih, s čim se poleg prevzema nove pomembne funkcije v ameriški odbojki še ukvarjate?
Že pred olimpijskimi igrami v Tokiu sem podpisal pogodbo z univerzo v Severni Karolini, kjer sem deloval zadnjih pet let in sem pred dnevi dal odpoved. Razlog moje odpovedi je bil ta, da sem se preselil spet na mednarodno sceno in se pridružil ameriški moški reprezentanci v pripravah na domače olimpijske igre v Los Angelesu 2028. Do nedavnega sem domoval v glavnem mestu Severne Karoline, v naslednjih nekaj tednih pa se selim spet v Kalifornijo, v Anaheim, kjer je naš center za trening. Družina pa mi bo sledila nekoliko pozneje.

V preteklosti ste med drugim opravljali delo pomočnika selektorja ameriške odbojkarske reprezentance. Že pred osvojitvijo zlate medalje na olimpijskih igrah v Tokiu ste napovedali, da se bo vaša pot na klopi reprezentance po igrah končala, da pa boste še vedno sodelovali kot svetovalec. Kako je potekalo to sodelovanje?
Moja prisotnost je bila minimalna. Pregledoval sem videomateriale, podajal svoja mnenja, predvsem pa sem pomagal reprezentančnemu štabu imeti vpogled v univerzitetno odbojko, predvsem v to, katere so mlade univerzitetne odbojkarice, ki trkajo na vrata reprezentance, saj sem kot trener na univerzi nekatere od njih treniral, spet druge pa so bile v ekipah, ki so se merile z našo. To je bila moja glavna vloga, bila je minimalna, tako da si ne morem pripisati zaslug za njihov uspeh v Parizu (Američanke so osvojile srebrno medaljo, op. a.). Smo pa bili ves čas v stikih, niti ne toliko s profesionalnega vidika, ampak zato, ker smo se res povezali kot skupina ljudi in postali veliki prijatelji.

Pred dobrima dvema mesecema so Američani najprej objavili, da dosedanji selektor moške reprezentance John Speraw prevzema mesto prvega moža ameriške odbojke, malce pozneje pa še, da dosedanji selektor ženske izbrane vrste Karch Kiraly prevzema moško reprezentanco. Moja prva misel ob tem je bila, da to predstavlja začetek projekta »zlata medalja na olimpijskih igrah v Los Angelesu«. Se motim glede tega?
Verjetno ne. V oktobru me je Karch Kiraly poklical in vprašal, ali bi se mu vnovič pridružil pri ženski reprezentanci, in sem to sprejel. Teden pozneje me je klical z informacijo, da so se stvari spremenile in da prevzema moško reprezentanco, zato ga je zanimalo, če se v mojem primeru glede sodelovanja z njim kaj spreminja. Odgovoril sem mu, da ne, in dodal, da z moško reprezentanco še nisva osvojila zlate medalje, ter ga s tem tudi nasmejal. Dogovor je bil sklenjen v minutah. Ameriška reprezentanca je osvojila svoje zadnje, sicer pa skupno tretje olimpijsko zlato leta 2008 v Pekingu. Od takrat so sicer osvojili bron na igrah v Riu in v Parizu, ampak vsi nekako čakajo to zlato medaljo, ki bi bila pa seveda enkraten dosežek, če bi to uspeli doseči na domačih olimpijskih igrah. Seveda pa vse skupaj ne bo tako enostavno. Projekt se je že začel, imamo pa več dela, kot smo si verjetno zamislili.

Vaša vloga pri ženski reprezentanci je bila točno določena, med drugim ste bili odgovorni za točno določen del analize odbojkarske igre. Kako bo to potekalo pri moških?
Pri ženski reprezentanci sem bil pristojen za del igre, povezan z blokom in obrambo. Za analizo, razvoj, sistem, tehniko. Je pa naš način dela drugačen, ogromno prihaja do prepletanja. To pomeni, da ne velja načelo »drži se svojega in se me ne spogleduj z mojim«, ampak ves čas prihaja do prepletanja, izmenjave mnenj, izzivov, razgovorov, kako bi lahko kaj naredili bolje. Ego vsakega od nas se mora ob vstopu v pisarno spustiti do dna, ker samo tako lahko delujemo na visoki ravni. Povsem točnega dogovora o tem, kaj bo moje delo z moško reprezentanco, še nismo sklenili, kajti vse skupaj bo odvisno tudi od drugega pomočnika Javierja Webra, ki je že do zdaj sodeloval z ameriško reprezentanco. Weber je tudi nekdanji selektor argentinske reprezentance, kot igralec pa je bil na treh olimpijskih igrah član argentinske reprezentance, igral je na mestu podajalca. Gre torej izredno izkušenega trenerja, ki je že pomagal moški reprezentanci, in mislim, da bomo vsi mi skupaj prišli do dogovora o naših vlogah. Predvidevam, da bodo moje zadolžitve podobne, kot so bile v ženski reprezentanci, vsekakor pa se bomo lotili vsakega dela, ki ga bo treba opraviti.

Za koliko časa ste sklenili pogodbo oziroma ali je vezana na rezultate? Kaj bi se zgodilo, če bi bila moška ameriška reprezentanca neuspešna v ligi narodov ali pa na svetovnem prvenstvu? Kaj bi to pomenilo za vas?
V Ameriki se podpisujejo pogodbe po olimpijskih ciklih, torej gre za štiriletno obdobje in nismo vezani na rezultate. Vse, kar je pomembno, je 14 dni v juliju ali avgustu olimpijskega leta. Zmaga v ligi narodov ali na svetovnem prvenstvu ima minimalno vrednost. Nagrade so sicer vezane na to, ampak če samo pogledamo, kako je bilo v ženski reprezentanci. Tri leta zapored smo osvojili ligo narodov, bili uspešni na svetovnem prvenstvu in v svetovnem pokalu, ampak vse, kar smo dobili, so bile čestitke z opombo, da naj se osredinimo na zlato olimpijsko medaljo v Tokiu in enak pristop je tudi za naslednje olimpijske igre v Los Angelesu. To torej pomeni – super je, če osvojimo medaljo na kakem od omenjenih tekmovanj, če je ne bo, pa ne bo težav, pa bomo delali naprej ob podpori in zaupanju vodstva zveze.

S tem ste nekako tudi že odgovorili na naslednje vprašanje, ki je povezano s tem, da za Američane v večini športov nekaj pomeni le olimpijska medalja …
Res je, ampak tako štab kot tudi zveza in tekmovalci želimo na tekmovanjih, ki se jih udeležujemo, osvojiti medaljo, zlato medaljo, želimo si uspešnih rezultatov. Na tekmovanja hodimo z visokimi tekmovalnimi motivi, opravimo vrhunske priprave, na vsako tekmovanje poskušamo peljati ekipo, ki jo sestavljajo najboljši igralci, ki jih imamo v tistem trenutku. Ti fantje namreč igrajo v Evropi in se zavedajo, kakšno težo imata uspeh v ligi narodov in na svetovnem prvenstvu in oni s temi nastopi tudi sebi dvigujejo vrednost. Vedo, da morajo na teh tekmovanjih zmagovati, naloga štaba pa je, da izbere selekcijo, pripravi igralce za prihodnost, kar bo imelo vpliv na končni rezultat v Los Angelesu.

Se v naslednjih treh letih obetajo kake večje spremembe v kadru ameriške reprezentance? Koliko pogledujete tudi proti univerzam in k temu, kdo bi bili lahko potencialni nasledniki odličnih igralcev, nosilcev igre, ne nazadnje zvezdnikov, kakršen je npr. Matt Anderson?
Seveda! Ker smo gostitelj olimpijskih iger, smo nanje že uvrščeni, imamo tudi status prvega nosilca, tako da se nam ni treba ukvarjati s kvalifikacijami in s tem, v katerem bobnu bomo v žrebu skupin. Zato je naš načrt, da v naslednjih dveh letih testiramo in v ekipo uvajamo igralce z univerz, kar pomeni, da bo na tekmah verjetno več porazov kot zmag, ampak tega se lotevamo zavestno. Od teh najbolj izkušenih, ki so že tekmovali na olimpijskih igrah, Matt Anderson je bil na štirih, so vsi potrdili delo z reprezentanco tudi v prihodnosti. Stvari se v dveh letih lahko spremenijo, ampak nekateri nosilci igre zadnjih let, zadnjih dveh olimpijskih ciklov, bodo dobili zaslužen počitek, prosto poletje ali morda celo dve prosti poletji. V tem času pa bomo res testirali našo reprezentanco B oziroma univerzitetno ekipo, da poiščemo igralce, ki bodo nadomestili te starejše. Američani imajo, tako kot Slovenci, eno starejših ekip in moramo poskušati najti rešitve in nadomestila. Vendar pa se nam ni treba bati oziroma osredinjati na uvrstitev na svetovni lestvici, drugi pa morajo to imeti v mislih. Vemo namreč, da bo na koncu poleg kontinentalnih prvenstev in svetovnega prvenstva prav razvrstitev na lestvici mednarodne zveze kriterij za določitev preostalih enajstih (poleg Amerike) potnikov na olimpijske igre.

Dotakniva se še slovenske reprezentance, saj ste bili tudi njen selektor. Bili ste zadnji Slovenec, ki je deloval kot glavni trener na klopi slovenske moške izbrane vrste. Igralcem ste že takrat poskušali vcepiti zmagovalno miselnost in vero vase, vero, da znajo in zmorejo. Do pravega miselnega preklopa v vašem obdobju še ni prišlo, sledilo je kmalu za tem. Za vami je selektorsko mesto prevzel Andrea Giani, ki mu je to uspelo. Zakaj se je stvar tako razvijala? Je bil sicer neuveljavljeni trener vendarle tako veliko odbojkarsko ime, da so mu igralci verjeli in sledili?
Najprej je treba povedati, da je šlo v tistem trenutku za zelo mlado ekipo, tudi selektor je šele stopal na resno trenersko pot. Ali so res verjeli, tega ne vem, bilo pa je več kot očitno, da ta ekipa potrebuje trenerja z imenom. Sam seveda leta 2013, 2014 to nikakor nisem bil. Bil sem zelo mlad in nedokazan trener, dokazan samo v slovenskem prostoru. Ime, kot je Giani, za katerim se fantje ne morejo skrivati, je bilo nujno potrebno za to reprezentanco. Ali je rezultat prišel samo zaradi tega, ker je na slovensko klop prišlo tako ugledno ime? – Ne, do rezultata je prišlo, ker je Giani prinesel tisto, kar je bilo treba, in zato, ker so fantje doumeli, da skrivanja ni več, da so vse luči usmerjene nanje in da morajo pokazati, kaj zmorejo. Uspehi so si potem začeli sledili, se ponavljati. Ko pa pride do tega, da ekipa 100-odstotno zaupa vase, potem pa je tako ekipo težko ustaviti in Slovenci so to dokazovali vrsto let zapored.

Ali ste oziroma koliko ste imeli možnost in priložnost spremljati njihove uspehe, njihov razvoj v preteklih desetih letih po vašem slovesu od slovenske klopi in selitve v Ameriko?
Včasih več, spet drugič manj, odvisno, kako natrpan je bil moj urnik. V mesecih, ko so reprezentance v Evropi zelo aktivne, v ameriški reprezentanci veliko časa namenjamo iskanju naših talentov, veliko je potovanj, zaradi česar mi ni vedno uspelo spremljati njihovih reprezentančnih tekem, sem pa vedno preveril rezultate. Sem pa ves čas spremljal njihov profesionalni razvoj v ligaških tekmovanjih, kjer sem seveda videl konstanten napredek nosilcev igre in mlajših igralcev, kot sta bila recimo Čebulj in Kozamernik, da ne naštevam še vseh drugih. To zdaj niso več mladi fantje, ampak zelo rutinirani, vrhunski odbojkarji.

Če že omenjate to klubsko raven, me zanima, ali lahko v Ameriki kdaj pričakujemo razvoj oziroma vzpon klubske odbojke na tako raven, kot je to v drugih ekipnih športih. Večina najboljših ameriških odbojkarjev po zaključku študija odide v Evropo, Brazilijo, tudi v Azijo.
V ženski odbojki se je to že začelo razvijati nekako v tej smeri, ki jo omenjate. Obstajajo tri profesionalne lige in vložki v vsaj dve so enormni, tako da je ekipam v svoje vrste že uspelo zvabiti tudi nekaj italijanskih trenerjev, prav tako tudi nekaj igralk. Imajo pa vsi morda za začetek malenkost preveč optimistično predstavo teh lig, kajti vsi imajo v mislih NBA, NFL in tako naprej, ampak mislim, da tega do te ravni ne bo prišlo. Je pa tako, da medijska pokritost odbojke izredno narašča, vložki so vedno večji. Liga, ki se je začela ravno te dni, je deležna ogromnih vložkov iz ameriškega nogometa. Igralci ameriškega nogometa so vložili na stotine milijonov dolarjev v razvoj ekip, tudi nekateri nekdanji igralci, zdaj starši, vlagajo veliko v to. Vse to zdaj je kot nekak startup, ne vemo točno, kaj se bo v naslednjih letih zgodilo, lahko pride do tega, da se bo zadeva razvila, lahko pa se tudi vse skupaj zapre. Ampak kot omenjeno, na ženski strani, kjer je popularnost odbojke tako visoka, se je ta projekt že začel.

Na moški strani trenutno tega ne vidim, kljub temu da imamo veliko rast. V zadnjih desetih letih se je povečala za 72 odstotkov, to nam kažejo statistike, odbojka je eden najbolj rastočih športov v Združenih državah Amerike. Sploh je to opazno v divizijah 2 in 3 v univerzitetni odbojki, izredno težko pa je narediti ta preklop v prvi diviziji, saj so potrebni izredni finančni vložki za vzpostavitev nove športne ekipe na univerzi. Za to pa trenutno ni dovolj sredstev, ker se v univerzitetnem športu stvari spreminjajo v tej meri, da se vse profesionalizira in ni več amaterstva, tako da športniki služijo ogromne denarje. Zato bodo univerze verjetno primorane rezati kakšne športne programe, ne pa jih dodajati. Tako da so stvari zdaj zelo razburkane na področju univerzitetnega športa.

Vrnimo se na reprezentančno odbojko. Ste si na koledarju že označili 14. junij 2025?
Mislim, da smo takrat v Rio de Janeiru in vem, da je Slovenija z nami v skupini. Predvidevam, da je to datum, na katerega se bomo pomerili s Slovenci. Super.

Kakšna tekma bo to za vas, kajti v taki vlogi še niste bili, nasproti vam bo stala Slovenija, tudi z igralci, ki so bili pred desetletjem vaši varovanci?
Tekma kot vsaka druga, nasprotnika je treba premagati. Seveda, kot sem že omenil na začetku, pa se bomo zdaj dve poletji povsem osredinjeni na to, kar se bo dogajalo na naši strani mreže, veliko manj se bomo ukvarjali z nasprotniki. To je najtežji del našega posla, vsi hočemo zmagovati, ampak mi trenerji moramo res poskrbeti, da bo ameriška reprezentanca pripravljena za Los Angeles, kar je naš končni cilj.

Še dve vprašanji, ki pa nista toliko povezani s športom. Kako pogosto se vračate domov v Slovenijo? Koliko je sploh priložnosti za to?
Zelo malo, približno 10 dni na leto, kar poskušam razdeliti na dve potovanji. Mislim, da bom v naslednjih treh letih dodal še eno ali dve potovanji, katerih namen bo predvsem obisk ameriških reprezentantov po Evropi, ampak upam, da se bom utegnil ustaviti tudi v Ljubljani in okolici za kakšen dan ali dva, kaj več pa ne. Ja, tako je, lahko rečemo, da smo poročeni s službo in temu primerno je tudi odsotnost od doma precejšnja.

V bližnji prihodnosti pa bo na neki način v tekmovalnem pogonu tudi vaša hči, sodelovala bo namreč na Emi …
Ja, hčerka Trine je že od majhnih nog nekako imela veselje za glasbo, kar je tudi del naše družine, saj smo tudi glasbeniki po duši, ne le športniki. Podala se je v to zgodbo, in bomo videli, kako bo, ampak za našo družino in tudi zanjo je najpomembnejše, da se ob tem zabava. Če se bo zgodilo še kaj dobrega ob tem, bo super, če ne, pa bo to vsekakor dobrodošla preizkušnja.