Ljubljana bo na peščenih igriščih na Kongresnem trgu in v Športnem parku Ludus od 3. do 5. avgusta gostila prvi turnir svetovne serije v odbojki na mivki. Prijavilo se je kar 96 dvojic iz 29 držav. V moškem delu turnirja bosta imela vlogo prvih nosilcev domača odbojkarja Nejc Zemljak in Jan Pokeršnik, med Slovenci pa so na turnir neposredno uvrščeni še Danijel Pokeršnik in Tadej Boženk ter Gašper Plahutnik in Sergej Drobnič, medtem ko bosta mlada Rok Možič in Žiga Kumer igrala s posebnim povabilom. Prenos nedeljskega dogajanja (med 21. in 23. uro) bo na naši Facebookovi strani. Pogovarjali smo se s 30-letnim Nejcem Zemljakom (je med ambasadorji te priljubljene prireditve), ki je nazadnje na močnem turnirju svetovne serije v Tokiu s Pokeršnikom osvojil 9. mesto. Najboljša slovenska dvojica seveda upa, da bo v Tokiu igrala tudi konec julija 2020 na olimpijskih igrah. A pot do tja bo še težka.

Kako dobrodošlo je za športnika, ki veliko potuje po svetu, priti spet v domovino in turnir svetovne serije odigrati pred domačimi gledalci?
To je nekaj posebnega. Posebej zdaj, ko je za nama že kar dolga sezona in sva se ravno vrnila z azijske turneje. Res je dobrodošlo, da se za nekaj dni ustaviva doma. Nekaj posebnega je tudi, da te lahko vidijo prijatelji, sorodniki. Letos pridejo igralci iz 29 držav. Konkurenca je vedno hujša, turnir v Ljubljani slovi tudi po odlični organizaciji. Igra se zvečer, vzdušje je odlično. Igralci imajo zelo radi ta turnir.

Koliko dni ste zdoma?
Doma preživim zelo malo časa, letos sem bil morda v Sloveniji vsega skupaj en mesec. Vse leto se namreč ukvarjam z odbojko na mivki in tudi pozimi iščem primerne kraje za trening.
Vas te selitve iz kraja v kraj zelo motijo?
So negativne in pozitivne stvari. Nimaš ustaljenega ritma, zamujaš družinske dogodke, rojstne dneve, obhajila, birme, obletnice, ni toliko druženja s prijatelji. Plus je v tem, da vidiš svet, spoznavaš različne kulture in se učiš jezikov. Za zdaj vsaj pri meni močno prevladujejo pozitivne stvari.
Menda ste precej talentirani za tuje jezike ...
Od malega znam nemško, angleško prav tako, saj sem študiral v ZDA. Ker sem imel bazo v Franciji, znam francosko, ker sem delal leto in pol na Švedskem in tam treniral, poznam tudi osnove švedskega jezika. V Španiji imam kampe, tam sem dva meseca na leto in se lahko malo sporazumevam.
Kakšne pa so bile vaše izkušnje s študijem v ZDA?
Odločitev za ta študij (Nejc Zemljak ima diplomo iz turističnega menedžmenta oz. hotelirstva, magistriral pa je iz človeških virov na univerzi na Havajih) je ena boljših izkušenj, teh pet let je bilo neprecenljivih, če bi se dalo, bi kvečjemu še podaljšal študij. Odbojka na mivki je res šport, ki finančno ne nagrajuje, nam pa daje druge izkušnje. Marsikdo mi reče, da v odbojki ni toliko denarja, ampak to ni vse.

Je na Havajih odbojka na mivki priljubljena?
Vsekakor, Havaji imajo močno odbojkarsko kulturo, veliko igralcev odbojke na mivki prihaja od tam, celotna tamkajšnja kultura je povezana z odbojko, poleg tega lahko igraš na najlepših plažah na svetu.
Nazadnje sta bila z Janom Pokeršnikom deveta na turnirju masters v Tokiu. Zadovoljna z razpletom?
To je bil turnir s tremi zvezdicami. Uvrstitev med najboljših deset je vsekakor dobra, škoda pa, da sva zadnjo tekmo izgubila na razliko, potem ko sva imela že zaključno žogo. Lahko bi se prebila v četrtfinale. Ko na takšen način izgubiš tekmo, je malo grenkega priokusa, ampak – po turnirju na Kitajskem sva bila tudi v Tokiu med desetimi, kar ni slabo. Res pa je, da ambicije segajo še više.
V Ljubljani bosta prva nosilca in navijači upajo, da bosta, potem ko sta lani dobila turnir svetovne serije v Montpellierju, spet na vrhu, vsekakor pa bi morali vsaj ponoviti lanski polfinale z ljubljanskega turnirja. Kaj pričakujete?
Po točkah sva prva nosilca in pričakujeva vsaj podoben izid kot lani, seveda pa si vedno želiš zmagati. Konkurenca je vse močnejša, vsak lahko premaga vsakogar. Na vsakem turnirju je vsaj eno presenečenje. Zelo bi si želel, da bi še kakšna slovenska dvojica prišla v polfinale.

Kako odbojkarji čutite, da ste v formi in da vas bo težko kdo ustavil?
Kadar se na igrišču premikaš brez napora in dobro udarjaš žogo. Skratka, ko imaš tiste najboljše občutke. Med tekmo je sicer težko kar koli popraviti, prehitro mine. V tem športu ni menjave. Načeloma je vsak igralec 50 odstotkov moštva, a ko je slabši, lahko pomeni še več, saj si ga nasprotnik izbere za tarčo. Težava je lahko tudi utrujenost in podobno. Z Janom sva bila nazadnje na Kitajskem in Japonskem, prej v Singapurju in Švici. Na Kitajskem sem se na koncu zastrupil s hrano in sem bil en dan na infuziji.

Letite v poslovnem razredu?
Ne. Pogovarjal sem se tudi z Avstrijcema, ki sta zmagala na turnirju na Kitajskem. Domov sta želela leteti v poslovnem razredu, a je bilo predrago. Žal ne gre. Poti izbiramo tako, da nam čim bolj finančno ustrezajo. Z Janom sva iz Tokia letala na Dunaj, domov pa potem odšla z avtomobilom.
Velika želja je, da bi igrali na olimpijskih igrah v Tokiu. Kako daleč ste od tega cilja?
Vse podrejava temu. Oba imava resda še službo, a kadar se le da, sva na mivki. Na svetovni lestvici sva med 50, za preboj na olimpijske igre pa moraš biti okrog 20. Zavedava se, da bo treba še narediti ta preskok. Ne manjka pa veliko. Tako na Kitajskem kot v Tokiu sva bila blizu četrtfinala. Če bi nama uspelo, bi bila hitro deset mest više na lestvici.
Turnir v Ljubljani je ovrednoten z eno zvezdico. Kaj bi vama prinesla zmaga?
Nehvaležno vprašanje. Točkovno žal ničesar.
Turnirji z največ, petimi zvezdicami, so kot teniški turnirji za grand slam. Letos sta poskušala, a ni šlo ...
Turnirji s petimi zvezdicami so februarja na Floridi, julija v Gstaadu v Švici, ta teden pa bo na Dunaju, kjer se v torek že začenjajo kvalifikacije, glavni turnir pa bo trajal do nedelje. Na te turnirje se 24 ekip uvrsti neposredno, 32 jih gre v kvalifikacije. Nazadnje sva igrala v Gstaadu in v kvalifikacijah izgubila z Venezuelcema.