Ropret o stanju odbojkarske reprezentance

Ekipo bo vodil Italijan Fabio Soli, v prihodnje pa jo čaka še nekaj sprememb, zato je to odlična priložnost za pogovor s predsednikom Odbojkarske zveze Slovenije.

Metod Ropret nam je med drugim pojasnil, da je z novim selektorjem sprejet dogovor, ki slovenski zvezi ne prinaša nobenih dodatnih stroškov, če bi Fabio Soli vodil tudi kako od ekip v italijanskem prvenstvu. Obenem smo se z njim pogovarjali o tem, kako v prihodnje vidi vlogo izkušenejših reprezentantov, uveljavljanje mlajših in kakšna rezultatska nihanja lahko pričakujemo. Nekoliko pa smo se dotaknili tudi klubske odbojke, razvoja mladih talentov in vrnitve uveljavljenih reprezentantov v Slovenijo.


Slovenska moška reprezentanca ima dober teden uradno potrjeno novega selektorja. To je postal 47-letni Italijan Fabio Soli. Kako je potekal izbor, glede na to, da slovenska izbrana vrsta resda nima težav s tem, da trenerji ne bi bili zainteresirani za njeno vodenje, a se lahko pojavita dve drugi težavi. Ena je ta, da trenutno prostih res vrhunskih trenerjev ni bilo veliko na voljo, druga težava pa bi bile lahko previsoke finančne zahteve.
Vse to drži. Naš položaj, trenutno četrto mesto na svetovni lestvici, nam omogoča, da lahko zbiramo med najbolj eminentnimi imeni. Vedno pa se pri tem postavi vprašanje, katera imena so na voljo in katera od teh so v ligah, ki ne prinašajo dodatnih posebnih finančnih obremenitev, saj vemo, da smo pri tem vendarle omejeni. In tako prideva do drugega dela vprašanja – ob tem, da iščemo vedno vrhunski strokovni štab, pa moramo ves čas razmišljati tudi o omejenem finančnem okviru. Nek kompromis nam vedno uspe najti. Na koncu vedno prevlada atraktivnost vodenja te izjemne skupine fantov. In to po navadi pritegne tudi največja svetovna trenerska imena, tudi tokrat je bilo tako. Zdaj lahko izpostavim štiri, ki so tokrat pristali v ožjem izboru. To so bili izbrani selektor Fabio Soli, Igor Kolaković, Andrea Anastasi in Andrea Gardini. Na koncu je prevladalo mnenje – nikoli tu ne gre za moje osebno mnenje, ampak mnenje ekipe, ki me obkroža –, da se tudi pri strokovnem štabu osredotočimo na poskus pomladitve, da dobimo nove in sveže moči. Verjamem, da je Fabio Soli izjemna rešitev za nas.

Je imel kakšno posebno prošnjo ali zahtevo pred podpisom pogodbe?
Ne, nikakor ne. Morali smo se dogovarjati glede tega, kaj bo, če bo ostal v Trentinu ali šel morda v kak drug italijanski klub. Ampak te rešitve smo razmeroma hitro našli, tako da smo te omejitve, ki veljajo v Italiji za trenerje italijanskih klubov, ki bi sočasno lahko bili tudi selektorji, v pogodbi izločili. Oziroma sprejeli tak dogovor, da mi s tem nimamo nobenih težav ali dodatnih obveznosti. Zdaj sicer tudi že vemo, da ne bo ostal na klopi Trentina, a tudi ob selitvi v drug klub ta dogovor ostaja. Poudariti je treba, da je on osebno postavil svojo vlogo v klubu na tehtnico in se – še preden so bile nekatere odločitve v klubu sprejete – odločil, da bo dal prednost slovenski reprezentanci. Moram reči, da je s tem pokazal izjemno naklonjenost temu, da prevzame našo izbrano vrsto in jo vodi v naslednjem olimpijskem ciklu.

Kot ste že omenili, se obeta tudi postopna pomladitev. Kako bo vodil ta proces prehoda med generacijami, da bo res šlo za postopno pomladitev in ne hitre reze? Koliko ste se o tem pogovarjali?
Mislim, da nas bodo tudi razmere same nekako napeljale na to. Nekateri reprezentanti so seveda že napovedali, da si bodo vzeli premor. Nihče ni rekel, da ne bo več prišel v reprezentanco, a treba se je zavedati, da smo zadnji dve leti in pol igrali praktično z osmimi igralci in da nekateri ključni igralci ne bodo več ves čas prisotni. To pa je jasno priložnost za mlajše, ki prihajajo in ne nazadnje tudi igrajo že v uveljavljenih ligah, kot sta italijanska in francoska. Mi smo v minulem obdobju prihajali v situacije, ko recimo niti Rok Možič ni dobil veliko priložnosti v reprezentanci, pa bi jo najbrž dobil vsaki drug. Tu so tudi ostali mlajši, ki prihajajo, in menim, da sledi nek zdrav, razumen proces pomlajevanja ekipe. In prav je, da imamo tudi trenerja, ki bo skušal iz vseh teh mladih potegniti najboljše, kar lahko. Imamo pa seveda srečo, da se ni poslovila generacija. Kajti če bi se zgodilo to, da bi tisti, ki so svoje sanje z olimpijskimi igrami izpolnili, rekli, da se poslavljajo od izbrane vrste, potem pa bi bili v težavah. Tako pa se zdaj tega novega obdobja, ko bodo aktivneje vključeni tudi mlajši igralci, prav veselim.

Mlajše generacije pogosto povezujemo z željo po hitrem uspehu, z večjo samozavestjo, na trenutke celo aroganco. Kako preprečiti, da bi se to pojavilo pri teh igralcih? Morda tudi s tem, da starejši, izkušenejši ostajajo v reprezentanci tudi v mentorski vlogi?
Ravno to je pravi recept. Boljših mentorjev, kot jih imajo v Tinetu Urnautu in drugih izkušenejših igralcih, si mladi igralci ne morejo želeti. Ti starejši igralci so začeli resnično iz ničle in gradili kariero. Prav je, da svoje izkušnje in razumevanje napredovanja na primeren način prenesejo na mlajše. Seveda je lepo priti kot mlad igralec v četrto reprezentanco sveta, ne le lepo, to je odlično, ampak vendarle si je treba to mesto ne nazadnje tudi zaslužiti. Zato je v mojih očeh tako zelo dobro, tako zelo potrebno in tudi primerno, da ti starejši igralci še neko obdobje ostanejo zraven, da te mlade uvedejo na pot, ki so jo prehodili sami. Tega ne zmore vsak. Za doseganje tega, kar so dosegli oni, mora biti igralec odločen, temu mora posvetiti svoje življenje, tako kot so ga ti fantje do zdaj. Verjamem, da bo pod njihovim mentorstvom in z odličnim trenerjem, ki zdaj prihaja, pot teh mlajših ravno tako uspešna. Seveda je težko reči, da bomo vsa leta vztrajali na res vrhunski ravni, kajti to, da smo bili v nekem trenutku drugi na svetu in da smo zdaj četrti, so res izjemne številke. A menim, da se od svetovnega vrha zagotovo tudi v prihodnje ne bomo oddaljili.

Pomladitev pomeni tudi to, da bo potreben čas za doseganje res vrhunskih rezultatov. Verjamem, da ste na zvezi na to pripravljeni, kako pa na to pripraviti zahtevno slovensko športno javnost?
Mislim, da je odbojkarska javnost v Sloveniji toliko ozaveščena in strokovno podkovana, da razume, da pomladitev prinaša tudi kakšna nihanja v rezultatih. Sam se veliko pogovarjam z igralci, predvsem s starejšimi, in zagotavljajo mi, da velikih odstopanj od tega tudi v prihodnje ni pričakovati. Nihanja zagotovo bodo, tu je treba upoštevati še recimo poškodbe, saj vemo, da naš nabor igralcev vendarle ni tako širok, da bi lahko kadarkoli menjali celotno ekipo. Ampak s tem, s čimer v tem trenutku slovenska moška odbojka razpolaga, pa daleč od svetovnega vrha zagotovo ne bomo.

Kakšen bo strokovni štab okrog selektorja Fabija Solija? Verjetno je bila tudi tokrat ena od vaših zahtev, da del štaba predstavlja tudi slovenska stroka.
Seveda. O imenih za zdaj ne bom govoril na glas, čeprav vemo, v katero smer se nagibamo, a dogovori še niso sklenjeni. Na koncu pa mora zadnjo besedo reči tudi novi selektor, ki bo ocenil, kateri bodo z njim kompatibilni. Verjamem, da to ne bo težava. Vsekakor bo del štaba pripeljal s seboj, tako kot vsi selektorji do zdaj. Zagotovo pa bodo eden od pomočnikov, del štaba za fizično pripravo, vodja ekipe in kadri, ki so pomembni in potrebni v organizacijskem smislu, predstavniki slovenske stroke.

Za konec bi se še malce vrnili k mladim in tudi h klubski odbojki. Je v slovenski odbojki dovolj sistemske podpore za mlade talente, da ostanejo potrpežljivi in se dolgoročno razvijajo?
Ne, in na tem področju bi vsi skupaj lahko naredili več. Tudi mi na zvezi, ki se osredotočamo na delo z reprezentancami v različnih starostnih kategorijah in nam verjetno resnično ne uspe dovolj narediti tudi za klube. Imamo sistem identificiranja mladih talentov in to neprestano počnemo – kaže, da tudi relativno uspešno – tako pri dekletih kot pri fantih. Vendarle pa mislim, da bomo morali v prihodnje, če bomo želeli tudi klubsko odbojko dvigniti na višjo raven, ta pristop nekoliko spremeniti. Ampak s petimi zaposlenimi na Odbojkarski zvezi to težko obvladujemo. Ves čas tudi pridobivamo organizacije tekmovanj, skrbeti moramo za domače prvenstvo in pokalno tekmovanje, kapacitet pa imamo malo. Veseli me, da imamo zveste partnerje in sponzorje, ki so v nas skozi to obdobje – sam sem 12 let na tej funkciji – prepoznali kredibilnega partnerja in nam stvari s svojim pristopom bistveno olajšajo. Napredek je opazen v medijski podpori. Bomo pa morali najti model, kako na višjo raven dvigniti domača tekmovanja. Prostora za napredek je vsekakor dovolj. A čeprav pogosto poslušam očitke o odnosu do klubske odbojke, moram reči, da imajo vendarle tudi klubi svoja vodstva. Tako kot moram jaz odgovarjati za vodenje odbojkarske zveze, mora tudi vsak vodja kluba skrbeti za delovanje in politiko svojega kluba. Ne morem na sebe prevzeti skrbi za delovanje klubov. Kot rečeno, ne bežim od tega, da lahko stvari izboljšamo, jih naredimo drugače in bolje, a da bi mi na zvezi vse to prevzeli nase, je iluzorno pričakovati.

V kakšni meri ste seznanjeni z načrti oziroma željami najboljšega slovenskega kluba, da bi v svoje vrste privabili najboljše slovenske odbojkarje. In na tem mestu tudi podvprašanje – kaj bi to pomenilo za reprezentančno odbojko na eni strani, na drugi pa za klubsko, glede na to, da že zdaj doma nimajo prave konkurence?
S temi ambicijami sem seveda seznanjen. Potreben bi bil širši razmislek. Kajti če bi šli v to smer, da naredimo tako zelo močen klub v Sloveniji, potem bomo verjetno morali v prihodnje razmišljati tudi o tem, da ga vključimo v eno od močnejših lig. Te teme so svojčas že bile na mizi, imeli smo tudi predloge iz Italije, Avstrije itd., da bi se povezali. Na vsak način pa neizmerno podpiram idejo, da bi vsi ti naši fantje, ki imajo v veliki večini že družine in v Sloveniji ustvarjajo svoje mesto za bivanje in svojo integriteto, imeli priložnost, da se vrnejo domov, v slovenski klub. Velika večina jih je skozi ACH Volley že tudi odšla v tujino. Kdo se je v tem trenutku že odločil za vrnitev, sicer ne vem natančno, a ne nazadnje v ACH-ju že imamo nekaj uveljavljenih igralcev, kot so recimo Jani Kovačič, Sašo Štalekar, Alen Šket ... Ta klub potrebuje morda le še nekaj malega, še kakega igralca in mogoče tudi kakšnega tujca, da bo resnično evropsko konkurenčen. Ali je to za igralce, ki jih omenjate, v tem trenutku dovolj, je težko soditi. Vendar pa jim moramo, če že bodo doma, omogočiti neko izjemno konkurenčno tekmovanje, v katerem bodo lahko tudi poleg lige prvakov oziroma poleg mednarodnih tekmovanj igrali na najvišjem nivoju. Lahko pa je seveda situacija tudi obrnjena in se pogovarjamo o tem, da če pridejo, bodo pomagali, ko bo najtežje, obenem pa vse skupaj izkoristimo kot veliko priložnost za razvoj mladih – Najdiča, Marovta, Kržiča in podobnih. Tukaj je mogoče razmišljati v več smereh, vse skupaj je stvar politike in odločitve kluba, v katero smer bodo krenili. Sam pa bi si zelo želel, da pridejo vrhunski slovenski igralci domov in pokažejo, da tudi na klubski ravno slovenska odbojka lahko naredi preboj, tako kot ga je na reprezentančni