Da je bil dogodek še bolj slavnosten, je poskrbela Mednarodna odbojkarska zveza, ki je po
zmagi slovenskih odbojkaric sporočila, da so na lestvici FIVB zbrale dovolj točk, da bodo
prihodnje leto lahko prvič v zgodovini nastopile na svetovnem prvenstvu. Na svoje tekmice v
tem tekmovanju sicer še čakajo, žreb za prvenstvo na Tajskem namreč še ni bil opravljen. Je
pa Mariborčanka medtem že odpotovala v Lodž na Poljsko, kjer nadaljuje svojo klubsko
kariero, potem ko je v preteklih letih igrala tudi v Nemčiji, Turčiji in na Kitajskem. Mi smo jo ujeli tik pred odhodom, z njo smo se pogovarjali tako o njeni športni poti, igranju in bivanju v
omenjenih državah ter o reprezentanci kot tudi o stvareh, ki se jim posveča, ko ni na igrišču.

Ste pred svojo osmo sezono, ki jo boste odigrali v tujini. Je vse skupaj že postalo rutina ali se spoprijemate s kakšnimi težavami, saj so s tem povezane številne prilagoditve, selitve, urejanja birokratskih zadev in podobno?
Z vsem skupaj se dobro spoprijemam, veliko let sem že v tem ritmu. Zelo pomembno je to, sem že takrat, ko sem zaigrala za člansko ekipo v Mariboru, vedela, kakšen je moj cilj. Želela sem, da bi zaigrala v tujini, obenem pa sem se zavedala, da to prinaša tudi to, da si skoraj celotno leto odsoten. Ko je le mogoče, pa se zelo rada vrnem domov, takrat pa je treba poleg druženja z domačimi tudi urediti določene stvari, povezane z birokracijo, zdravniki, stanovanjem in podobno.

Kariero boste, potem ko ste v pretekli sezoni igrali na Kitajskem, nadaljevali v Evropi. Še predtem ste igrali najprej v Nemčiji, potem pa izmenjaje v Turčiji in na Kitajskem. Kako se prilagajate na ta različna okolja in kako izbirate države, v katerih igrate?
Za Turčijo lahko rečem, da sem si tam želela igrati že od nekdaj, sicer pa pri izbiri klubov ne
delam nekih velikih načrtov. Lahko bi rekla, da se odločam v trenutku. Ko prejmem ponudbe, jih res dobro proučim in se na koncu odločim za to, kar mi najbolj ustreza. Da bi imela pri tem neki specifičen cilj, pa ne bi mogla reči.

Večina ljudi vas pozna kot odlično odbojkarico, vas pa zanima še vrsta drugih stvari. Med drugim ste končali študij, ki na prvi pogled nima velike povezave s športom. Od kod zanimanje za ekološko kmetijstvo?
Za to sem se delno odločila zaradi dedka, ki je bil zelo uspešen enolog, zanima me vinogradništvo, vedno pa me je znotraj teh področij zanimala tudi veja prehrane. Želela sem si hkrati študirati in igrati odbojko, zato sem iskala fakulteto, ki bi mi tudi lokacijsko ustrezala. Tako sem v povezavi z ekološkim kmetijstvom našla fakulteto v Hočah in že po informativnem dnevu sem vedela, da je to zanimiv študij, zato sem se ga tudi lotila.

Brez skrbi, ne pošiljamo vas še v pokoj, a nas vseeno zanima, če se na tem področju
vidite tudi po koncu odbojkarske kariere?
Omenila sem že, da me posebej zanima prehrana, tako da sem zdaj v vmesnem času
pridobila tudi dodatno licenco in naziv "specialist športne prehrane", to je tudi smer, v
katero se najbolj nagibam. Seveda pa trenutno o tem še ne razmišljam tako intenzivno, v
mislih sicer imam to, kaj bom počela, ko ne bom več igrala odbojke, a si puščam odprtih več poti.

Športna prehrana je zelo pomembna v življenju športnika, kako ste to usklajevali v Turčiji in na Kitajskem, kjer je prehrana povsem drugačna?
Zagotovo je bila prav to v klubih na Kitajskem ena glavnih težav, ki sem jih imela. Tam si prepuščen njihovi prehrani, ki je res zelo drugačna od naše, prav tako ne dajejo veliko poudarka na to, kaj bi kot športnik moral zaužiti. Poleg tega sem igrala v mestu, ki ni bilo veliko in tudi ne najbolj razvito, tako da sem se srečevala z njihovo tradicionalna kitajsko prehrano, pri čemer govorim o surovih ribah, želvah, žabah, o stvareh, ki mogoče nam niso blizu in tudi za treninge niso najprimernejše.

Kako ste potem stvari reševali, da ste vendarle prišli tudi do prehrane, primerne za športnike?
Pomagala sem si z naročilom hrane na dom, prilagajanjem na način, da sem se prehranjevala z rižem brez njihovih tradicionalnih dodatkov, z juhami in podobno, saj mesa v obliki, kot ga zaužijemo mi, recimo kakšne piščančja prsi, praktično ne poznajo, bolj uporabljajo kožo in kosti. Med sezono smo tudi potovali v druga mesta, kjer je bila prehrana vseeno boljša, tako da sem te stvari reševala iz dneva v dan. A sem se nekako znašla in je bila vse skupaj tudi nova, zanimiva izkušnja.

Kako pa je igranje na Kitajskem vplivalo na športni del kariere?
Ves čas se malo šalim, da vse skupaj krepi karakter. Želela sem si izkusiti nekaj novega, dobiti nove izkušnje, čeprav sem vedela, da ne bo lahko, saj greš na drugo stran sveta, ne poznaš črk, besed, igralci in igralke tam živijo na drugačen način. A sem se zavedala, v kaj se spuščam, nabrala sem dragocene izkušnje, ki mi bodo lahko koristile tudi v nadaljevanju kariere.

V tujini ste se torej naučili že veliko stvari. Kdo pa vas je v življenju največ naučil?
Uf, to je pa težko vprašanje. Težko bi izpostavila enega človeka. Zelo sem povezana z družino, prav tako sem že 10 let v zvezi s partnerjem, ki me je tudi ogromno naučil. Predvsem skušam črpati iz ljudi, ki so mi blizu in vsak od nas vedno daje kaj pozitivnega.

Preden znova odidete v tujino, smo vas ujeli v Mariboru. Kaj je tisto, ob čemer vam, ko pridete domov, najbolj zaigra srce?
Že sama vožnja skozi Maribor mi je res pri srcu, vedno znova ugotavljam, kako lepo mesto je
Maribor. Zelo rada ga imam in želim tu ostati tudi po karieri. Veliko časa tudi preživim v Draš
centru pod Pohorjem. Tu je res lepo v vseh letnih časih.

Ste kdaj prešteli, kolikokrat ste že bili na vrhu Pohorja?
Samo enkrat, pa še to bolj kot prisila (smeh). Bilo je enkrat v času korone in za zdaj ne
kaže, da bi se še kdaj spravila gor.

Ko ste že ravno omenili čas epidemije koronavirusa – vi ste ta čas znali dobro izkoristiti. Takrat ste namreč končali že v uvodu omenjeni študij, kajne?
Tako je, izpite sem opravila, ko sem igrala v Mariboru. S starši sem bila dogovorjena, da prej ne bom odšla v tujino. Ko je koronavirus ustavil svet, pa sem se odločila, da je čas, da končam študij. Zaprla sem se v sobo in delala, dokler diplomsko delo ni bilo končano, ter uspešno zaključila študij.

Od življenjskih tem pa se obrnimo zdaj še k športnim temam. Ste prva Slovenka, ki je na uradnih tekmah izbrane vrste 100-krat oblekla dres reprezentance. Če bi temu dodali še pripravljalne, prijateljske tekme, jih je seveda še več. Ste si kaj takega pred leti sploh lahko predstavljali?
Ne, iskreno si tega na začetku kariere nisem predstavljala. Z igranjem v mlajših selekcijah še nisem dobila pravega občutka, kako visoko lahko posežem v svetovnem oziroma profesionalnem merilu. Ko sem prvič prišla do stika s članskimi selekcijami, sploh do reprezentance, pa sem se začela zavedati, da je to stvar, ki jo želim početi, želim igrati odbojko na najvišji ravni, in da bom za to naredila vse. Jasno mi je bilo, da tega ne zmore vsak, a v to sem bila pripravljena veliko vložiti in upala, da mi uspe. In na koncu mi je uspelo.

Kako pa ste skozi vsa ta leta, za člansko reprezentanco ste debitirali na Sredozemskih
igrah leta 2013, doživljali veliko število menjav soigralk in selektorjev?
Ni vedno lahko. Ko kot mlad igralec prideš zraven, nimaš pravih predstav o ničemer, ne odločaš o ničemer, v bistvu si tam res le za to, da igraš odbojko. Skozi leta, ko postajaš starejši, si dalj časa del reprezentance, pa vse to prinese tudi nove, večje odgovornosti do ekipe, do soigralk, do države, do ljudi na zvezi. Verjamem, da si vsi želimo najboljše za slovensko odbojko, poseči čim višje, je pa pot tudi zaradi številnih sprememb v ekipi težka. Vsekakor pa upam in verjamem, da bomo v prihodnje posegli še višje.

Kako ste se spoprijeli s kapetansko vlogo?
Kapetansko vlogo sem prvič okusila šele v reprezentanci, predtem je nisem opravljala v nobeni ekipi. Ko sem jo sprejela, sem se odločila, da bom še naprej delovala tako kot do takrat, torej da bom s svojo predanostjo, ko na igrišču od sebe dam 100-odstotkov, vzor soigralkam. Tako osebno gledam na to, kakšna mora biti kapetanka – taka, da se dekleta po njej zgledujejo, da lahko vedno pridejo do nje, če imajo kako težavo, upam, da dekletom to dajem in da one to razumejo in tudi same tako vidijo.

Kaj bi svetovala tistim, ki kolebajo ali po klubski sezoni obleči reprezentančni dres ali ne? Vemo, da so v odbojki klubske sezone dolge, reprezentančne akcije pa najboljšim reprezentancam zapolnjujejo celotno poletje.
Menim, da tu sploh ne bi smelo biti dileme. Ob vpoklicu v člansko reprezentanco bi morala biti vsaka ponosna in si to šteti v čast. Razmišljanje, ali se odzvati vpoklicu ali ne, je zame nepojmljivo. Tudi če si zaradi tega celotno leto v pogonu, ti odbojka in predvsem reprezentanca da toliko stvari, da se temu ne bi smeli odpovedati. Seveda je naporno, ampak s pravo družbo in v športu, ki ga imamo radi, se vse skupaj spremeni v stvar, ki pa vendarle ni tako težka. Poleg tega pa vse te izkušnje, tekme in ne nazadnje tudi potovanja prinesejo res veliko in bi bilo žal in žalostno zavreči vse to.

Kaj je vam odbojka dala in kaj vam je vzela?
Dala mi je ogromno izkušenj, ki so pomembne tudi za življenje – kako odreagirati, ko se znajdeš v težavah, kako se spoprijeti z različnimi ljudmi, z različnimi karakterji. Po drugi strani je seveda težko, ker nisi veliko doma, sploh če igraš v tujini in zamujaš rojstne dneve, poroke, družinska druženja. Vsekakor pa tu šport da veliko, sama res obožujem odbojko in ko ne igram en teden, jo že pogrešam. Jasno mi je, kaj ti v določenem trenutku da in kaj ti vzame, vem pa, da ne bom vse življenje igrala odbojke in bom vse te stvari, za katere sem zdaj na neki način prikrajšana, lahko tudi pozneje nadoknadila. Je pa tudi res, da se z dogovori in korektnim odnosom do kluba in reprezentance tudi že zdaj lahko dogovorimo za kako odsotnost ob res opravičljivem razlogu.

Ženska reprezentanca ni na ravni moške, ki nas zadnje desetletje razveseljuje z uspehi. Kaj bi vi opredelili kot uspeh?
Uspeh meni predstavlja konstantno doseganje dobrih rezultatov. Torej ne to, da občasno presenetiš s kakšno zmago ali uvrstitvijo na veliko tekmovanje, ampak da v teh stvareh postajaš konstanten. To tudi pomeni, da zmaguješ na tekmah, ko se to od tebe pričakuje, četudi je zaradi tega na tebi večji pritisk. Dejstvo je namreč, da je včasih favoritom težje zmagovati, ponavljati zmage in uspehe iz prejšnjih let. Ampak za uspeh je resnično pomembno konstantno doseganje dobrih rezultatov.

Kaj pa je vaš največji uspeh?
V klubskem merilu si za največji uspeh štejem to, da sem igrala v turškem Galatasarayu, saj sem si to želela že od malih nog. V reprezentanci bi v tem trenutku izbrala srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu do 23 let, ki je bilo leta 2017 v Ljubljani. Takrat sem bila tudi izbrana za najboljšo blokerko, vse to mi je res ostalo v spominu kot super dosežek.

Zanimivo, da niste poudarili zadnjega dosežka, torej uvrstitve na svetovno prvenstvo. Te nista prinesli samo zadnji dve zmagi, ki ste ju dosegle, pač pa tudi rezultati predtem, saj vse tekme štejejo za lestvico. Še posebej pomembne so bile torej tudi tiste, ki ste jih dosegle v močno oslabljeni sestavi reprezentance.
Že ves čas mi je jasno, da ima slovenska ženska odbojkarska reprezentanca ogromno potenciala. Čeprav še pred leti ni veliko igralk igralo v tujini, pa imamo dovolj dober pogon v Sloveniji, da so se igralke razvijale, verjela sem, da lahko dosegamo dobre uvrstitve. Ko smo se pod vodstvom Bruna Najdiča prvič uvrstile na evropsko prvenstvo, ki takrat še ni bilo razširjeno na 24 ekip, nam je uspel zgodovinski dosežek. Takrat smo se namreč uvrstile med 16 najboljših evropskih držav in takrat smo vsi začeli verjeti, da je to stvar, ki jo Slovenija tudi lahko in mora dosegati.

Kaj bo največji izziv v prihodnosti?
Nekako že ves čas govorimo, da imamo mlado in perspektivno ekipo z veliko talenti. Največji izziv bo to, da se celotna ekipa zares zgradi in začne nizati uspehe, ki si jih vsi želimo. Vedno pravim, da verjamem v to ekipo in da zmoremo dosegati velike stvari, vendar bomo morale to kazati tudi z dosežki in rezultati. Vsi skupaj si moramo to vzeti kot pozitiven izziv, stremeti k skupnemu cilju in verjeti vanj, delati in garati za to, da ga dosežemo in verjamem, da nam bo to tudi uspelo.