Skupaj sta leta 2000 v Sydneyju v konkurenci dvojnih dvojcev priveslala do zlata, štiri leta pozneje v Atenah pa do srebra. V Pekingu sta bila na zadnjih olimpijskih igrah šesta, lani na svetovnem prvenstvu na Bledu peta. Letos je vse v znamenju Londona, tekme svetovnega pokala so bile le priprava na vrhunec na umetnem jezeru Dorney. Čop in Špik sta sezono odprla s tretjim mestom v Beogradu, nadaljevala s četrtim v Luzernu, na zadnji tekmi pred mesecem dni v Münchnu pa se jima je nekoliko zalomilo in sta ostala brez finala.
"Nemca Eric Knittel in Stephan Krüger sta bila v tej sezoni v povprečju malenkost boljša od drugih. Sam imam ves čas v podzavesti za favorita bolj Avstralca Davida Crawshaya in Scotta Brennana, čeprav ju nekaj časa ni bilo, tudi lani sta bila na svetovnem prvenstvu "samo" četrta, ampak sta aktualna olimpijska prvaka. V vrhu ju postavljam predvsem zaradi ugleda Avstralcev, ki znajo na olimpijskih igrah iz sebe izvleči največ, kar se da. Potem pa mislim, da smo vse posadke zelo izenačene. Novozelandca Nathan Cohen in Joseph Sullivan, dvakratna svetovna prvaka, sta gotovo velika uganka, ker sta telesno vrhunsko pripravljena, a sta imela ogromno težav v skladnosti in tehniki. Upam, da preveč napredka v tej smeri v zadnjem mesecu ne bosta naredila. Sledijo Angleža, Francoza, midva, Italijana, Norvežana ... Vsi smo takoj za Nemcema in ju lahko tudi premagamo. Težka bitka nas čaka, taktična in fizična. Mislim, da se bodo tekme odločale v zadnjih 15 sekundah," je na predstavitvi slovenske olimpijske reprezentance pred dvema tednoma na ljubljanskem gradu aktualno razmerje moči natančno analiziral Čop. Z njim smo se zapletli v daljši pogovor.

Iztok, šestič se že odpravljate na olimpijske igre. Se priprave na ta dogodek v čemer koli razlikujejo od prejšnjih?
Kaj bistveno ne. Kar se je spremenilo, je to, da se človek pač spremeni z leti. Moram pa reči, da sta verjetno ravno zaradi tega celoten režim in načrt dela toliko bolj načrtovana ter trening skoncentrirano izpeljan. Zavedam se, da je prostora za napake precej manj, kot ga je bilo v preteklosti.

Kakšni so cilji v Londonu? Nazadnje sta bila z Luko pred štirimi leti v Pekingu šesta.
Cilji so visoki, tako kot vedno. Želje se vedno ne izidejo, na prejšnjih olimpijskih igrah so bili cilji gotovo višji kot končni rezultat. Splet okoliščin je bil pač tak, kot je bil. Moram priznati, da ciljava višje od šestega mesta, hkrati pa se zavedava, da lahko ob najmanjši napaki pristaneva precej nižje kot na šestem mestu. Vse skupaj mora biti izpeljano precej bolj popolno. Kot sem že rekel, praktično ni prostora za napake. Tudi konkurenca je tokrat tako izenačena, da od 13 posadk, kolikor jih bo nastopilo, lahko najmanj deset računa na finale in hkrati potihoma na kolajno.

Tudi vidva potihem računata na kolajno? Rekli ste, da ciljata višje od šestega mesta.
Ne izstopava kot favorita, kot sva mogoče v preteklosti, nisva v tistem najožjem krogu favoritov za najvišja mesta. Tokrat je ta krog širši. Zavedava se, da do zdaj nisva pokazala vsega, kar znava, upam, da nama bo to uspelo v Londonu. Upam, da konkurenca nima toliko rezerve kot midva. Se pa za zdaj z drugimi še ne ukvarjava, mislim, da imava veliko sama še za narediti. V zadnjih tednih poskušava izpiliti, kar se še izpiliti da.

Na zadnji tekmi svetovnega pokala sta ostala brez finala. Sta vendarle izvlekla kakšno pozitivno stvar iz tega?
Upam, da sva. Gotovo tak rezultat na zadnji tekmi ni dobra popotnica za olimpijske igre, a hkrati je dovolj zgodnje opozorilo. Oba bova šla še bolj resno v vse skupaj, tudi v podzavesti ne bo kalkuliranja ali podcenjevanja v predtekmovanju in polfinalu. Opozorilo je bilo resno - da se enostavno z manj kot sto odstotki v polfinalu ne bo prišlo v finale. Upam, da bova to uspela obrniti sebi v korist. Seveda pa so nekateri od najinih tekmecev, ki prej niso bili v vrhu, mogoče s tem dobili določeno samozavest, ki je prej niso imeli. Upam pa, da bova na koncu vseeno midva tista, ki se bova v Londonu bolje odrezala od drugih.

Tudi lani na svetovnem prvenstvu na Bledu sta dokazala, da sta še vedno v vrhu. Zasedla sta peto mesto, le 70 stotink za medaljo. Je konkurenca enaka kot lani?
Malenkost se je še razširila, a sem prepričan, da bi se lani s tako pripravljenostjo, kot jo imava trenutno, ne samo borila za medaljo, ampak za sam vrh. Vsi smo v bistvu naredili napredek. Lep kazalnik tega je že dejstvo, da sta bili lani prvi dve posadki več kot dolžino čolna pred vsemi drugimi, letos pa je dolžina čolna in pol razlika med prvim in šestim mestom. To kaže, kako smo se vsi približali najboljšim. Odločale bodo malenkosti, tekme bodo veliko bolj nepredvidljive, kot so bile. Počakajmo. Lahko pa pride tudi do presenečenj. Marsikdo v želji po čim boljšem izidu na olimpijskih igrah pregori in na koncu forma tam ni takšna, kot si želi. Upam, da midva z najinimi izkušnjami v tem smislu ne bova "kiksnila".

Bogate izkušnje, ki jih imata, so najbrž več kot dobrodošle, kajne?
Gotovo, mislim, da oba veliko bolj mirno in trezno delava. Ne obremenjujeva se in greva enostavno dan za dnem naprej. Osredotočava se za en dan naprej, veva, kaj naju čaka naslednji dan in korak za korakom poskušava odpraviti napake, ki se jih še da odpraviti. S konkurenco pa se bova ubadala na prizorišču.

Del priprav sta pred kratkim opravila na Hrvaškem. Kako potekajo zdaj zadnje priprave?
Prvi del priprav sva opravila na jezeru Peruća pri Sinju skupaj s hrvaško reprezentanco, z njihovim dvojnim četvercem, ki trenutno prevladuje v svetovnem merilu. Jaz jih ocenjujem kot zelo uspešne. Sledila je selitev v Bohinj, ker je na Bledu jezero zasedeno. Ni prostora za čolne oziroma je prenevarno za plavalce. Imamo to srečo, da imamo progo tudi na Bohinjskem jezeru in lahko merimo hitrosti. Pridružila se nam je srbska reprezentanca, kar je dober sparing partner. Upam, da bomo oboji maksimalno izkoristili te zadnje tedne.

Prebral sem, da ste ob vašem prvem olimpijskem nastopu pred 20 leti v Barceloni na vsak način želeli tehtati 80 kg. Je teža pri veslanju zelo pomembna?
Ni tako odločujoča. Tedaj sem mislil, da je bolj oziroma sem si vedno želel imeti več kilogramov. Tisti najboljši so bili precej težji, 10 do 15 kg od mene. Tudi jaz sem danes dobrih 10 kg težji, kot sem bil v Barceloni, ampak zaradi tega nisi veliko hitrejši. To lovljenje kilogramov je bilo tedaj malo psihološko, malo pa iz heca. Kilogrami niso toliko pomembni, pomembno je, da se počutiš močan in imaš neke zaloge za težke treninge. Z minimalno težo v tej vročini ne bi bilo dobro trenirati. Meni že tako ali tako leta delajo težave, potem še ta vročina ... Regenerirati se od treninga do treninga je vedno težje, treba je zelo načrtno delati, včasih tudi - pa čeprav s težkim srcem - izpustiti kakšen pomemben trening, da si opomorem in sem nato spet sposoben za naslednje napore.

Dejali ste tudi, da letošnje olimpijske igre doživljate bolj intimno kot prejšnje. "To so igre zame," ste rekli. Na današnji prireditvi je bilo kar nekaj govora tudi o Twitterju in akciji olimpijskega komiteja "Tvitajmo za naše". Pomeni to, da igre doživljate intimno, da vas še ne moremo pričakovati na Twitterju in da ne boste delili z nami, kako potekajo te zadnje priprave?
Ne, žal ne. Nekaj sem objavil na Facebooku. Ravno v zadnjih 14 dneh me je žena nekako spravila, da sem začel malo fotografije dodajati, napišem tudi kakšen komentar glede priprav. Zdi se mi, da mi že elektronska pošta in te komunikacije požrejo preveč časa in mi je škoda, da bi ga izgubljal še na socialnih omrežjih. Mogoče zato, ker sem star že 40 let, ampak vseeno prisegam na osebne, neposredne stike. Ti so bolj pristni, računalnik velikokrat prenese več, kot si ljudje predstavljamo. Neposreden odnos je vseeno tisti, ki več šteje in s katerim več dosežeš.

Je Luka kot nekoliko mlajši bolj dovzeten za te stvari?
Kot sem danes slišal, tudi on nima profila na Twitterju. Mislim, da ga na Facebooku ima, a ravno vzorna člana te medmrežne skupnosti midva nisva (smeh).