Ob zaključku sobotnega teka moških na 10.000 m je stadion v olimpijskem parku hrumel in bučal kot morje v najsilnejšem viharju, tribune pa so se tresle kot sredi potresa. Ko je v predzadnjem od 29 krogov silno potegnil domači ljubljenec Mohamed "Mo" Farah, se je silna navijaška energija čutila v zraku in tudi na stezi.

Bučno navijanje dalo energijo
"Moje noge so bile že utrujene. Moral sem pospešiti in prav občinstvo mi je dalo ta pospešek," je v prvi izjavi po veličastni zmagi 29-letni Farah priznal, da je bila prednost domačega "igrišča" ključna. Prekinjena je bila afriška vladavina, premagan je bil kralj zadnjih let Kenenisa Bekele. Kdo je atlet, ki je zasenčil ženski šprint na 100 m in celo vsenavzočo prikupno Jessico Ennis?

Usodna državljanska vojna v Somaliji
Zgodba velikega zmagovalca v teku na 10 kilometrov zajema ves svet. Uradno je končal afriško prevlado na dolgih progah - po Los Angelesu 1984 so na 10.000 m vedno slavili afriški tekači, a seveda svojih korenin ne more skriti. Oče, somalijski Britanec, se je v 80. letih vrnil v domovino na dopust in si našel ženo, par se je ustalil v Mogadišu, kjer se je tudi rodil Mohamed.

Leta 1991 je Somalija dobesedno razpadla pod težo državljanske vojne, ki se po 21 letih še vedno ni razpletla. Družina Farah je pred nasiljem zbežala v sosednji Džibuti, od koder se je nato podala v Veliko Britanijo, saj je bil oče rojen in vzgojen na Otoku, vseeno pa je moral za ženo in otroke vložiti prošnjo za azil.

Hotel biti nogometaš, postal pa tekač
Kot otrok v jugozahodnem Londonu se je zaljubil v nogomet, njegova največja ambicija je bila biti desni bočni branilec pri Arsenalu. Izjemni talent za tek je prepoznal učitelj telovadbe Alan Watkinson. "Vedno je bil v gibanju. Ali je visel na nogometnih vratih ali pa je poskakoval in tekel okoli igrišča," se Watkinson spominja fantiča, ki se je spopadal z jezikovno pregrado, saj je ob prihodu v London komaj znal kakšno angleško besedo, zaradi česar je trpel tudi šolski uspeh. S treniranjem nogometa in atletike se je "Mo" počasi vključil v pretežno belopolto šolo, zablestel je tudi v šolskih klopeh.

Prav ljubezen do nogometa je bila usodna za Mohameda. Pred vseangleškim šolskim prvenstvom leta 1997 je Watkinson svojemu varovancu obljubil Arsenalov dres, če zmaga. Leto prej je bil kot 13-letnik deveti, zdaj pa je slavil v velikem slogu in atletika je dokončno dobila prednost. "Tudi zdaj pred finalom sem mu poslal SMS, da mu kupim dres, če zmaga," se je pošalil Watkinson, ki je iz trenerja postal tesen prijatelj Faraha in na koncu tudi poročna priča.

Zlata selitev v ZDA
Pri 18 letih je Farah osvojil prvi mednarodni naslov - postal je mladinski evropski prvak na 5.000 m. Sledila sta naravni razvoj in vzpon med najboljše srednje- in dolgoprogaše v Evropi, sčasoma pa je začel mešati štrene tudi vsemogočnim Etiopijcem in Kenijcem.

Na začetku leta 2011 se je preselil v Oregon na zahod ZDA, v tekaško meko imperija s "kljukico". Treninge je prevzel Kubanec Alberto Salazar, na tekaški progi pa je združil moči z Galenom Ruppom, s katerim sta v Londonu taktično ukanila Afričane. Po prihodu v ZDA je sledila eksplozija uspehov, padali so britanski in evropski rekordi, a pravi izbruh je sledil na SP-ju v Daeguju, kjer na na "desetki" bil srebrn, nekaj dni pozneje pa je postal svetovni prvak na 5.000 m.

V rokavu ima še en as
Zdaj v Londonu je Farah zaokrožil najbolj zlati večer v zgodovini britanske atletike, saj je poskrbel, da je "Team GB" v tri četrt ure osvojil še tretje zlato. "Neverjetno. Nikoli še nisem videl česa takega," je bil osupel in hkrati navdušen tudi predsednik iger in dvakratni olimpijski zmagovalec na 1.500 m Sebastian Coe.

Za Britance ima uspeh "multikulti" Faraha še večji pomen, saj so ravno leto nazaj London in druga velika britanska mesta pretresali nemiri, povzročeni zaradi policijskega nasilja nad manjšinami in priseljenci.

Mo Farah medtem še ni rekel zadnje besede, saj bo predzadnji dan iger lahko na 5.000 m potrdil vlogo enega izmed junakov Londona 2012. Bo stadion takrat še enkrat eksplodiral?