Navdušenje nad izvedenim, to je prej izkopanim, prekopanim, utrjenim, zglajenim in nazadnje zgrajenim in urejenim parkom se je iskrilo že pred meseci, ko so gradbeni stroji tam še kako brneli.

Tudi od septembrskega odprtja tretjega največjega britanskega nakupovalnega središča, imenovanega Westfield Stratford City, se zaradi gradbišč izza pregrad povezava z njegovo neposredno soseščino, to je s prihodnjimi olimpijskimi prizorišči, še ni mogla začutiti prav dobro. Od letošnjega marca pa je marsikaj zbistril premik železniških tirnic, ki je vse redne vlakovne povezave med Kentom in vzhodnolondonsko postajo Liverpool Street Station speljal prav ob vznožju zdaj že ikonografskega Olimpijskega stadiona in razglednega stolpa Orbit.

Ali vstopate v Olimpijski park mimo postaje Stratford International (olimpijsko najbolj aktualna je superhitra vlakovna povezava s postajo St. Pancras v središču Londona) ali pa skozi postajo Stratford Station (ta je na progah Central in Jubilee Line, dveh progah londonske podzemne železniške mreže), se sprehodu po treh ulicah ob ogromnem nakupovalnem središču niti ne morete izogniti.

Razpoloženje pred sredino generalko za petkovo slovesnost ob odprtju je bilo v vsakem kotičku trgovskega kompleksa, ki se razteza na 270.000 kvadratnih metrih, zelo živahno. Še posebej daleč se je slišal smeh nigerijskih košarkarskih olimpijcev, ki so z navdušenjem opazovali vse odkrito, svetlo, sijoče in bleščeče pred raznovrstnimi prodajalnami, še bolj navdušeno pa tisto, kar je ležalo na policah in viselo na obešalnikih.

Nigel Levine, britanski sprinter na 400 metrov, je v priložnostnem intervjuju na najbolj gledanem britanskem televizijskem programu ITV prav včeraj priznal, da kljub veselju ob sijajni športni izkušnji, ki ga čaka že v prihodnjih dneh, ne pozablja, da bo zanj sanjsko 4. mesto v posamični konkurenci najbrž odločno premalo, da bi si posebej izboljšal svoj finančni položaj.

Pustimo zdaj ob strani olimpijsko navdušenje obiskovalcev Olimpijskega parka oziroma gledalcev na tribunah olimpijskih prizorišč. Ti za svoje udobje in popolno športno doživetje nekaj podobnega, kot je Westfield Stratford City, pravzaprav nujno potrebujejo.

Potrošniki, po večini mladi nakupovalci - med temi seveda prednjačijo nakupovalke, ki olimpijske ornamente razumejo le kot igrive mavrične spremljevalce - so tako ali tako zdaj predani večsteznemu paraolimpijskemu potrošniškemu maratonu, pri čemer so bili še pred desetimi meseci nakupovalno-izletniški podvigi usmerjeni le v tedaj edini Westfieldov - resda nekoliko manjši, a še vedno velikanski - nakupovalni center v Shepherd’s Bushu na zahodnem robu središča Londona.

Po premisleku se zdi, da so v najtesnejšem primežu olimpijsko-sponzorskega ali potrošniško-športnega značaja londonskih olimpijskih iger prvaki. Toda tisti, ki bodo to postali šele čez štiri leta na igrah v Riu de Janeiru. Zanje naj pesti držimo že kar zdaj.

Pa seveda tudi za britanskega finančnega ministra Georgea Osborna, ki ga ob včerajšnji novici, da je britanski družbeni proizvod v drugem letošnjem četrtletju vnovič padel za 0,7 %, s položaja zdaj podijo celo koalicijski partnerji. Če bi se čez mesec ali dva z dna olimpijskega bilančnega žaklja izvalilo kaj drugega kot zelo dobičkonosni rezultati, bo Osborne prištet k poražencem in kmalu zatem pozabljen.

Iz Londona za MMC, Matjaž Ambrožič