Športni pedagog in filozof Milan Hosta se je kot asistent na Fakulteti za šport na Univerzi v Ljubljani vrsto let ukvarjal s filozofijo športa in je bil vabljen kot predavatelj na 100. obletnici britanskega olimpijskega gibanja v Londonu, 2005. Zdaj vodi Spolint inštitut, na Univerzi na Primorskem pa tudi predava o etiki športa in olimpizmu. Tokratne zimske olimpijske igre v Sočiju veljajo za daleč najdražje v zgodovini zimskih olimpijad. Prav tako pa so prvič organizirane v kraju, ki je bolj poletno letovišče kot zimsko športno središče. "Gigantizem, nacionalni narcisizem, prestiž in globalni spektakel najvišjega ranga. To je past, v katero so se ujele olimpijske igre," meni Hosta. Za majhne in skromne tudi ni več prostora.

Olimpijske igre so v preteklosti veljale za največji športni dogodek leta. Zdaj se zdi, da tudi v Sloveniji, kjer so zimski športi zelo popularni, tudi športni strokovnjaki kot navdušenci priznavajo, da bo letošnji največji športni dogodek mundial (SP v nogometu 2014) v Braziliji. Ali olimpijske igre izgubljajo veljavo ali je pač nogomet postal neke vrste "nadšport"?

Vsake oči imajo svojega "malarja". Tudi stroka oziroma znanost ni odporna proti subjektivnim okoliščinam, ki vzpostavljajo kontekst, znotraj katerega se opredelimo bodisi za nogomet bodisi za olimpijske igre. Brazilija in nogomet dišita po eksotiki, strasti, norosti, kar je vsekakor zelo mamljivo in gledljivo. Zimske olimpijske igre so v takem kontekstu bolj omejene, zato se tam stavi na druge adute. Gre za nabor najbolj popularnih zimskih športov, kjer se pomerijo tako moški kot ženske. Gre za vrednote povezovanja držav v duhu vzpostavljanja globalnega miru. In tudi glede na finančni vložek, ki so si ga Rusi privoščili v Sočiju, lahko primerjamo veljavo iger in nogometa v svetu.

Kakšen status imajo v športno-filozofskem smislu trenutno zimske olimpijske igre? Ali se je to pojmovanje kaj spremenilo v primerjavi s prejšnjim stoletjem?

Ne zgolj zimske olimpijske igre, temveč celotno olimpijsko gibanje temelji na ideologiji, ki jo je konec 19. in v začetku 20. stoletja vzpostavil Pierre de Coubertin. Gre pravzaprav za edino globalno gibanje na področju telesne kulture in v bližnji prihodnosti ni videti resne konkurence. Če filozofsko povzamem, olimpizem poudarja celostni razvoj športnika, tako tekmovalno kot moralno odličnost, kliče po mirnem sobivanju vseh ljudi in na ta način tudi provocira obstoječa razmerja na vseh ravneh. Tako se odpirajo nove dileme na polju poseganja v človeško telo z namenom izboljšave in doseganja tekmovalne prednosti. V filozofiji športa zato govorimo o generaciji kiborg atletov, genskega dopinga in tako mimogrede študente opremimo s temeljno orientacijo problematike človek-narava. Na družbeno-kulturni in politični ravni se odpirajo dileme kulturnega imperializma, saj se ves svet vrti le še okoli peščice medijem prijaznih športov, komercializma in spektakelizacije našega vsakdana. Olimpijske igre lahko obravnavamo kot tržnico zgodb in junakov. Dileme o podiranju ali reprodukciji stereotipov in predsodkov, zdaj je vroče vprašanje statusa istospolnih (ali kar LGBT v celoti) partnerstev, so stalnica olimpijskih iger. Filozofsko gledano so olimpijske igre bogata zakladnica primerov in izhodišč za razvoj kritičnega mišljenja v vseh pogledih. Za športno filozofijo pa je olimpizem nepogrešljiva biblija modernega športa, ki dejansko določa religiozne dimenzije atletizma, o čemer je sanjal Coubertin. In seveda ta "olimpijska religija" provocira tudi športne ateiste, da ne ostanejo ravnodušni in druge športne fanatike, da se priklanjajo drugim bogovom (ideologija heltizma, seksizma itd.).

Tokratne olimpijske igre so prvič v kraju, ki se lahko pohvali s subtropskim podnebjem oz. je Soči najbrž edino rusko mesto, kjer ni pozimi velikih kupov snega, hkrati pa velja za najpomembnejše rusko letovišče. Tudi naslednje zimske olimpijske igre bodo v korejskem Pjeongčangu, ki je sicer korejsko zimskošportno letovišče, vendar še najbolj spominja na kakšno povprečno slovensko smučišče, saj je tam šest smučarskih prog na okoli 1000 metrov nadmorske višine. Glavno mesto oz. ena največjih svetovnih metropol Seul pa je na drugi strani oddaljena le 180 kilometrov. Ali gredo tudi ZOI po poti letnih olimpijskih iger, ki si jih očitno lahko privoščijo le največji in najbogatejši narodi oz. globalno najpomembnejša mesta?

Ja, to je past, v katero so se ujele olimpijske igre. Gigantizem, nacionalni narcisizem, prestiž in globalni spektakel najvišjega ranga. Tu ni prostora za majhne ali skromne. Neartikulirana tekmovalnost na ravni posameznika se je preselila tudi na organizacijsko raven. Bolj bleščeče, večje, hitreje!

Zdi se, da na OI ne tekmujejo zgolj športniki, temveč medsebojno tekmujejo tudi države oz. mesta prireditelji iger s svojimi novimi arhitekturnimi in infrastrukturnimi dosežki, ki jih bodo predstavili svetu. Ali so OI nekako prevzele vlogo svetovnih razstav iz časov industrijske dobe, ko so se vodilne šopirile s "čudesi", kot je bil denimo pariški Eifflov stolp, londonska Kristalna palača ...

Nekaj misli na to temo sem kot vabljeni predavatelj predstavil ob 100. obletnici britanskega olimpizma 2005 v Londonu. Olimpijsko gibanje, bolj natančno Mednarodni olimpijski komite je multinacionalka, ki je našla pot do potrošnika ne glede na nacionalne interese. V tem smislu gre za transnacionalno družbo, ki ima izjemno politično moč. Predsedniki nacionalnih komitejev so odposlanci te zasebne multinacionalke v svojih državah in se uklanjajo zasebnemu kapitalu in aristokratskim svetovnim veljakom, ki držijo niti v svojih rokah. In dejansko olimpijske igre prehitevajo tudi svetovne (EXPO) razstave, saj poleg športnih dosežkov vse bolj stavijo tudi na kulturne, tehnološke, arhitekturne in druge restive, ki spreminjajo svet. Gre tudi za tekmovanje strokovnjakov in laboratorijev, farmacevtske, ortopedske, visokotehnološke, nanoindustrije in tudi vojaške, obveščevalne, internetne industrije.

Slovenskim športnikom v Sočiju napovedujejo največjo bero medalj v zgodovini ZOI. Jure Franko pa je prvo slovensko zimsko olimpijsko medaljo osvojil šele pred 30 leti. Čeprav se zdi, da so bili tedaj zimski športi še celo bolj popularni kot zdaj. Ali so slovenski športniki v zimskih disciplinah toliko napredovali v teh letih, ali je prišlo do upada globalne konkurenčnosti zaradi manjšega zanimanja za zimske športe?

Na tem mestu z veseljem rečem, da gre to pripisati uspešnemu delu posameznikov in ekip v slovenskem športu. Tradicija zimskih športov je pri nas močna in to zagotavlja inercijo rezultatov blizu vrha ter periodično izstrelitev na sam vrh. Slovenski otroci imajo tako vselej možnost držati pesti za naše v številnih športih in gojiti upanje, da bodo tudi sami nekoč tako uspešni. Naš geografski položaj in dobro razvita športna družbena in materialna infrastruktura nam zagotavljata stik z najboljšimi kljub majhnosti.

Agencija Mediana je pred ZOI objavila rezultate raziskave, ki kažejo na to, da Slovenci še vedno najraje na TV spremljajo alpsko smučanje, nato skoke, ki jim sledita nogomet in formula 1. Smo Slovenci res še vedno takšni ljubitelji zimskih športov, ali gre zgolj za trenutna fenomena Tine Maze in slovenskih smučarjev skakalcev, ki dosegajo celo trojne zmage? Ali obstaja kakšen vzorec slovenskega navdušenja nad športi, ki so, kot kaže, edini, poleg naravnih katastrof, sposobni poenotiti narod?

Kar nekaj je raziskav o nacionalni športni identiteti in dejstvo je, da je ta identiteta močna na splošni ravni in prenosljiva na konkretni. To pomeni, da se imamo za športni narod, kot navijači pa se enkrat klanjamo smučarjem, potem skakalcem, nato plavalcem, košarkarjem, nogometašem, hokejistom, atletom, judoistom, veslačem … saj ni konca, vidite. Športniki vseh panog nas razvajajo z zmagami in to je vselej dober občutek, ki krepi povezanost med ljudmi. Posebno mesto v trajni zavesti nacije pa imajo le tisti športi, katerih mednarodna tekmovanja najvišjega ranga se redno organizirajo tudi pri nas. In to so skoki v Planici, pokal Vitranc in Zlata lisica.

Kakšen status imajo v današnjem času olimpijski zmagovalci, tako pri nas kot v svetu? Najuspešnejši slovenski olimpijci, kot sta npr. veslača Luka Špik in Iztok Čop ali metalec kladiva Primož Kozmus so precej negodovali, da država premalo naredi za olimpijske zmagovalce, da si zaslužijo dosmrtno rento ipd. Koliko časa je neki olimpijski zmagovalec prisoten v zavesti nacije oz. ali se ta pomen počasi izgublja?

Biti vrhunski športnik je zelo tvegano početje, saj gre za optimizacijo telesnih zmogljivosti na maksimalni ravni. To je hoja po robu. Športna kariera je časovno omejena in lahko bi opravičili potrebo po beneficiranem delovnem stažu, kot ga poznajo nekateri poklici. Je pa dejstvo, da se je na globalni ravni šport vzpostavil kot industrija, kjer gre za tržne zakonitosti in če nisi dober ali če proizvajaš rezultat v medijsko nezanimivem športu, potem je pač športnik primoran iskati druge vire zaslužka. Zato se priporoča, da športnik gradi svojo celostno podobo in ne samo svojega telesa že v času kariere. Kajti rezultati imajo vrednost po karieri, če jih nosi zgrajena osebnost in se oplemenitijo, če gre za ljudi s karizmo. V Sloveniji je kar nekaj športnikov, ki s tem znajo ravnati, nekaj pa je takih, ki si z zaslužkom v športni karieri zagotovijo tudi dobro pokojnino. Večina pa si mora po koncu športne kariere omisliti drugo pot in dobro je, če o tem razmišljajo že prej. Glede prisotnosti v zavesti nacije pa je morda bolje, če govorimo o športnem delu te zavesti. Namreč športna kultura potrebuje junake in zgled, ki ga dajejo, sicer pa je politična vrednost in zavest nacije bolj vezana na druga družbena področja. Ne gre pa zanemariti vloge športnikov in športa pri osamosvajanju Slovenije. Olimpijsko gibanje nudi močan diplomatski vpliv in tu so se naši športni politiki in športniki v poznih osemdesetih in v začetku devetdesetih odlično znašli.

Petra Majdič si je svojo olimpijsko kolajno na zadnjih OI priborila celo nekoliko srečno, saj so zdravniki olimpijcev pozneje zagotavljali, da je ne bi pustili na štart, če bi vedeli, kako hude so njene poškodbe, ki sprva niso bile vidne. Kako gledate na njeno dejanje po štirih letih? Ali gre za eno najbolj hrabrih potez v zgodovini športa oz. najtežje priborjeno medaljo, ali pa za norost, ki je vsekakor ne gre posnemati?

Ker ji je uspelo, gre za pogumno dejanje, s katerim je pokazala, kaj pomeni biti popolnoma predan dejavnosti, s katero se ukvarjaš, in ekipi, ki ti pri tem pomaga in diha dan in noč s tabo. Če bi se končalo tragično, bi govorili o norosti. Sam sem takrat opozoril na to implicitno sporočilo, ki ga narava stvari pač določa in zato je prav, da je Majdičeva tista, ki določa interpretacijo dogodka. In prav ona sama lahko govori tudi o norosti, ki vodi športnike preko meja zmogljivosti in jih pahne v brezno. Človek je tisti, ki si izbira svoje bistvo in Majdičeva je bila v tistem obdobju predvsem smučarska tekačica. Taka športna identiteta je zelo močna, temelji seveda na vloženih letih treniranja, naporov, odrekanja, odgovornosti do ekipe, povezanosti med športniki, predanosti zastavljenim ciljem in tudi (morda še najmočneje) na nezavednih motivih ohranjanja psihološke integritete športnika. Zato Majdičeva ni edina, ki se je igrala z usodo in tvegala življenje ali vsaj zdravje za omenjene vrednote. K sreči ji je uspelo. Nekaterim žal ne. Utilitaristi bi rekli, da je vredno umreti, le če s tem ohraniš ali braniš druga življenja. Ampak življenje brez utopije je bolj prazno, zato na drugi strani lahko rečemo, da je vredno umreti tudi za ideale, kajti tako so bližje resničnosti. Pomembna razlika je na dejanski in ne na simbolni ravni omenjenega.

Pred ZOI v Sočiju se, kot vedno pred takšnimi dogodki, pojavljajo novice, ponovno se pojavlja vprašanje dopinga, kjer naj bi veljajo, da so izumitelji prepovedanih substanc vedno korak pred protidopinško komisijo. Proti temu se borijo s shranjevanjem vzorcev in poznejšimi odvzemi kolajn in nagrad. Ali ima kakšen smisel oz. kako uspešno je kaznovanje z odvzemom vseh naslovov nekomu, ki je že nekaj v športnem pokoju in je na račun svojih nezasluženih zmag zaužil vse slasti slave?

Sam nisem privrženec zdajšnje gonje proti športnikom, ki si pomagajo na tak ali drugačen način do boljšega rezultata. Gre za temeljno kršenje človekovih pravic. Bi vi dovolili vašemu delodajalcu, da vas lahko nadzira dan in noč, da mu morate sporočati kje ste, kdaj boste doma itd. Da vam vzame vzorec krvi in urina, da pogleda, če ste moralno čista oseba? Pri tem pa od vas zahteva nečloveške napore, ki so daleč od ravnovesja zdravega načina življenja, kuje dobiček na vaš račun in vas že od otroštva naprej vzgaja v pohlevnega delavca? Sama industrija športa je tista, ki generira in potrebuje športnike, ki uporabljajo doping. Z uživanjem dodatkov številni športniki sploh ohranjajo delovno zmogljivost. Kaj je prepovedano, pa je stvar dogovora in nikakor ne zdrži argument, da je doping nezdrav ali pa nepošteno pridobljena prednost. Gre za preusmerjanje pozornosti množic na grešne kozle, olimpijska karavana pa gre dalje. Na primeru dopinga lahko pokažemo na bedo olimpijskega gibanja kot posvetne religije ali imperija, ki se v imenu visokoletečih vrednot kopa v polomljenih kosteh, natrganih mišicah in neartikulirani tekmovalnosti ter posledično psihološko pregoreli mladini. Globalna protidopinška kampanja je primer strateške moralizacije in kriminalizacije posameznika z namenom ohranjanja produkcijskih razmerij znotraj športne industrije, vključujoč nekritične medije, ki botrujejo temu sistemu. No kot filozof pa lahko vendarle najdem tudi drugačno utemeljitev. Blizu mi je tudi razmišljanje o dopingu kot principu omejitve hitrosti na poti do športnega dosežka. Pa vendar na dirkališču olimpijskih iger ne bi smelo biti omejitev v tem smislu. Bistvo dirkališča in postavljanja rekordov je ravno neomejena hitrost ;-)