Ob Črnem morju, v Rdeči Poljani in na vseh prizoriščih, ki so gostila 22. zimske olimpijske igre, je bilo med Slovenci v vseh funkcijah (športniki, trenerji, člani odprave, funkcionarji, navijači in novinarji) čutiti veliko dobre volje, ponosa, zanosa, evforije. Kakor sem razbral prek računalnika, podobno vzdušje vlada tudi v domovini.

A to ne bo trajalo dolgo.

Športniki in njihovi težko ponovljivi dosežki bodo še kak dan v ospredju, na številnih sprejemih bomo priča trepljanju ponosnih pomembnežev, potem pa se bodo na prvo mesto spet prerinile gospodarske težave (kar je seveda tudi prav, dobro reševanje le-teh ima lahko le pozitiven impulz na razvoj slovenskega športa), a tudi politična preigravanja in podobne zgodbe.

Kakšno prihodnost čaka slovenski šport? Se krivulja uspehov lahko še dvigne? Prepričan sem, da bo te dosežke skrajno težko ponoviti. S to mislijo sem se zadnji dan iger sprehajal po olimpijskem parku, ko sem po naključju naletel na Micka Enkelaarja, ki sem ga predstavil v enem od prvih zapisov iz Sočija. Mick skrbi za uradno statistiko Mednarodnega olimpijskega komiteja. Dobro pozna vse številke, takoj je izstrelil, da je Slovenija le ena izmed osmih držav, ki je v Sočiju popravila svoj rekord po številu medalj.

Ko je na mojem obrazu zaznal dvom, je začel razlagati razvoj svoje države Nizozemske, ki je ena od osmerice držav, ki je popravila svoj rekord. Pa ne le popravila, na račun podvigov v hitrostnem drsanju ga je dvignila v stratosfero (z 11 medalj na 24). "Leta 1994 smo na olimpijskih igrah dobili le štiri medalje. Nato se je začelo postopno delo, ki je prinašalo prve uspehe. Hitrostno drsanje je postalo še bolj priljubljeno, svoje so dodali mediji, prenosi po televiziji, veliko otrok se je s tem seznanilo in navdušilo nad drsanjem. Le ta spirala prinaša uspeh," je pripovedoval. "Zaradi večjega zanimanja je v ta šport začelo pritekati več denarja, začele so se oblikovati samostojne ekipe. Drsalci so si lahko privoščili boljše možnost za trening in boljše trenerje. Z uspehi pa je šport postal vse bolj priljubljen med mladimi. Mladi, le mladi so ključ do svetle prihodnosti," je še vzneseno dodal.

Seveda ne gre enačiti obeh držav, Nizozemska je skorajda vse medalje osvojila v enem samem športu. Ob velikih finančnih vložkih, nacionalnem interesu in pozitivni podobi v javnosti je njihov razvoj in uspeh lažje razumeti.

A slovenski šport je v primerjavi z nizozemskim v resnici bistveno pestrejši in bogatejši. Športniki so v Sočiju osvojili medalje kar v petih športih, kljub majhnemu številu prebivalcev imamo uspešne reprezentance v vseh pomembnejših športih, ki so vedno v igri za preboj na največja tekmovanja (nogomet), tam lahko mešajo štrene največjim (hokej na ledu, odbojka) ali pa se celo bojujejo za medalje (košarka, rokomet).

A kako naprej? Enkelaar je prepričan, da so pri njih pomemben razvoj odigrale samostojne ekipe. V primeru Tine Maze se je tudi v Sloveniji to izkazalo za zlato odločitev, a to nikakor ne sme biti edini recept in pot. Nekdo mora ustvariti bazo mladih in nadobudnih športnikov. Tu pa je žogica na strani panožnih zvez in klubov, ki bodo morali kljub neugodnim gospodarskim kazalnikom ustvariti in vzdrževati okolje, v katerem se bodo lahko razvili naslednji Petri Prevci, Žani Koširji, Vesne Fabjan ...

Iz Sočija