"Ne vem, energija je kar vrela iz mene. Še zdaj se kar tresem," je povedal Kauzer, ki mu je v tretjem poskusu uspelo priti do edine kolajne, ki mu je še manjkala – do olimpijske medalje.

Ko so ga po tekmi vozili po protokolarnih obveznostih, se je njegova službena spremljevalka opravičevala, češ, kam vse ga mora še peljati, pa ji je rekel le: "Vseeno mi je: vozite me, kamor hočete, jaz sem svoje že naredil."

Kauzer je izkoristil svojo tretjo olimpijsko priložnost. Lotil se je je povsem drugače kot prejšnje – in prvič mu je uspelo odveslati odločilno olimpijsko vožnjo brez kazenskih sekund. In kolajna je bila neizogibna.

Prelomnica na Kauzerjevi poti je bila poškodba rame. Na videz nelogično. A izgubljena sezona z letnico 2014 je Petru, ki je bil že nasičen enoličnega kajakaškega ritma, vrnila svežino in igrivost:

"Tekme sem tisto sezono vse spremljal od zunaj, kjer vidiš drugače. Ko si na tekmi, si v svojem svetu in drugače dojemaš. Ta poškodba mi je več dala, kot vzela."

Kauzer je dobil nov zagon in pristopil je bolj zrelo. Če je imel pred Pekingom osem mesecev vsak dan in vsako sekundo v mislih le olimpijski nastop in nato pregorel, se je letos že zimskih priprav lotil drugače.

Takole je Pero pozimi razlagal ob vrnitvi s treninga v Avstraliji: "Starejši - pametnejši. Veliko sem treniral v Avstraliji, a nisem šel z glavo skozi zid in ubijal telo. S priprav nisem prišel tako utrujen kot s prejšnjih zimskih priprav."

In manj je prineslo – več: srebrno olimpijsko kolajno. Vendar ta recept ne deluje za vsakogar – le za nekoga, ki ima za seboj že takšno zalogo treninga kot Kauzer, ki je na tekmi svetovnega pokala prvič nastopil že pred petnajstimi leti.

Franci Pavšer (Radio Slovenija), Športna zgodba, Val 202