33-letni Tržičan, ki je imel v zadnjih sezonah ogromno težav s poškodbami, saj praktično sploh ni tekmoval, je v olimpijski zimi znova navdušil in prišel do tretje medalje v karieri. V Sočiju je pred štirimi leti v slalomu osvojil srebro, v veleslalomu pa bron. Slalomske tekme v Južni Koreji ni bilo, na edini tekmi alpskih deskarjev pa je slovenski as ubranil tretje mesto iz Rusije.

"Čeprav morda po prihodu v cilj ni bilo videti, da sem najbolj zadovoljen, se mi še vedno vse skupaj zdi kar nekoliko nemogoče. Tisti, ki so bili blizu mene, vedo, čez kaj sem šel. Zato bi se zahvalil ekipi, ki je zaupala vame, in tudi vsem tistim, ki so morda dvomili ter me s tem spodbudili, da sem jim dokazal, da sem še vedno sposoben tega. Toda pot od Vancouvra do Sočija je bila veliko lažja kot od Sočija do Pjongčanga. Nedvomno se tega uspeha nisem nadejal, čeprav je bila moja želja zlato," je po Jakovu Faku povedal drugi slovenski junak iger.

Samozavesten, sproščen, zanesljiv ...
Pred tednom dni je v slovenski hiši razlagal, kako sta ga srebro biatlonskega kolega in hokejska zmaga nad ZDA motivirala ter navdala s samozavestjo, saj na olimpijskih igrah vedno čuti, da je del ekipe, in skupaj z drugimi športniki zastopa Slovenijo. Samozavesten je bil zelo, tudi sproščen, kot je dejal Tim Mastnak, ki je bil na koncu 16., in hkrati na progi zelo zanesljiv. Mastnak je po kvalifikacijah povedal, da je vesel, da ni dobil Žana, saj se mu zdi najmočnejši v celotni konkurenci. Po svojem izpadu v osmini finala je napovedal Koširjevo kolajno, omenjal je celo naskok na zlato.

Košir je bil izvrsten v kvalifikacijah, ko je bil videti suveren na progi in tudi zelo hiter, saj je postavil drugi čas. V tem slogu, ko je spomnil na svoje najboljše čase, je nato zlahka opravil s Korejcem Sangkjumom Kimom v osmini in Nemcem Stefanom Baumeisterjem v četrtfinalu. V polfinalu ga je čakal veliki domači adut Sangho Lee, ki je imel v kvalifikacijah tretji čas. Na hitrejši, rdeči progi je deskal Žan, ki si je priboril prednost, nato pa v srednjem delu napravil napako. Korejec se mu je približal, v cilj sta prišla praktično skupaj in na velikem zaslonu se je ob Leejevem imenu obarval na zeleni podlagi napis veliki finale. Žana je od boja za zlato ločila stotinka.

Na posnetku, ki so ga zavrteli v cilju, je bilo videti, kot da je bil morda celo hitrejši Slovenec: "Mislil sem, da sem bil hitrejši, in tako je bilo videti tudi iz tistega posnetka v cilju. Toda nihče od FIS-a ni želel slišati, da bi kaj pogledali. Nisem niti videl napisanega časa. Tako kot nisem imel vpliva na to, kdaj bodo kvalifikacije, kakšno bo vreme, ali bo padal sneg ali bo sonce, ali bo proga ledena ali meha, tako nimam vpliva na to. Najbolj sem zadovoljen z vožnjami, ki so bile konstante in zanesljive. Ni bilo večjih napak, seveda pa se da še boljše. Po vsem tem, kar sem dal skozi, v glavi stopnjevati miselnost, da si tega sposoben, ni najlažje."

Ob prihodu v cilj od jeze odvrgel čelado
"To prepustim vam za diskusijo, upam samo, da niso bile," je bil Koširjev odgovor na vprašanje, ali misli, da so bile v igri "domače" stotinke. Dodal je: "Prepričan sem bil, da sem pred njim, je pa to smisel tega sistem, da so boji izenačeni. Dejstvo je, da sem naredil nekaj napak v zavojih. Tisti polfinale bi lahko zlahka zmagal, a je nato moral odločati neki fotofiniš. Tudi meni se je po prvem posnetku zdelo, da nisem zaostal."

"Sem že navajen, da na olimpijskih igrah tekmujem z domačim adutom. Lahko povem, da Leeja zelo spoštujemo. Vse dni sem tukaj vozil z njimi in najini časi so bili zelo izenačeni. Fant je zelo spoštljiv, vedno me pokliče po imenu in vpraša, kako sem. Zna odlično angleško. Zaslužil si je kolajno. Letos sem na domači tekmi jaz popustil. Vem, da to ni lahko. Vsa čast mu. Pritisk nanj je bil velik. Tu je na vseh plakatih in vsi so si želeli njegove kolajne," je povedal o srebrnem Leeju, ki je v finalu moral priznati premoč Švicarju Nevinu Galmariniju, srebrnemu iz Sočija in trenutno vodilnemu v svetovnem pokalu.

V boju za bron je bil Košir znova prepričljiv, ko je premagal Francoza Sylvaina Dufourja. Ko je prišel v cilj, je odvrgel čelado in rokavice: "Seveda je bila to jeza. Ne vem, sicer nisem tak tip človeka, da bi kaj uničeval ali preveč kazal svoja čustva, ampak v tistem trenutku sem bil jezen. Vendarle sem bil tako blizu želenega in že velikokrat se mi je zgodilo, da sem takole zamočil, ko sem se počutil močnega. Vem, kako težko je sam sebe pripraviti tako psihično. Tisti, ki vedo, kakšne omejitve imam v vsakdanjem življenju, jim verjetno ni nič jasno. V tekmi za tretje mesto sploh nisem močno napadal. Počakal sem zadnji del, dva zavoja odpeljal bolj natančno kot v polfinalu in, kot kaže, je bilo dovolj."