Gledalci v pariški areni La Defense so pred startom finala na 100 metrov prsno že lahko čutili v zraku, da bodo priča pisanju zgodovine. 29-letni Britanec Peaty je suvereno stopil na startni blok. Udarci po prsih so nakazovali, da je pripravljen spisati zgodbo o vrnitvi "odpisanega". Po igrah Commonwealtha 2022 v Birminghamu si je namreč Britanec vzel odmor od tekmovalnega ritma.

Peaty je lani razkril, da se je spopadal z depresijo, alkoholom ter motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, a je premagal hude težave in se spet počuti sproščeno. "Lepo je bilo spet nastopiti med elito in doživeti nekaj adrenalina. Živci me v finalu ne bodo izdali, predvsem pa si želim nastop končati z nasmeškom. Sposoben sem odplavati brez napak, kar bi moralo zadoščati za zlato medaljo." Vedel je, da še ni čas, da se dokončno poslovi od bazenov, da je še nekaj, kar ga vleče nazaj v vodo, in zato se je pred dobrim letom vrnil na treninge.

"Ni nujno, da se zmaga šteje v obliki medalj, zlatih medalj ali rekordov. Seveda se, vendar se s tem nekako ne potrjujemo ali zadovoljimo," je pred Parizom izjavil Peaty. Plavalec, rojen v Uttoxeterju, je pred igrami vedel, da se bo soočil s številnimi izzivalci za svojo olimpijsko krono. Oči Britanca so bile usmerjene v Kitajca Čin Haijanga, ki je lani postal novi svetovni rekorder v disciplini 200 metrov prsno na svetovnem prvenstvu. Hkrati je ob odsotnosti Peatyja osvojil vse tri naslove v prsni disciplini.

V pariški areni La Defense se je do oznake 50 metrov zdelo, da bo šla zmaga prav v roke Kitajca, ki se je prvi dotaknil stene in se po skoraj 27 sekundah prefinjeno obrnil nazaj. Vendar se je izkazalo, da je njegov zagon postopoma pojenjal, medtem ko se je Martinenghi kot duh pojavil v družbi najhitrejših.

Ob huronskem navijanju v dvorani je nekaj zamahov pred koncem Čin Haijang že vedel, da bo ostal brez odličja (tekmo je končal na sedmem mestu). Pred njim pa je potekal troboj za zmago. Le za pičli dve stotinki sekunde je Martinenghi s časom 59,03 premagal tako Peatyja kot Američana Nica Finka, ki sta si na koncu razdelila srebrno medaljo.

"V zadnjih desetih udarcih sem videl Nica poleg sebe in rekel: 'Zdaj se morava boriti.' To je tisto, kar rad počnem," je dejal Martinenghi po zmagi in dodal: "Rad dirkam, živim, da uživam v tem trenutku in osvojitev zlate medalje pred prijatelji, družino, dekletom in sotekmovalci je bila neverjetna."

Leta 1999 rojeni Martinenghi je svojo mednarodno plavalno kariero začel leta 2015. Toda kljub izjemnim sposobnostim se ni uvrstil na olimpijske igre v Riu de Janeiru. Svoj debi na igrah v Tokiu je potrdil z dvema bronastima medaljama. V Parizu pa je Martinenghi Italiji priplaval sedmo zlato medaljo v plavanju. A še dan pred finalom se je zdelo, da bo končni vrstni red popolnoma drugačen, saj je bil Peaty veliko hitrejši od Italijana v polfinalu.

Italijanski plavalni dragulj
In kdo je 24-letnik, ki je preprečil Peatyju, da se je vpisal v zgodovino velikanov plavalnega športa? Kot otrok se je izogibal vodi, ampak ga je v bazen spravilo rivalstvo z bratom. Plavanje je postalo njegova strast in od tam naprej je nizal uspeh za uspehom. Mednarodnemu občinstvu se je prvič predstavil na olimpijskem festivalu evropske mladine in se domov vrnil s tremi zlatimi medaljami – dvema v prsnem slogu.

Leta 2017 je že tekmoval z veterani in se že meril za prva mesta z maestrom Velike Britanije Peatyjem. Istega leta je z zlomljeno dimeljnico na mladinskem svetovnem prvenstvu postavil italijanski rekord s časom 59,01. V Tokiu je na igrah pokazal, da je tekmovalec za velike tekme in da se dobro znajde pod pritiskom. Na Japonskem je izboljšal državni rekord, ki ga je imel prej v lasti in osvojil bron v štafeti 4 x 100 metrov mešano kot tudi na 100 metrov prsno. Pozneje, na svetovnem prvenstvu 2022, je Martinenghi v odsotnosti Peatyja izkoristil priložnost in osvojil zlato medaljo na 100 metrov prsno. Ponovno je izboljšal svoj čas in postavil italijanski rekord pri 58,26.

Nasmeh in solze sreče
Nasmešek Italijana je bil v Parizu še bolj širok: "To je bil moj cilj. Od osmega leta naprej sem sanjal, da osvojim zlato medaljo. Odraščal sem z Adamom, ki je moj idol."

Medtem ko je Peaty športno priznal poraz, a ni mogel skriti solz sreče. "Ne jočem, ker sem bil drugi, ampak zaradi vseh naporov, skozi katere sem šel, da sem lahko danes tu," je po osvojitvi drugega mesta izjavil Peaty. Britanec je svojo zbirko medalj povečal na številko šest: v njegovih vitrinah so zdaj tri zlate in tri srebrne medalje. "Dal sem vse od sebe. Plaval sem, kolikor hitro sem lahko. Ne gre za končni cilj, temveč za proces. Ni pomembno, katere številke so zapisane na semaforju. V srcu vem, da sem zmagal," je zaključil Peaty.