"Vse to je nekaj posebnega. Želel sem si osvojiti zlato, o tem sem razmišljal vsak dan. Vsak dan sem delal za to, vsak dan tudi razmišljal, ali je to moj zadnji dvoboj ali ne. Sam odločam, kdaj bo to, a kdo ve točno. Ko fizično ne bom zmogel, bom končal kariero. Vendar še vedno uživam v tenisu," je čustveno po porazu v 2. krogu olimpijskega turnirja v Parizu pripovedoval Rafael Nadal, ki se je izognil napovedi dokončnega slovesa od tenisa.

Navsezadnje ga v torek v njegovem Rolandu Garrosu čaka še dvoboj v dvojicah s Carlosom Alcarazom. A izpad med posamezniki, in to prav proti največjemu tekmecu Novaku Đokoviću, je vse napeljal k mislim in sklepu, da je 14-kratni zmagovalec OP-ja Francije pred tem, da uradno napove upokojitev.

Odločitev po koncu OI, na katerih igra še v dvojicah

"Ko bo konec olimpijskih iger, bom sprejel odločitev, ki pa jo bom sprejel na podlagi želje in občutkov, čeprav za marsikoga to nima smisla. Dve leti sem trpel, bil operiran na kolku, dolgo, kar eno leto, okreval, a fizično se zdaj počutim bolje," je za špansko govoreče medije na široko pojasnjeval 38-letnik z Majorke.

"Če bom čutil, da nisem konkurenčen, se bom odločil za odhod, a če sem iskren, sem zdaj igral zelo malo," si je Nadal pustil odprta vrata, da še podaljša svojo bogato kariero.

Čeprav si Rafa ni delal utvar in je priznaval, da ni zmogel držati koraka proti velikemu tekmecu, ki bo naredil vse, da osvoji zadnjo manjkajočo lovoriko – olimpijsko zlato. Pred davnimi 16 leti v Pekingu je Novak Đoković v polfinalu turnirja moral priznati premoč Nadalu. Zdaj mu je končno lahko vrnil za razblinjene olimpijske sanje.

"Igral je veliko bolje, kar moram sprejeti," je bil odkrit poraženi Nadal in nadaljeval, kako je bil sam zgrožen nad svojo nemočjo. "Prvo uro je bilo težko prebaviti, kar se je dogajalo. Trudil sem se, da bi imel pravi odnos in pristop. Vedel sem, da obstaja možnost, da bo tako. Nisem mogel igrati na zadovoljivi ravni. Tudi prepuščal mi ni tako rekoč ničesar."

Premalo kakovosti in moči v nogah

Ob izidih 1:6 in 0:4 je polni stadion Philippa Chatrierja še vedno podpiral svojega kralja, vsako Špančevo točko je nagradil bučen aplavz. Ko je Nadal končno povezal nekaj točk, se je sprožil plaz. Točka po točko, prvi odvzeti servis tekmecu, nato drugi in kar naenkrat je bilo izenačeno na 4:4.

V novinarskem drobovju stadiona (beri: v kleti) je odmevalo slavje navijačev, ko je točko osvojil Nadal, in zavladala tišina, ko je točko dobil Đoković.

"Nisem imel dovolj kakovostnih žogic, da bi mu povzročal težave. Nato tudi nisem imel več nog, kot sem jih imel pred 15 leti. Brez tega pa ne boste ustvarjali težav najboljšemu v zgodovini, kajne?" je Nadal hkrati izpostavil ključno pomanjkljivost kot hkrati spoštovanje do Đokovića, ki ga je presegel v knjigah rekordov in mu tudi sam Rafa priznava, da zdaj naziv najboljšega vseh časov pripada Noletu.

"Od tu naprej je analiza preprosta: sam nisem bil pravi, on pa je bil. Moj odziv ni bil popoln, a sem si opomogel do točke, ko sem imel priložnost za vodstvo s 5:4. Ker pa mi tega ni uspelo izkoristiti, je bilo konec," Nadal po porazu ni želel preveč razglabljati o nizu štirih zaporednih iger, s čimer je vlil toliko upanja svojim navijačem.

Sorodna novica Zadnji ples Đokovića in Nadala potekal v srbskih ritmih

Po verjetno zadnjem, 60., medsebojnem dvoboju:

• 31:29 v zmagah za Đokovića;
• 11:7 na turnirjih velike četverice za Nadala;
• 20:9 na peščenih igriščih za Rafo;
• 2:2 na travnatih igriščih;
• 16:13 za Noleta na turnirjih serije 1000.

Malce predolgo ostal na vročini

Na drugi strani je imel Đoković seveda tudi glasno četo svojih, pretežno srbskih navijačev, a se z vzdušjem na tribunah ni ukvarjal. Po zmagi je bil kritičen do sebe, da je ob visokem vodstvu, ko je potreboval le še dve igri, dovolil Nadalu vrnitev, s čimer se je podaljšal dvoboj v vse hujši vročini. "Skoraj popolna tekma, nato pa se je zapletlo, nanizal je igre. A počutil sem se dobro in samozavestno ter končal dvoboj."

"K sreči ne igram jutri, ko bo 35 ali 36 stopinj Celzija. Vreme je nepredvidljivo. Imeli smo dež, zdaj že hudo pripeko. Še dobro, da sem prišel prej v Pariz, da bi se privadil na podnebje," se je šalil Đoković, ki je znan po tem, da mu vročina ne ugaja.

Zaradi iger več napetosti, drugačno vzdušje

Trikratni zmagovalec Rolanda Garrosa (2016, 2021 in 2023) ne skriva, da je glavni cilj letošnje sezone naslov olimpijskega prvaka. Letošnja sezona za teniško legendo ni najboljša oz. za njegov sloves celo slaba. Osvojil ni niti enega turnirja, v finalu Wimbledona je doživel boleč poraz proti novemu superzvezdniku (in ljubljencu občinstva) Carlosu Alcarazu.

"Če primerjam olimpijske igre in Roland Garros, zdajšnji turnir doživljam precej močneje, ker predstavljam svojo državo. Čuti se napetost, drugačno je vzdušje. Za najin dvoboj je vladalo izjemno zanimanje," je Srb poudaril, da se je peščenih igrišč nalezel olimpijski duh in s tem povezanih pričakovanj.

Težko je biti prijatelj, če si hkrati tekmec

Ob jasnih znakih in enotni novinarski oceni, da gre za verjetno zadnji dvoboj dveh legend, se je večino pogovora z mediji vrtela okoli rivalstva Đoković – Nadal.

"Nobeno rivalstvo v tenisu ne šteje 60 dvobojev. Epski obračuni, odigrala sva najdaljša finala turnirjev za grand slam. Igrala sva po pet, šest ur ... Želim mu vse najboljše, on je ena ključnih osebnosti našega športa," Đoković meni nasprotno od javnega mnenja, da se lahko še pomerita že v bližnji prihodnosti. "Sezona se za oba še nadaljuje, odvisno od izbire turnirjev, zakaj bi bil to zadnji dvoboj."

Prvič sta se pomerila prav v teniškem svetišču Rolanda Garrosa pred 18 leti. Zagrizena tekmeca, z vzponi in padci. Nikoli nista bila prijatelja, a kakšen je zdaj njun odnos po tej polnoletni dobi srečevanja na nasprotnih straneh mreže? "Sta mogoče zdaj že kot brata?"

"Ni bratskega odnosa. Predvsem sva tekmeca in kolega. Težko je zgraditi tesen odnos, saj bi si delila preveč zaupnih informacij. Zaradi tega na najvišji ravni ne moreš biti preveč v tesnem odnosu s tekmecem. A življenje je še dolgo, upam, da se bo lahko najin odnos v prihodnje okrepil," Đoković meni, da bo po koncu kariere več priložnost in manj tekmovalnega pritiska, ki bo dopuščal tudi prijateljevanje dveh tenisačev z največ osvojenimi turnirji velike četverice.