Istega leta je bila izbrana tudi za športnico leta. Na invalidskem vozičku je od 31. avgusta 1983, ko je komaj osemnajstletna skoraj umrla pod streli nekdanjega fanta. In letos je prav na ta dan odpotovala na paraolimpijske igre v Rio, kjer je osvojila zlato medaljo.

"Je to naključje ali usoda, bog ve," pravi naša sogovornica, ki se še vedno živo spominja dne pred triintridesetimi leti, ko se ji je za vedno spremenilo življenje.

Veselka, po rodu ste iz Knina in prav tam se je zgodil tragični dogodek, ki je usodno zaznamoval vaše življenje. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Stara sem bila 18 let in tako kot številne moje vrstnice sem seveda imela fanta, s katerim sva bila skupaj že leto in pol. Nekega dne sem po naključju izvedela, da je kleptoman in da so ga zato v službi suspendirali. Bil je policist. Seveda je pred mano to skrival, vsak dan mi je rekel, da gre v službo, čeprav to ni bilo res. Ko sem izvedela resnico, se je med nama ustvaril zid. Nisem mu mogla več zaupati, ker mi je lagal, pa tudi zato, ker nisem mogla sprejeti, da je kradel. Preprosto me je bilo sram. Poleg tega je bilo še veliko drugih drobnih vzrokov, zaradi katerih nisem več mogla biti z njim, zato sem se odločila, da ga zapustim. Vse sem mu pojasnila, saj sem želela zvezo končati na lep način. Moje odločitve ni sprejel, vztrajal je, da ostaneva skupaj. Zato sem se odločila, da zapustim Knin, in se vpisala v tretji letnik gimnazije v Beogradu, kjer imam sorodnike. Želela sem daleč stran od njega, želela sem si mir. Seveda sem to pred njim skrivala, vendar mu je moja najboljša prijateljica povedala, da odhajam. Ker je bil suspendiran, ni imel orožja. Zato je vdrl v omarico z orožjem na policijski postaji in vzel pištolo. Prišel je na železniško postajo in me ustrelil. Prvi strel me je zadel v hrbet in mi poškodoval hrbtenico. Skoraj je že odšel, potem pa je ugotovil, da sem še živa, in se vrnil, da dokonča svoje delo. Z metra in pol je vame ustrelil še petkrat.

Začel se je boj za življenje.
Vseh osem mesecev, kolikor sem bila na intenzivni negi, je trajal boj za življenje. Izgubila sem veliko krvi, imela sem prestreljeno črevesje. Po operaciji črevesja dolgo nisem smela nič jesti, da ne bi prišlo do okužbe, lahko sem pila samo fiziološko, slano sterilno vodo. Dobesedno sem shirala in pozneje sem potrebovala veliko časa, da sem si opomogla. Ko se je moje stanje nekoliko izboljšalo, sem po naključju srečala par – oba sta bila na invalidskem vozičku, živela in delala pa sta v Sloveniji. Predlagala sta mi, naj pošljem prošnjo za sprejem v Zavod Prizma Ponikve, to je socialno-varstveni zavod, ki zagotavlja oskrbo, varstvo in strokovno obravnavo invalidom. Tri mesece pozneje sem prejela odgovor, da sem sprejeta. Odšla sem v Slovenijo in tu tudi ostala. No, v Zavodu Ponikve sem bila 15 let, potem pa so nas veliko večino upokojili, saj je začelo zmanjkovati dela.

V zavodu ste spoznali tudi svojega bodočega moža.
Res je, poročila sva se, rodila se nama je Saša, ki je zdaj stara 19 let. Uspešno je končala srednjo farmacevtsko šolo, zdaj pa se podaja na študij fizioterapije. Sva dobri prijateljici in zaupnici. Zelo sem ponosna nanjo. No, z možem sva se po trinajstih letih ločila, vsak je šel svojo pot. Očitno nimam sreče v ljubezni.

Ločitev od moža pa je bila prelomna v vaši športni karieri.
Vsa leta sem se posvečala družini, po ločitvi pa sem se odločila, da se bom začela ukvarjati s športom, da bom malo potovala in videla še kaj sveta. Tako sem prišla v to zgodbo in strelstvo me je pritegnilo. Želela sem biti dobra, veliko sem trenirala, pravzaprav še vedno veliko treniram. Res je, da sem bila leta 2014 svetovna prvakinja v padajočih tarčah, vendar te discipline žal ni na paraolimpijskih igrah. Od novega leta imam tudi težave z vidom. Na treningih sem zelo trpela, videla sem megleno ali skoraj nič. Seveda so zato rezultati nekoliko slabši. Maja sem v Nemčiji dobila lečo in zdaj je malo bolje, vendar to ni to. Sem pa zelo vztrajen človek, ki zlepa ne odneha. Vem, da je vse rešljivo, le vztrajati je treba. Pa naj bo to šport, šola ali klasična življenjska situacija. Kako bo v Riu, pa sam Bog ve.

Živite v Vidmu, župan vam je pomagal urediti strelišče, da lahko vadite doma. Prostovoljne prispevke so za vas zbirali tudi sokrajani, ki so gotovo ponosni na vaše uspehe.
Po svetovnem prvenstvu v Nemčiji sem od našega župana Janeza Pavlina dobila elektronsko tarčo, zato so moji treningi veliko lažji in kakovostnejši. V strelstvu so namreč začela veljati nova pravila, streli se seštevajo v decimalkah, tako da je brez elektronske tarče skoraj nemogoče določiti končni izid. Odločili smo se za cenejšo varianto, zato pa sem potrebovala še prenosni računalnik. Župan je še enkrat pokazal, kako velik človek je, in del denarja za svojo volilno kampanjo namenil za moj računalnik, del pa, če se dobro spomnim, za prebivalce Kompolj, ki so takrat utrpeti hudo poplavo. Tudi letos je potekala dobrodelna akcija, ki sta jo izpeljala Slavko Pajntar - Pinki in župan Pavlin. Za božične in novoletne praznike je imel Pinki stojnico, na kateri je ponujal kuhano vino, čaj in piškote za prostovoljne prispevke, denar pa sta mi z županom podarila za priprave na letošnje paraolimpijske igre v Riu de Janeiru. Ob tej priložnosti bi se zahvalila županu, Pinkiju in vsem krajanom, ki so me na ta način podprli. Zavedam se, da so sokrajani ponosni na moj uspeh, saj ni tako preprosto priti na olimpijske igre. In lepo je, da je tudi nekomu iz našega kraja uspelo. To mi vsak dan pokažejo na ulici, ko me srečajo na poti do trgovine ali na trening. Ustavljajo me, mi čestitajo in zaželijo srečo. To je res lep občutek.

Vemo, da v vrhunskem športu ni bližnjic, dosežki pridejo s trdim delom, ampak za to mora športnik imeti tudi dobre razmere. Menite, da so te za športnike neinvalide boljše?
Veliko je odvisno od denarja. Mislim, da športniki neinvalidi veliko lažje pridejo do sponzorjev, seveda pa je prvi pogoj dober rezultat. Športniki invalidi pa veliko težje dobimo koga, ki bi nas finančno podprl, tudi če smo uspešni. Naj še enkrat omenim svojo elektronsko tarčo. Če je župan ne bi kupil, bi si jo sama zelo težko privoščila. In prav zaradi tarče sem imela dobre razmere za kakovosten trening. Strelišče je blizu mojega doma, tako da za pot na trening ne potrebujem avtomobila. Poleg tega imam ključe od strelišča, zato nisem vezana na določene ure za trening, kar mi veliko pomeni.

Kako potekajo zadnji dnevi treningov?
Na Rio se pripravljamo že štiri leta. No, vmes so bile tudi druge tekme, najprej je bil boj za kvoto, kar ni tako preprosto. Potem ko jo dosežeš in veš, da greš na igre, pa si prizadevaš za še boljše izide, za še več, če se le da. Zdaj so treningi dvakrat na dan na dolenjki, vsi skupaj treniramo z našo trenerko, konec meseca pa gremo končno v Rio.