Zgodovina paraolimpijskih iger, največjega tekmovanja za športnike invalide, je zadnja desetletja tesno povezana z olimpijskimi. Po skromnih začetkih na ločenih prizoriščih je zdaj za prireditelje OI obvezna tudi izvedba paraolimpijskih iger.

Paraolimpijske igre - kot krovna organizacija jih vodi IPC (Mednarodni paraolimpijski komite), za športnike invalide enakovreden Moku pri olimpijskem gibanju - so se po logistiki, številu udeležencev in zahtevnosti izvedbe že pred leti močno približale olimpijskim. Na marsikaterem področju je dela še več, saj mnogi športniki potrebujejo spremljevalce ali pa prilagoditve za dostop do objektov. Vsi pa si želijo, da bi imeli tudi podobno odmevnost v svetu športa. Na tem področju so v zadnjih letih in desetletjih dosegli velik napredek, a stremijo k še boljšemu statusu.

Slovenija je že zelo dolgo del tega dogajanja, prvič so slovenski športniki invalidi še v ekipi tedanje jugoslovanske reprezentance nastopili v Heidelbergu leta 1972. Zgodovina paraolimpijskega gibanja sicer sega v leta po drugi svetovni vojni. V britanskem mestu Stoke Mandeville so leta 1948 pripravili prvo tekmovanje invalidnih športnikov.

Po letu 1960 in igrah v Rimu se je športno gibanje invalidov vse bolj širilo. Na vsakih naslednjih igrah je bilo več udeležencev in več različnih športnih panog. Po Rimu so sledile še igre v Tokiu 1964, Tel Avivu 1968, Heidelbergu 1972, Torontu 1976 in Arnhemu 1980 ter v Stoke Mandevillu in New Yorku 1984. Naslednji pomembni mejnik je bilo leto 1988.

Tega leta so bile igre v južnokorejskem Seulu, prvič so jih priredili na istih tekmovališčih, kjer so pred tem potekala olimpijska tekmovanja. Od Seula 1988 je postalo samoumevno, da vsak kandidat za olimpijske igre predstavi tudi kandidaturo za paraolimpijske, brez te pa ne bi mogel biti izbran za olimpijskega prireditelja. V novejši zgodovini paraolimpijskih iger so tako prizorišča vselej ista kot pri OI - Barcelona 1992, Atlanta 1996, Sydney 2000, Atene 2004, Peking 2008, London 2012, Rio 2016, Tokio 2020.

V Parizu 2024 se veselijo tudi vrnitve v športno normalnost. To je namreč na zadnjih igrah v Tokiu pred tremi leti prekinila koronska kriza. Igre so Japonci izvedli z enoletno zamudo, a ne olimpijske ne paraolimpijske igre niso imele tistega pravega športnega duha - manjkali so navijači na tribunah v sterilnih športnih okoljih in varnostnih mehurčkih.

Na prihajajočih igrah v Parizu so skušali olimpijske in paraolimpijske igre povezati še bolj, kot so to delali prireditelji pred njimi. Med drugim tudi s parom maskot in medaljami, ki so na eni strani enake za obe tekmovanji, ločita pa ju drugačna druga stran in barva traku.

Maskoti obeh iger sta značilni rdeči francoski čepici z imenom Phryge; olimpijska in paraolimpijska sta povsem enaki, loči ju le ena malenkost: paraolimpijska ima nožno protezo, kakršno uporabljajo tudi najboljši atleti. Na ta način so prireditelji iger nakazali, da so tudi športniki invalidi, čeprav nekateri uporabljajo proteze, enako hitri in spretni kot olimpijci.

Pri medaljah pa so Francozi ubrali podoben način razmišljanja. Prva stran je enaka za obe tekmovanji, na njej pa je na podlagi ustrezne žlahtnosti (zlata, srebrna, bronasta) na sredi kovinski šestkotnik s prav posebno vrednostjo, saj je v vsaki medalji delček Eifflovega stolpa oziroma materiala, ki je ostal ob prenovah tega najbolj značilnega pariškega simbola.

Druga stran paraolimpijskih medalj pa grafično prikazuje prav poseben pogled na Eifflov stolp - od vznožja proti vrhu. Napisa Pariz in letnica 2024 pa sta zapisana tudi v Braillovi pisavi za slepe. Pa tudi barva traku je za paraolimpijske igre drugačna. Na olimpijskih je bila modra, na paraolimpijskih pa bo rdeča - to sta prvi barvi, s katerima je bil prebarvan Eifflov stolp.