Ručigajeva planinsko-alpinistična in gorskoreševalna pot se je začela ob koncu šestdesetih let. V letu 1971 mu je bilo zaupano vodenje alpinističnega odseka Planinskega društva Kranj.

Leta 1972 je bil član prve slovensko-jugoslovanske alpinistične odprave v Afriko v gorstvo Kilimandžara in Mavenzija, na kateri je skupaj s Stanetom Bergantom preplezal smer čez ledenik Ratzel na vrh najvišje točke gore Uhuru Peak (5895 m) na robu kraterja ognjenika Kibo.

S Stanetom Bergantom je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja preplezal tudi dve prvenstveni smeri. Šlo je za zimski vzpon po smeri Šodrasta v Kalškem grebenu in letni vzpon z imenom Košutova spominska smer v Grintovcu. Bil je tudi udeleženec odprave AO-ja PD-ja Kranja v Ande.

V sedemdesetih letih je postal redni član postaje GRS Kranj in skrbel za popularizacijo planinstva in gorništva ter kot inštruktor prenašal planinska, alpinistična, gorskoreševalna znanja na mlade v planinskih šolah in na tečajih, usposabljanjih in taborih. Ukvarjal se je tudi z gorsko umetniško fotografijo in pripravil več tematskih razstav z naslovom Kamniti svet na fotografijah Marjana Ručigaja.

Bil je spoštovani član Planinskega društva Iskra in med ustanovnimi člani Združenja vojaških gornikov Slovenije. Ob 90. obletnici Planinskega društva Kranj 1988 je bil za opravljeno delo in planinske zasluge razglašen za zaslužnega člana kranjskih planincev.