S tem so se začeli prvi slovenski športni koraki na velikem svetovnem odru. "Jah, leta 1992 kolajne nisem dojemal tako, kot bi jo v bolj zrelih športnih letih. Prvi cilj je bila kolajna, drugi pa zmaga. Zato z Denisom morda z doseženo uvrstitvijo niti nisva bila tako zadovoljna. Obenem mi je v spominu ostal izjemen nacionalni naboj, velik ponos, ki smo ga ob tem čutili in izžarevali," je se je tistega nastopa pozneje spominjal Čop.

Prvo člansko medaljo je v dvojcu brez krmarja sicer osvojil skupaj z Žvegljem že v osamosvojitvenem poletju 1991 na svetovnem prvenstvu na Dunaju, še v jugoslovanskem čolnu, a na zmagovalnem odru že s trobojnico slovenske države.

Samostojni slovenski nastopi na velikih tekmah so bili mogoči šele po oblikovanju slovenske države. Takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch je 17. januarja 1992 z dopisom obvestil vodstvo Olimpijskega komiteja Slovenije o odločitvi, da bo Slovenija lahko nastopala na olimpijskih igrah tega leta v Albertvillu na osnovi začasnega priznanja.

V Albertvillu pozimi še ni bilo slovenskih zmagovalnih stopničk kot nato poleti tega leta v Kataloniji. Tam sta oba blejska veslaška čolna osvojila bronasti odličji, Čop in Žvegelj sta bila v dvojcu brez krmarja tretja v soboto, 1. avgusta, v nedeljo pa je bil bronast tudi četverec brez krmarja, v katerem so bili Jani Klemenčič, Sadik Mujkič, Sašo Mirjanič in Milan Janša.

Čop je nato kot eden najboljših slovenskih športnikov v zgodovini sodeloval še pri enem mejniku, ki je postal temelj za dan športa, slovenski državni praznik. Z Lukom Špikom sta 23. septembra 2000 v Sydneyju osvojila prvo zlato olimpijsko medaljo v zgodovini samostojne Slovenije, nekaj ur pozneje je do zlata prišel tudi strelec Rajmond Debevec.