Slabo leto po tem, ko je jugoslovanska odprava maja 1979 dosegla najvišji vrh sveta po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za najtežjo smer, je poljski odpravi pod vodstvom izjemnega Andrzeja Zawade uspel nov mejnik: sploh prvi zimski vzpon na enega izmed osemtisočakov, in to kar na najvišjega. "Halo Andrzej, ali veš, kje sva?" so bile prve besede po osvojitvi zimskega Mount Everesta. Pri -42 stopinjah Celzija in viharnem vremenu sta ob 14.25 obstala pri kitajski piramidi, in to prav na zadnji dan veljavnosti dovolilnice za plezanje. Številna odprava v baznem taboru je bila vzhičena. Po 40 minutah na vrhu, tam sta pustila rožni venec, vzela pa nekaj kamnov in košček papirja – šlo je za oglas, ki ga je tam jeseni leto prej pustil Američan Ray Genet, ki je umrl pri sestopu –, sta sestopila. Evforija je zajela tudi Poljsko, kjer so mediji budno spremljali podvig domačih alpinistov.

Sorodna novica Doslej najbogatejši Festival gorniškega filma odpira slovenski Viharnik z roba, 100 let Skalašev

Za Kukuzcko drugi Poljak s himalajsko krono

Wielicki se je v zgodovino poljskega himalajizma zapisal kot peti človek na svetu, ki je osvojil vseh 14 osemtisočakov – himalajsko krono (to mu je uspelo v letih 1980–1996), in kot poljski alpinist z največ prvimi zimskimi vzponi na osemtisočake. Več (4) jih ima le italijanski alpinist Simone Moro. Po Mount Everestu se je Wielicki pozimi leta 1986 skupaj z legendarnim Jerzyjem Kukuczko povzpel na Kančendzengo, dve leti kasneje pa še na Lhotse, kar so trije od štirih najvišjih vrhov na svetu.

Solo je preplezal nekaj izjemnih smeri in vrhov, leta 1984 je v 16 urah splezal na Broad Peak in še isti dan sestopil. Ni presenetljivo, da so ga označili za "letečega konja." Med vrhovi, katerih osvojitev ima zanj posebno mesto oz. je bil zanj velik presežek, je Daulagiri, kjer je plezal brez vrvi in plezalca, se znašel v veliki pasti, a se mu je uspelo rešiti.

Njegova dolgoletna želja je bil zimski vzpon na K2, tja je šel šestkrat, od tega je tri odprave vodil, njegova zadnja je bila leta 2018, a je bila druga najvišja gora na svetu pretrd oreh. Kot zadnjega med 14 osemtisočaki so ga osvojili šele nepalski alpinisti januarja 2021. "Če nismo bili mi (op. Poljaki) prvi, potem je to, da je uspelo Nepalcem, druga najboljša možnost," je v pogovoru šaljivo dejal Cichy. Njegova alpinistična kariera je postregla z manj odmevnimi dosežki kot Wielickova, a se je zapisal v zgodovino kot prvi Poljak, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove na vseh celinah in opravil še nekaj izjemnih vzponov. Z Wielickim se je pozimi povzpel še na Manaslu.

Visok in krepak Cichy in majhen in droben Wielicki sta si vzela čas tudi za pogovor za MMC.

Vabljeni k branju.

Pred 44 leti sta se kot prva povzpela na najvišjo goro sveta pozimi. Kako se spominjata tistega obdobja? Imata v glavi še številne podrobnosti tistega zgodovinskega dneva ali ne?
Wielicki: Po 17. februarju 1980 sem splezal na številne vrhove. Seveda je bilo pomembno, da sva se povzpela na Mount Everest, hkrati pa je bil zame le eden od vrhov, ki sem jih osvojil. Gre za eno obdobje v mojem plezanju, namreč po tistem vzponu nisem nehal plezati, ampak šele začel. Kdo bi si mislil, da bi najvišji vrh prihranili za konec, ampak ne, bil je prvi. Tako je pač bilo. Zame pa vseeno ni bil prelomen vrh.

Cichy: Seveda je bil pomemben vzpon. Vsi naju poznajo po tem prvem zimskem vzponu na Everest. Pa čeprav je potem Krzysztof kot drugi Poljak (op. za Kukuczko) osvojil vseh 14 osemtisočakov, sam pa sem se povzpel na vse najvišje vrhove na vseh celinah.

Wielicki: Plezal sem 52 let, Everest je bil eden od številnih osvojenih vrhov. Seveda je bil pomemben zame, če govorim o višini, ker je bil moj prvi osemtisočak. Po njegovi osvojitvi sem ugotovil, da mi ustreza višina in gore, odločil sem se, da grem po tej poti.

Cichy: To ni bil le prvi uspešen zimski vzpon na najvišjo goro sveta, temveč je bila to sploh prva zimska odprava na osemtisočaka. Ko so novinarji spraševali vodjo odprave Zawado, zakaj se je odločil, da bo prva zimska odprava kar na najvišjo goro sveta, je odgovoril, da so se zavedali, da bo zelo težko uresničiti začrtani cilj, hkrati pa so vsi poznali Mount Everest.

Ko sta se povzpela na vrh Mount Everesta, sta kmalu odkrila, da je v jeklenki le malo kisika, le za nekaj ur. Vama je hitro postalo jasno, da bosta lahko plezala brez dodatnega kisika, kar je kasneje postalo običajna praksa.
Wielicki: V tistem času je veljalo, da je nemogoče plezati brez dodatnega kisika. Vodja odprave je rekel, da morava vzeti kisik, in sva ga. Kasneje nisem uporabljal dodatnega kisika, sem plezal brez. V zimskem času pa je bilo tako, da je zdravnik svetoval dodaten kisik za segrevanje telesa, če pride do pomanjkanja kisika, je težko segreti telo. Pri 42 stopinjah pod lediščem so razmere ekstremne.

Cichy: Toda treba je poudariti, da je bilo težko brez dodatnega kisika, ker je bila naša oprema slaba. V primerjavi z današnjo opremo je bila drug svet.

Ko sta se odpravila proti vrhu, tisti zadnji del podviga do vrha, sta se zavedela trenutka, ko sta ugotovila, da vama bo res uspelo?
Cichy: Vremenske razmere v tistih dneh so se nenehno spreminjale. Ko sva prišla do kampa 3, je dva tedna tako pihalo, da je bilo joj, kamp je razdejalo. Vrnila sva se nazaj v kamp 2, ločeno vsak s svojim spremljevalcem, ki sta oba sestopila, midva pa ne. Takrat je bil torej tisti odločilni trenutek: odločila sva se, da ne greva dol, temveč da greva gor. In da nama mora uspeti.

Wielicki: In tisti zadnji del podviga sva morala stisniti, ker smo imeli dovoljenje, ki je veljalo le še tisti dan.

Z vajinim dosežkom ste na veliko odprli zlato poglavje poljskega alpinizma, kjer ne gre mimo imen, kot so Jerzy Kukuczka, Wojciech Kurtyka, Wanda Rutkiewicz … Drug za drugim ste osvajali vrhove, potem pa se osredotočili na zimske vzpone na osemtisočake. Poljski alpinisti ste opravili kar 10 prvih zimskih vzponov od 14 osemtisočakov. Če potegnem vzporednico s slovenskimi oz. jugoslovanskimi alpinisti, ki so v tistem času prav tako opravili vrsto prvenstvenih smeri: oboji ste izhajali iz drugačnega političnega sistema, v primerjavi z alpinisti iz zahodnih in drugih držav ste imeli slabšo opremo. Kaj vas je gnalo?
Wielicki: Gnala nas je izjemna želja, da napišemo del alpinistične zgodbe, da dodamo svoj del. Namreč predtem smo izgubili eno obdobje, poljski alpinisti, tako kot jugoslovanski, nismo sodelovali pri prvih vzponih in raziskovanjih najvišjih gora, to smo zamudili. Najvišje vrhove so že osvojili drugi. Tako smo imeli potem veliko željo narediti nekaj novega in tako se je ponudila možnost za prve zimske vzpone v Himalaji.

Cichy: Spomnim se, da smo se zavedali, da smo zamudili osvojitev 14 vrhov, ampak da je za njimi še 15. najvišji vrh, pa 16. in 17. Kasneje je bil naš cilj, da naredimo nove prvenstvene poti na vseh osemtisočakih. To so bili res vznemirljivi časi.

Wielicki: Naša generacija je bila lačna uspehov. Nismo imeli kaj početi doma. Družbena situacija doma je bila slaba. Težko je bilo ustvariti kariero. Gore so bile naša strast in smo se odločili, da ji sledimo, nismo si želeli kariernih uspehov.

Cichy: To je bilo leto pred uvedbo izrednih razmer. Naše trgovine so bile prazne, ni bilo hrane, razmere so bile res težke.

Kako pa so na to, da ste začeli plezati, gledali vaše družine in prijatelji?
Wielicki: Menili so, da gre za 100-odstotni egoizem. Po drugi strani pa je bilo tako, da smo alpinisti imeli potne liste, naše žene pa ne. Moja žena je zato rekla: Imaš potni list, pojdi. In sem šel. V tistem času je veljalo, da je moj uspeh uspeh celotne družine, žena me je podpirala, veselila se je mojih uspehov in bila ponosna. Danes je drugače, vsak gleda zase.

Poljski alpinisti ste bili v tistih časih pravi junaki.
Wielicki: Nekateri mi pravijo, da sem legenda. Sam pravim, da to ni res, pač pa da sem srečnež.

Cichy: Srečnež, ker si še vedno živ.

Wielicki: Ja, da sem preživel, sem imel srečo. Ker statistika je zelo brutalna. Plezal sem skupno 52 let, če preračunam, sem bil od tega 9 let v visokih gorah. Če nimaš sreče … Vsak dela napake, potem je tu vreme, razmere … Brez sreče ne gre.

Andrej Štremfelj je večkrat govoril o tem, kako pomembno je, da se znaš na poti na ključnih točk tudi obrniti. Da znaš presoditi.
Wielicki: Izkušnje zelo pomagajo, več kot jih imaš, lažje se je odločiti. Enkrat sem bil približno 70 metrov pod vrhom K2, a sem se obrnil. Moraš znati biti potrpežljiv. Gora se ne bo porušila, vedno se lahko vrneš nanjo, samo potrpežljiv moraš biti. Seveda sem bil žalosten, ampak imel sem novo izkušnjo.

Sam menim, da je ključno, da pridobivaš izkušnje postopoma. Zame je bilo pomembno, da sem napredoval postopoma, od Tater, Dolomitov, Alp vse do Himalaje, v tistih časih nismo nič preskočili. Tako sem pridobil izkušnje. Zdaj je tako, da če imaš dovolj dobro kreditno kartico, lahko preskočiš vse.

Če smo že pri denarju. Kako gledate na prizore dolgih vrst vzpenjajočih se na Mount Everest?
Wielicki: Nič ne moremo. Sam se ne se strinjam s takim načinom, a čas gre naprej. Nič nimam proti ljudem, ki to počno, ki se udeležijo komercialnih odprav, kjer drago plačajo, a namesto njih vse naredijo drugi. Napišejo le svojo zgodbo, objavijo fotografijo, ne napišejo alpinistične zgodbe, kot smo jo mi. Njihov vzpon za alpinizem ne pomeni nič. Pomembno pa je imeti v obziru, kaj to pomeni za onesnaženje okolje.

Cichy: Ste videli kakšno novo smer na osemtisočake? Ne, ker jih ni. Na vseh najvišjih gorah so fiksne vrvi. Mislim, da je dejansko težko najti nove ideje za nove podvige. Zimski vzponi, sploh na K2 (op, K2 je bil zadnji osemtisočak, na katerega je bil uspešno opravljen zimski vzpon, in sicer je to leta 2021 uspelo nepalskim alpinistom), so bili velik izziv. Kaj pa zdaj? Kako naprej?

WielickI: Naši starejši prijatelji, recimo Zawada, so razmišljali, kaj novega lahko naredimo, potem ko so bili najvišji vrhovi že osvojeni. In so prišli do ideje o zimskih vzponih nanje. Tako je zdaj potrebno znova raziskovati, kaj novega bi se dalo narediti.

Če pogledate nazaj 50 let, predvidevam, da sta zadovoljna, da sta imela možnost plezati v času, ki so še prinesli prelomne alpinistične dosežke? Kaj je lahko po vajino motivacija za alpiniste danes, hitrost vzpona, še nepreplezane stene?
Cichy: Poleg zimskih vzponov smo se veliko posvečali novim smerem. Zdaj je pa recimo izziv za alpiniste čas vzpona. Če so naše odprave trajale več mesecev, zdaj trajajo včasih le nekaj dni. Je pa tako, da gredo nekateri del poti s helikopterjem.

Poljski alpinisti ste leta opravljali zimske vzpone na osemtisočake kot po tekočem traku, potem pa so se po Lhotseju 1988 ti podvigi ustavili do leta 2005, ko sta Šišapangmo pozimi osvojila vajin rojak Piotr Morawski in Italijan Simone Moro. Kaj je bil razlog za to?
Wielicki: Zdaj je težko pisati zgodbo, ker je skoraj vse že osvojeno. Ostaja še nekaj neosvojenih sten, ki pa so zelo nevarne. Danes ljudje ne tvegajo več toliko, plezajo bolj za užitek, ne z željo po dosežku.

Cichy: Pomemben je bil tudi denarni vidik, zimske odprave so namreč veliko dražje od poletnih. Možnosti za uspešen vzpon so pozimi veliko manjše kot poleti, med 5 in 10 odstotki.

G. Wielicki, sodelovali ste na številnih odpravah, več ste jih tudi vodili. Kako primerjate ti dve vlogi?
Zelo je težko. Mislim, da je boljše, da si samo vodja odprave, kot je bil recimo Kunaver ali Zawada. V enem trenutku sem bil hkrati vodja odprave in alpinist, kar je zelo težko usklajevati, in to ni dobro. Ko smo recimo šli na Anapurno, je bilo v odpravi, ki sem jo vodil, 10 alpinistov, hkrati pa sem se povzpel na goro kot prvi. To je bilo neumno. Zawada je bil izvrsten vodja odprave, ni imel nobenih ambicij po vzponih. Njegova ambicija oz. cilj je bila uspešna odprava. Kot vodja odprave imaš zelo zahtevno vlogo, poskusil sem, ampak nikoli nisem bil kot Zawada.

Vas zgodba o K2 še boli? Da prvi zimski vzpon ni uspel Poljakom.
Wielicki: To je najlepša gora. Kot piramida je.

Cichy: Če niso bili poljski alpinisti, potem je druga najboljša možnost, da so zimski vzpon prvi opravili nepalski alpinisti.

Wielicki: Bil sem na šestih odpravah na K2.

Cichy: Jaz pa na štirih.

Wielicki: Trikrat sem poskusil z zimskim vzponom, z novimi smermi. Ah ….

Kako danes na Poljskem gledajo na alpinizem?
Wielicki: Drugače je kot pred desetletji. Ne vem, kako je v Sloveniji. Če gledam države, bi rekel, da so Slovenci sledili Poljakom v 80., 90. Štremfelj, Silvo Karo, Humar, Česen,… To so bili res močni alpinisti. Ne vem, kako je danes s Slovenci, ampak mislim, da imate še vedno zelo močne plezalce. Pravim, da ima vsaka država svojih pet minut slave. Za nami so prišli Slovenci, ki so bili zelo uspešni.

V naši generaciji je bilo drugačno razmišljanje, kot ga imajo danes: naš cilj je bil osvojiti vrh gore, današnji mladi alpinisti pa ne razmišljajo o vrhu, ampak o stenah, posameznih odsekih, včasih jih, če se lahko pohecam, niti ne zanima ime gore. Osredinjeni so na plezanje, ne na osvajanje vrha.

Cichy: Poljski alpinisti, predvsem v Himalaji, zdaj zbirajo vse 14 osemtisočakov, po možnosti zelo hitro. Vsi želijo pustiti nek pečat.

Wielicki: V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja so se mediji razpisali o tekmovanju med Messnerjem in Kukuzcko, kateremu bo uspelo prej osvojiti vseh 14 osemtisočakov. Mediji so bili tisti, ki so ustvarili rivalstvo. Ko je bilo te tekme konec, ni več nikogar zanimalo, kdo je za njima osvojil vse omenjene vrhove. Danes je podobno: številni samo nabirajo vrhove, bijejo bitko s časom, a bodo hitro pozabljeni. Leta 2050 bodo še vedno vedeli, kdo je prvi osvojil Mount Everest, vse te »hitrostne rekorde« bodo pa vsi pozabili.

Če pogledate nazaj, obžalujete kakšno odločitev oz. vzpon?
Wielicki: Mogoče južno steno Lhotseja. Pol leta sem preživel tam, trikrat po dva meseca, pa nismo osvojili vrha. To je bil naš največji cilj v 80. letih. Bil je res velik cilj: komu bo uspelo preplezati 3500-metrsko navpično steno? Leta 1981 je izjemen podvig v njej uspel jugoslovanskim alpinistom (op. pod vodstvom Aleša Kunaverja.

Odprave v 80. letih so bile popolnoma drugačne od današnjih: govorimo o več mesecev trajajočih odpravah, ki so bile zelo številčne, cela letala opreme, zelo drugačne opreme … Danes so maloštevilčne in trajajo bistveno manj časa.
Wielicki: Gotovo je bilo bolj romantično. Ko sva se vrnila z Mount Everesta, me je v baznem taboru čakalo pismo.

Po drugi strani pa je bilo tako, da smo pred začetkom odprav garali, zelo smo bili povezani, skupaj smo nabirali opremo, ko smo šli v Himalajo, smo šli tja kot ekipa. Danes rezerviraš letalsko karto, odideš v Katmandu in se tam dogovoriš, s kom boš plezal. Danes vodiš ti, drugič nekdo drug. Mi smo morali takrat pripraviti vse, do najmanjše podrobnosti, še pred začetkom odprave smo skupaj plezali, zaupanje je igralo veliko vlogo. Gotovo je danes iti na tako odpravo z varnostnega vidika nevarnejše, saj nisi uigran, ker se ne poznaš, ni timskega duha.

Cichy: Danes gledamo take prizore (pokaže v knjigi dolgo kolono na poti na Mount Everest). Zakaj? Ker imajo vsi satelitske telefone in spremljajo vremensko napoved. Ko se pokaže okno, ga vsi izkoristijo in se odpravijo na vrh.

Wielicki: V naših časih smo obliznili prst in ga pomolili v nebo, potem pa modrovali glede vremena. Kuhar je recimo rekel, ne, jutri ne bo v redu, nosač pa mogoče.

Cichy: Po mojem mnenju je največja razlika med alpinizmom danes in pred 40 leti vremenska napoved, je večja kot spremembe glede opreme.

Wielicki: Zaradi tega so bile odprave v 70. in 80. letih veliko večje, kot so danes. Vremenska napoved namreč omogoča lažjo organizacijo, ker veš, kakšno bo vreme, lahko več počivaš. V naših časih pa so bile odprave velike, vodja odprava je določil, kateri dan gre kdo v goro. Gor in dol, gor in dol, v manjših ekipah, na vrh je potem uspelo le nekaterim.

V dokumentarnem filmu ste govorili tudi o naravi, za katero ste rekli, da človeka nikoli ne pusti na cedilu. Toda ali ni človek pustil narave na cedilu, z vsem onesnaženjem?
Wielicki: Seveda moraš imeti rad naravo in gore. Je pa dejstvo, da je razlika med prvimi leti, ko začneš plezati in 20 let kasneje. Po 20 letih ne vidiš nobene mistike v gorah, temveč je tvoja glavna misel tvoj cilj. Včasih me sprašujejo, kako sem se počutil na vrhu Everesta ali na kakem drugem vrhu. Kaj sem mislil? Kako čim hitreje dol! Na vrhu ne sanjaš, temveč si skoncentriran, da greš hitro dol. V prvih letih pa je bilo drugače, sem bil bolj dovzeten.

V gorah veljajo pravila, toda žal je to tudi posel. Za Nepalce so odprave posel, več izdanih dovoljenj za vzpone pomeni več denarja. Tudi za šerpe in nosače. Težko jih je usmeriti v pravo smer glede skrbi za okolje. Zdaj vsaki dve leti organizirajo čistilne odprave, v prihodnje pa bo to čedalje večji problem.

Cichy: Včasih je bila ena odprava na sezono na eno goro. V Nepalu je tako, če imaš 100 nosačev, jih moraš plačati 140, torej še 40 več, da bodo vse pospravili.

Omenili ste že vlogo sreče. Vaš šotor na Anapurni je recimo ponoči odneslo, ko ste šli spat h kolegu. Vas je takrat prešinilo, da bi lahko umrli?
Wielicki: Ne, bila je zabavna situacija. Moj kolega se je krohotal. Takrat sem ostal brez vsega, a sem bil prepričan, da mi bodo pomagali, ker sem bil s svojo ekipo. Po dveh dneh sem res dobil vse.

Veliko alpinistov pravi, da biti alpinist pomeni tudi nenehno razpetost: ko si doma, sanjaš o gorah v Himalaji ali kje drugje, ko si na drugem koncu sveta, pa razmišljaš o domu.
Wielicki: Težava je bila, da smo se doma dobivali na tedenskih sestankih našega alpinističnega odseka. Ko si se vrnil z odprave, si torej takoj delil zgodbo z drugimi, potem pa smo hitro prišli do ideje za naslednji podvig. In tako si doma hitro začel napletati, da se kmalu, mogoče naslednji mesec, obeta nova odprava (smeh). Po drugi strani pa sem bil tisti, ki je po osvojenem vrhu oz. končani odpravi, takoj želel domov k družini.

So šli tudi vajini otroci po vaših stopinjah?
Wielicki: Sin je plezal, a za zabavo. Kot je rekel »Ne želim napisati zgodbe, ker je to naredil že oče«.

Oba sta napisala tudi knjige, ki temeljijo na vajinih temeljitih zapiskih.
Wielicki: V naših časih smo si zapisovali vse podrobnosti. Danes je drugače, vsi podatki so klik proč. S pisanjem knjig sem imel kar nekaj težav, raje sem plezal kot pisal. Se spomnim, kako sem mečkal s pisanjem, po enem letu so me klicali z založbe, kar udrl bi se pod zemljo. So me priganjali, tudi tako, da so izdajo knjigo že dali na seznam objav, in mi je potem le uspelo napisati knjigo.

Kako ste sprejeli odločitev, da se poslovite od obiskov najvišjih gora? Je šlo za proces?
Wielicki: Ne vem za Lezseka, ampak sam sem se le preusmeril na nižje vrhove, plezam šesttisočake, recimo zadnjih 10 let plezamo v Pakistanu, gre za čisti užitek. Najbolj pomembno je, da okoli nas, - pet ali šest prijateljev nas gre-, v radiju 50 kilometrov ni nikogar. Plezamo mesec dni, potem se vrnemo domov.

Cichy: Velikokrat sem bil na Kilimandžaru, pa na Islandiji. Moj cilj je bil osvojiti čimveč vrhov v čimveč državah, bil sem tudi na Triglavu, zelo zanimiva je Grenlandija. Zadnji dve leti sem bil večkrat v Omanu, ki je tudi zelo zanimiva država. Najvišji vrh je 3009 metrov visok, kar pa je zanimivo, je, da ima 1700 metrov globok kanjon ...