Natančneje, tu je tudi Srbija, čeprav ne velja več, da je morje, dokler je Črna gora. Je pa Srbija izrabila pravico do nasledstva države, ki je bila ustanoviteljica teh iger.

Pescara je svoje opravila po pričakovanjih. Gre namreč za zares velik zalogaj, saj se je tu v 11 dneh zvrstilo 4.200 udeležencev, ki so se predstavili v kar 29 športnih disciplinah. Vprašanje je, ali smo pri nas sposobni pripraviti kaj takega. Marsikaj lahko tudi zaškripa in tu zagotovo je. Prevoz je običajno težava in tudi tokrat je bilo tako

Tudi sredozemsko vas so zgradili tik pred zdajci in bo že jutri po današnjem dokončnem odhodu športnikov služila celotnemu varnostnemu pogonu ob vrhunskem srečanju držav G8 v bližnji Aquilli.

Sinočnji zaključek je bil zelo pester in iskriv. Na osrednjem sprehajališču je Pescara zastavo iger predala Volosu v Grčiji, ki bo skupaj z Lariso gostil igre čez štiri leta. Grki so sicer polni obljub, prepričan pa sem, da na pol poti med Atenami in Solunom ob Egejskem morju ne bo nič bolje, kot je bilo tu ob Jadranu na italijanski strani. Almeria v Španiji je pred štirimi leti po mojem mnenju postavila kar veliko mejnikov, ki bodo veljali še nekaj časa.

Slovenska vrsta, še nikdar tako skromno zasedena z našimi najboljšimi, je več kot presegla pričakovanja in se domov vrača z veliko medaljami. Pred Pescaro je le Almeria. Res odlično. Čeprav nekateri temu tekmovanju ne pripisujejo nobenega pomena, bi lahko namenili vsaj nekaj pozornosti in spoštovanja trudu naših športnikov.

Na primer prvi, ki je tu osvojil zlato medaljo, strelec s puško šibrenico Boštjan Maček, je popoln amater. V torek je prišel domov, v sredo je bil že na delovnem mestu. No, vsaj to bi bilo dobro, da se ne blati tekmovanja, kjer se predstavlja naša država. Pred 18 leti v Atenah je bilo kar nekaj naših športnikov, ki so dvomili, ali ostati v športnem nedrju nekdanje, vsekakor navidez zelo urejene športne države, ali se usmeriti na negotovo pot malega športnega naroda.

Ta je na srečo predvsem s športniki dosegel zares veliko. In to prav zagotovo tudi zaradi nastopov na sredozemskih igrah, ki smo jih, vsaj po mojem mnenju, v zadnjem obdobju v naši javnosti preveč pahnili v kot. Za to naj bi bil kriv razvoj. To ne bo držalo, saj so razvoja deležne tudi velesile tega območja - Italija, Francija, Španija, Grčija, pa je njihov odnos do sredozemskih športnih bojev najmanj dostojen. Vse je v glavah, tako pri športnikih kot pri tistih, ki šport spremljajo.

Dare Rupar, Val 202, športna zgodba