Novi junak slovenskega plavanja, ki bi na evropskem prvenstvu verjetno osvojil dve zlati medalji, če se mu ne bi tik pred finalom na 100 metrov prsno strgale kopalke, je pletene kopalke dobil ob sprejemu na Ravnah. Uspeh v Debrecenu je zdaj že zgodovina, saj se bližajo olimpijske igre, na katerih želi Dugonjić plavati vsaj v finalu na 100 metrov prsno.

Pred novimi pripravami je komentatorka TV Slovenija Jolanda Bertole pred mikrofon povabila študenta ameriške fakultete Berkeley Damirja Dugonjića in Saro Isaković.

Kakšen je ameriški način treninga? Trenirata skupaj?
Damir: Žal s Saro ne trenirava skupaj, tako da imava različne, ampak tudi podobne treninge. Moji so res izjemni, uživam v njih, so drugačni, in prav zato, ker so drugačni, so zelo zanimivi in očitno delujejo. Plavam res dobro, uživam na treningih, res je veliko tekmovanja na treningu, ker nas je toliko dobrih plavalcev in je trening kar vsak dan v bistvu tekma.

Sara: Pri meni je zelo podobno, saj imam 25 punc v ekipi. Se spodbujamo tam, vsak trening daš tisoč odstotkov od sebe, super je konkurenca. Moji treningi so zelo različni, delamo veliko suhe vadbe in jaz se vedno, ko pridem v Slovenijo, poskušam tudi tega držati, da je bolj pestro in zanimivo.

Se na treningih sploh kdaj vidita ali se srečata samo na hodnikih univerze?
Sara: Ja, na bazenu se vidimo, pa tudi tako na hodnikih, haha, potem pa mene zafrkavajo, ker jaz Dugija vedno tako zelo naglas pozdravim. Čez cel hodnik se zaderem "O, Dugi", in potem vsi to ponavljajo za mano.

Damir: Ja, vedno se nasmejemo. S Saro se vidimo na bazenu, včasih si tudi delimo bazen – polovico ga zasedejo punce, polovico fantje. Da bi trenirali skupaj, to ne, imava različne trenerje, pa tudi fantje potrebujemo nekaj, punce nekaj drugega. Važno je, da deluje.

Sara, kaj vam je pomenilo, da ste imeli na univerzi kolega iz reprezentance?
Sara: Jaz pogosto rečem, da je Dugi kot moj veliki bratec, ker ko sem prišla na Berkeley, tam nisem imela nikogar. Dugi in Jernej Godec sta bila kot dva moja velika brata. Vedno sem v njih iskala nekakšen dober občutek, ker sta mi bila vedno najbolj domača. Še vedno je tako - jaz sem Dugija vedno tako spoštovala. Vsakič ko je zmagal na NCAA-prvenstvu, sem jaz njega gledala kot boga. Tudi sama sem želela osvojiti ta individualni naslov in sem bila letos res presrečna, ko mi je uspelo.

Damir, je potem Sara za vas delovala kot mlajša sestra, če ona vam pravi starejši brat?
Damir: Ja, z veseljem bi jo imel za svojo mlajšo sestro. Sara je res vedno pozitivna, nasmejana in ima toliko pozitivne energije, da kar žari. Američani me ves čas sprašujejo, če so vse Slovenke take. Seveda odgovarjam z "DA" in pravim, naj pridejo malce pogledat v Slovenijo.

Sara, do evropskega prvenstva v Debrecenu vas nekaj časa ni bilo v finalu velikega tekmovanja. Se strinjate, da je to predvsem posledica tega, da ste se zelo posvetili študiju?
Sara: Zagotovo. Tudi Damir razume, kako naporno je študirati in dobro plavati. Če hočemo imeti dobre ocene, se moramo zelo zelo potruditi in veliko učiti. 24 ur na dan sem na kampusu ali v vodi ali na predavanjih ali v knjižnici, poleg tega pa moraš sam kuhati, pospravljati, nakupovati, tako da ni čudno, da nisem bila v zadnjih treh letih v finalu. Zato sem se tudi odločila, da letos pridem malo prej domov.

Damir, še nekaj o kopalkah. Odhajate v London - Speedo vas je povabil na sestanek …
Damir: Vesel sem, da so se odzvali pozitivno. Veliko mi pomeni, da se sploh zanimajo zame, da me povabijo v London in da predebatiramo za naprej. Verjetno bi se mi radi osebno opravičili. Jaz to zelo spoštujem in sem vesel, ker je Speedo eno vodilnih podjetij za kopalke.

A v Debrecenu ste rekli, da greste na olimpijske igre s "preverjeno varianto", torej s starimi kopalkami, v katerih ste potem tudi na 50 prsno zmagali. Zdaj je zgodba nekoliko drugačna - te nove kopalke so vam že bolj všeč ... Kaj je tisto, kar bo odločalo? Katere kopalke bodo torej v Londonu?
Damir: Ja, za zdaj bodo stare, vsekakor, če pa bodo delali še kakšne nadaljnje teste in nam zagotovili, da se stoodstotno ne bodo strgale, potem bom plaval v novejših, saj še vedno verjamem, da so boljše. Veliko so vložili v njih. Če bodo dobro preizkušene in če bodo zagotovili, da se ne bodo strgale, bom plaval v novih.

Slišali smo, da ste na Ravnah dobili posebne kopalke, ko ste prišli domov?
Damir: Ja, Ravenčani so me pričakali, hvala jim. Vedno sem dobrodošel, čeprav me ni veliko tam, saj sem večino časa v San Franciscu. Še vedno sem dobrodošel in sem rad v družbi Korošcev, kjer mi ni treba govoriti pravilno slovnično in se lahko sprostim in 'zašvasam' kakšno. Kopalke so bile pa pletene, strgale se zagotovo ne bodo in jih bom imel za vsak slučaj na štartu vedno zraven.

So te kopalke morda vaše najljubše barve – zelene?
Damir: Ne, rdeče so. Ni moja najljubša barva, saj na Berkeleyju vse, kar je rdečega, "sovražimo" zaradi Stanforda, hahaha. Škoda, da niso rumene ali modre, to bi bilo še boljše.

Kdo pa jih je spletel?
Damir: Tega pa ne vem, važno, da se ne bodo strgale.