Kovačičeva je na pred dnevi na končanem svetovnem prvenstvu v kickboksu (WAKO) sredi Skopja v kategoriji do 60 kilogramov (kick light) pometla s precej bolj izkušeno konkurenco.

Predana borilnim športom že od svojega osmega leta, je Kovačičeva v vrste kickboksarjev prestopila šele pred tremi leti. "Čeprav sem bila tudi članica karate reprezentance in osvojila nekaj državnih prvenstev in mednarodnih turnirjev, mi velik rezultat res ni nikoli uspel," priznava 23-letnica iz Rogaške Slatine. Ta ji je pred dnevi uspel v kickboksu in predvsem zaradi odličnega sodelovanja s trenerjem Igorjem Packom.

S svetovnega prvenstva v Skopju, na katerem je sodelovalo rekordnih 823 tekmovalcev iz 61 držav in je potekal med 22. in 29. oktobrom, je 23 članska slovenska reprezentanca, prinesla domov sedem odličij. Poleg Kovačičeve so se naslovov svetovnih prvakov in zlate kolajne veselili še Redjo Ljutić v kategoriji do 63 kilogramov, Jan Softić v kategoriji do 84 kilogramov (vsi kick light) in Mitja Potočnik v kategoriji do 94 kilogramov (light contact). S srebrom so se okrasili Dejan Vajs v kategoriji do 94 kilogramov (kick light), Bron pa sta domov odnesla Sabina Bec v kategoriji do 55 kilogramov in Aleš Lorber v kategoriji do 94 kilogramov (oba light contact).

Kovačičeva, ki se ji je v petek uresničil njen sanjski scenarij, je ob tem poudarila, da je kickboks med dekleti pri nas vedno bolj priljubljen borilni šport. "V reprezentanci je bilo tokrat pet deklet in kar dve sva stali na zmagovalnih stopničkah, preostale tri pa so se uspešno prebile skozi prvi krog," je poudarila Kovačičeva.

Kako je pravzaprav potekal njen odločilni dvoboj, kakšen je "davek" svetovne prvakinje in kdaj se začnejo priprave na nov ciklus in še več, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Da vidiš dvig slovenske zastave in slišiš slovensko himno, so sanje vsakega domačega športnika. Toda kakšen davek ste plačali ob tem? Koliko ur in energije je bilo vloženih v to?
Stati na stopničkah ob poslušanju himne je bilo res tudi v mojem sanjskem scenariju, ki se je precej nepričakovano uresničil in še vedno visi nekje v zraku. Nisem še povsem dojela, da to niso več le sanje. Truda, vloženega v ta uspeh, se vsekakor ne da pretvoriti v ure ali katero koli drugo mersko enoto. Z borilnimi športi se ukvarjam že od osmega leta in prepričana sem, da je prav vsak trenutek, ki sem ga od takrat na kakršen koli način posvetila športu, pripomogel k osvojitvi tega naslova.

S trenerjem Igorjem Packom sodelujeta zdaj že tri leta. Kakšna je bila njegova vloga v pripravljalnem ciklusu? Bi vam uspelo brez njegovega vodstva?
Z Packom, glavnim trenerjem Kickboxing kluba Center Ljubljana, sodelujeva tretje leto, o najinem odnosu pa lahko govorim le v presežkih. Hitro je opazil moj talent, vame vložil veliko ur dela in vse skupaj se je končno obrestovalo. Naučil me je prvih kickbokserskih brc in udarcev, najino sodelovanje pa se je samo stopnjevalo, dokler nisva v zadnjem letu skupaj preživela ogromno časa in brez njega si sploh ne predstavljam, kakšen bi bil moj pripravljalni cikel. Dovolj dobro me pozna, da je znal moje treninge natančno načrtovati in mi tudi privoščiti počitek, ko sem ga bila potrebna. Brez njegovega vodstva na tem svetovnem prvenstvu najbrž sploh ne bi stala na tatamiju.

Vemo, da ste se spopadli za končno zmago s precej starejšo tekmovalko. Šlo je za 36-letno Avstrijka Doris Köhler. Za kakšno taktiko sta se odločila s trenerjem pred začetkom dvoboja?
Ta Doris Köhler mi je kar pošteno nagnala strah v kosti, ko smo na spletu izbrskali njene podatke. Je izkušena, kar 13 let starejša, borka s 43 profesionalnimi borbami in sedemkratna svetovna prvakinja. Priznam, ob teh podatkih mi je pošteno zastal dih. Igor (trener) in klubski kolega Ivan Budimir sta njene borbe na prvenstvu snemala, jih natančno preučila in mi nato posredovala zmagovalno taktiko. Punca je navajena, da jo tekmovalke "lovijo" po tatamiju, ona pa jih nepripravljene prestreza, zato sem jo jaz pustila, da se me prva "loti", jaz pa odbijem in prestrezam njene poskuse. Taktika je delovala, Avstrijka je bila zmedena, in to je bila le voda na moj mlin. Ko sem se v drugi in tretji rundi sprostila, je vse steklo, tako kot smo načrtovali.

Pred prihodom na finalni dvoboj je bilo za vami že lepo število dvobojev. Kako tempirati moč in energijo, da ste na zadnjem dvoboju najboljši?
Tempiranje energije ni problem. Borba traja tri krat po dve minuti, in čeprav te navidezno kratek čas precej izčrpa, imaš na tako velikem tekmovanju le eno borbo na dan in dovolj časa za regeneracijo in pripravo na naslednjo tekmovalko. Na treningih smo naredili tudi po pet takšnih borb, drugo za drugo, tako da kondicija in energija na prvenstvu res nista bili problem. Težje je pripraviti tisti taktični del in se prepričati, da zmoreš.

Prej ste trenirali karate, vendar tam niste nikoli posegli po odličjih iz svetovnih prvenstev. Kaj je drugačnega pri kickboksu? je mar konkurenca lažja?
Kljub temu da je karate borilni šport, se od kickboksa zelo razlikuje. Čeprav sem bila tudi članica karate reprezentance in osvojila nekaj državnih prvenstev in mednarodnih turnirjev pa mi velik rezultat res ni nikoli uspel. Razloge za to bi prej kot v konkurenci iskala v samem načinu borbe. Pri karateju so udarci le na dotik, veliko se poskakuje, giba, manj udarja, borba se nenehno prekinja, veliko je taktiziranja ... V kickboksu pa dejansko pride do prave borbe, kdor natančneje, močneje, hitreje in več udarja zmaga. Dejansko se tepemo in videti je, da mi to dosti bolj leži. Je pa tudi res, da karateja nisem nikoli tako resno in veliko trenirala. Zdaj se moje življenje vrti okoli treningov, pravilne prehrane in počitka, prej se ni.

Kako "lahek" oz. "težek" je bil za vas prehod iz vrst karateistk med kickboksarke?
Prehod s karateja v kickboks je potekal po korakih. Eno leto sem trenirala in tekmovala v obeh disciplinah, vendar sem bila v obeh povprečna in samo še bolj zmedena. Na nekem tekmovanju v karateju sem nasprotnico nokavtirala (kar je v karateju prepovedano) in takrat sem se dokončno odločila, da se posvetim samo kickboksu. Prehod je bil težak le, ko gre za zgornji del telesa. Drža in udarci z rokami so povsem različni, medtem ko pa z nogami nisem imela nikakršnih težav in brce karateja vestno uporabljam tudi v kickboksu.

Bi se kdaj še vrnili med karateistke?
V karatejske vode se bom morda vrnila, ko bom starejša in me tekmovalna kariera ne bo več zanimala, zdaj pa zagotovo ne.

V Sloveniji se le redko govori o kickboksarkah. Koliko je takšnih, ki lahko v tem trenutku krojijo poleg vas svetovno elito?
Opažam, da je kickboks tudi med dekleti zelo priljubljen, je pa za vrhunski nivo vsekakor nujno odrekanje in morda kakšna modrica več, ki je vse pač niso pripravljene tvegati. Zakaj se o nas ne govori, ne vem. V reprezentanci je bilo tokrat pet deklet in kar dve sva stali na zmagovalnih stopničkah, preostale tri pa so se uspešno prebile skozi prvi krog.

Kaj je bila prva stvar, ki jo je storila svetovna prvakinja naslednji dan po osvojenem odličju?
Najprej sva si s trenerjem še sredi Skopja privoščila ogromno porcijo testenin in torto, potem nas je čakala dolga pot domov, doma pa je seveda sledilo nazdravljanje in praznovanje dolgo v noč.

Kdaj torej začnete nov ciklus priprav za ubranitev naslova?
Vzela si bom kakšen teden, potem pa nazaj v telovadnico, ki jo že po nekaj dneh pogrešam. Najprej bom trenirala z mislijo na kakšne kratkoročnejše cilje, saj je naslednje svetovno prvenstvo šele čez dve leti, drži pa, da bo vsak trening in tekma hkrati tudi priprava na ubranitev naslova, ki me čaka.