Michael Schumacher je v formuli ena nanizal 91 zmag. Na najvišjo stopničko je zadnjič stopil v Šanghaju leta 2006. Foto: EPA
Michael Schumacher je v formuli ena nanizal 91 zmag. Na najvišjo stopničko je zadnjič stopil v Šanghaju leta 2006. Foto: EPA

40-letni dirkač se v najbolj elitno avtomobilistično tekmovanje vrača zaradi hujše nesreče Felipeja Masse, zaradi katere Brazilec nekaj časa ne bo mogel tekmovati. (Zaenkrat) kaže, da bo sedemkratni svetovni prvak vozil le, dokler Massa ne okreva in se vrne k Ferrariju.

V naslednji fotozgodbi vas vabimo k pregledu tistih športnikov, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov vračali v vrhunski šport in bili pri tem (praviloma) tudi uspešni.

V fotozgodbi smo našteli le nekaj najbolj izrazitih primerov. Koga bi dodali vi? Kdo vas je najbolj navdušil? Komentirajte pod novico, nalagajte slike in videoposnetke na Moj splet. Splet je vaš!









Ta prispevek je nastal zaradi Michaela Schumacherja, zato se spodobi, da ga začnemo s formulo ena. Do zdaj je najuspešnejšo vrnitev spisal Niki Lauda. Avstrijec je zlata leta preživel v ferrariju, s katerim je v letih 1975 in 1977 postal svetovni prvak. Skoraj zagotovo bi prvak postal tudi leta 1976, a je na Nürburgringu doživel grozovito nesrečo, v kateri je dalj časa gorel. Dve dirki je moral izpustiti, na koncu pa je svetovni prvak postal James Hunt, ki je zbral točko več. Po drugem naslovu je presedlal v Brabham (takrat ga je vodil Bernie Ecclestone), za katerega je vozil dve leti, nato pa se je zaradi monotomije in prenaveličanosti od formule ena poslovil. Ustanovil je svojo letalsko družbo, zaradi finančnih težav se je po dveh letih dirkaškega pokoja vrnil pri 33 letih. Z McLarnom je v dveh sezonah zmagal dvakrat, svetovni prvak je postal leta 1984, ko je štel 35 let. Vozil je še leto, ko je ob eni zmagi nanizal še neverjetnih 11 odstopov. Po enoletnem pokoju je svetovni prvak postal tudi Alain Prost, ki je kariero sklenil leta 1991. Po letu premora se je vrnil in po svojem tretjem naslovu (1993) dokončno končal kariero. Foto: EPA
Le malo športnikov največjega kov se je vrnilo morda še v boljši formi. Največja vrnitev je prav gotovo uspela Michaelu Jordanu. Najbolj cenjeni igralec v zgodovini košarke je dvakrat postal olimpijski prvak (1984, 1992), svoja zlata leta pa je pustil v dresu Chicaga, s katerim je med letoma 1991 in 1993 nanizal tri zaporedne naslove prvaka v Ligi NBA. Oktobra 1993 se je pri 30 letih upokojil in preizkušal v bejzbolu. A strast do košarke je spet začela tleti, marca 1995 se je tako vrnil v vetrovno mesto in v naslednjih treh (celih) sezonah z Biki spet osvojil tri zaporedne naslove. Sledila je še ena upokojitev in vnovična vrnitev, ko je dve leti igral za Washington. Dokončno se je upokojil aprila 2003, ko je bil star 40 let. Foto: EPA
Vrnitve so pogoste tudi v boksu. Najbolj znano je večkrat uprizoril George Foreman. Leta 1968 je v Mexico Cityju pri samo 19 letih postal olimpijski prvak v super težki kategoriji. Leto kasneje se je podal med profesionalce. Le nekaj dni po svojem 24. rojstnem dnevu je prvič postal svetovni prvak, ko je v Kingstonu premagal pet let starejšega Joa Frazierja, ki pred tem še nikoli ni izgubil profesionalnega dvoboja. Leta 1974 je v znamenitem dvoboju v Kongu (danes znanem pod imenom 'Rumble in the Jungle') izgubil proti Mohamedu Aliju, kar je bil njegov prvi poraz po 40 zmagah. Po porazu se je za kratek čas umaknil in nato boksal vse do leta 1977. Deset let kasneje se je pri 38 letih senzacionalno vrnil v ring, leta 1991 pa je v boju za naslov svetovnega prvaka neuspešno izzval 13 let mlajšega Evanderja Holyfielda. Njegova neverjetna zgodba je vrhunec doživela leta 1994, ko je z zmago nad Michaelom Moorerjem postal najstarejši svetovni prvak v boksu - pri 45 letih. Foreman ima kar 10 otrok, vsak od njegovih petih sinov nosi ime po svojem očetu. Zadnja leta se Foreman ukvarja s prodajo pekačev za žar. Foto: EPA
Od boksarjev omenimo še Vitalija Klička, ki je trenutno svetovni prvak v super težki kategoriji po verziji WBC. Svetovni prvak je prvič postal leta 1999, ko je za naslov po verziji WBO ugnal Angleža Herbieja Hida. Večkrat je uspešno osvajal in branil naslove (še po verzijah WBC, IBO). Upokojil se je leta 2004, štiri leta kasneje pa se je vrnil, ko je v boju za naslov svetovnega prvaka premagal Samuela Petra iz Nigerije. Kar 92 odstotkov vseh zmag je dosegel z nokavtom. Od 39 dvobojev je izgubil le dvakrat (obakrat je dvoboj prekinil sodnik zaradi poškodbe Klička). Njegov pet let mlajši brat Vladimir je trenutno svetovni prvak po verzijah IBF, WBO in IBO. Vitalij Kličko je edini svetovni prvak v zgodovini boksa, ki se lahko pohvali z doktoratom. Ukrajinec je akademsko kariero naredil na področjih športne medicine in filozofije. V času "pokoja" se je preizkušal tudi v politiki, leta 2006 je (neuspešno) kandidaral za župana Kijeva. Foto: EPA
Včasih športnik kariero prekine neprostovoljno - govorimo seveda o poškodbah. Omenimo le alpsko smučanje. V ženski konkurenci je imela veliko težav Janica Kostelić, ki se je vedno uspešno vračala, pri moških pa Hermann Maier. Znameniti Avstrijec je med letoma 1998 in 2001 dominiral v svetovnem pokalu, saj je kar trikrat osvojil veliki kristalni globus. Na olimpijskih igrah v Naganu 1998 je na smuku spektakularno padel, a se čez nekaj dni vrnil in olimpijski prvak postal v superveleslalomu in veleslalomu. Njegova prevlada se je prekinila avgusta 2001, ko je s svojim motorjem doživel hudo nesrečo. Zdravniki so nekaj časa razmišljali celo o amputaciji noge. Zgodba se je končala srečno, januarja 2003 se je vrnil in le dva tedna kasneje že dobil SVSL v Kitzbühelu. V naslednji sezoni je še zadnjič osvojil veliki kristalni globus. Vedno je bil znan po zelo dobri fizični pripravljenosti. Leta 2003 je tako vozil na prologu kolesarske Dirke po Franciji. Foto: EPA
Zaradi bolezni je kariero prekinil Lance Armstrong. Leta 1993 je pri 22 letih v Oslu nepričakovano postal svetovni prvak. Tri leta kasneje so mu zdravniki diagnosticirali raka na modih, ki se je razširil tudi na pljuča in možgane. Pravljično vrnitev prav gotovo dobro poznate, saj je med letoma 1999 in 2005 nanizal rekordnih sedem zaporednih zmag na Dirki po Franciji. Po zadnji se je upokojil, a se letos pri 37 senzacionalno vrnil. Na Touru je osvojil še vedno zavidanja vredno tretje mesto. Foto: EPA
Plavanje je tisti šport, v katerem praviloma blestijo športniki, ki so (precej) mlajši od 30 let. Ena redkih izjem je Dara Torres. Ameriška plavalka je svojo prvo olimpijsko medaljo osvojila že v Los Angelesu leta 1984, ko se večina njenih današnjih nasprotnic ni niti rodila. Od takrat se je dvakrat upokojila. Zadnjo nepričakovano vrnitev je uprizorila lani, ko ji je uspel projekt Peking 2008. Na Kitajskem je pri neverjetnih 41 letih osvojila tri srebrne medalje. Čeprav je izpustila igre v Sydneyju in Atenah, je na največjem športnem prazniku osvojila 12 medalj (po 4 zlate, srebrne in bronaste). Letos šele drugič v svoji karieri nastopa na svetovnem prvenstvu. Foto: EPA
Za konec omenimo še dve neposrečeni vrnitvi. Mark Spitz je leta 1972 v Münchnu osvojil sedem olimpijskih naslovov (dosežek je lani v Pekingu presegel Michael Phelps). Znameniti brkati Američan se je nato pri 22 letih upokojil. Vrniti se je skušal neverjetnih 20 let kasneje, ko se je želel kvalificirati v ameriško reprezentanco za olimpijske igre v Barceloni. Na kvalifikacijskih tekmah je bil prepočasen, do Barcelone sta mu zmanjkali dve sekundi. Foto: EPA
Neuspešno se je skušal vrniti tudi Björn Borg. Znameniti Šved je med letoma 1974 in 1981 nanizal kar 11 zmag na turnirjih za grand slam (vse v Parizu in Wimbledonu). Leta 1981 je v finalih Wimbledona in New Yorka izgubil proti Johnu McEnroju in se le nekaj mesecev kasneje pri 26 letih upokojil. Na začetku 90. se je poskušal vrniti, a bil povsem neuspešen. Tenis je takrat zajela večja revolucija v opremi, Šved pa je še vedno vztrajal s starim lesenim loparjem. Trudil se je več kot dve leti, a prav vedno obstal v prvem krogu. Tako se je brez ene same zmage leta 1993 dokončno upokojil. Foto: EPA