Aljaž Pegan je v Londonu osvojil peto mesto, potem ko je po trojnem skrčenem saltu slabo doskočil in so mu sodniki odbili pol točke, medtem ko se Mitja Petkovšek ni uvrstil v finale na bradlji. Pogovarjali smo se z Aljažem Peganom, ki je bil razočaran, saj je bila medalja res dosegljiva, tako pa ostaja pri štirih odličjih s svetovnih prvenstev. Med njimi je tudi zlato iz Melbourna leta 2005.

Ta nesrečni seskok vam najbrž še vedno ne gre iz glave, kajne?
Zaradi slabega seskoka sem izgubil največ medalj na velikih tekmovanjih. Zadnje čase sem ga sicer kar dobro izvajal in nisem pričakoval, da bom ravno na prvenstvu naredil takšno napako. Škoda, prej je šlo vse imenitno, obe težki kombinaciji sta mi v finalu lepo uspeli.

So vzrok za težave pri doskoku tudi razmere, v katerih trenirate v Ljubljani?
Pogoji za treniranje doskoka pri nas niso takšni kot na tekmovanjih. Doskoke delamo na mehke blazine, na tekmovanjih so trde. Tako v Narodnem domu kot v Trnovem je drog "v jamo". Ko pridem na tekmo, imam vedno težave s prilagajanjem na seskok. Dvorane so visoke in se izgubiš v prostoru, tako da na začetku vse delaš bolj po občutku.

Finalisti so prikazali veliko, in ko ste šli kot zadnji na drog, ste imeli res težko delo. Ste čutili veliko pritiska?
Jasno mi je bilo, da me le dobro izvedena vaja lahko pripelje do medalje in bilo je precej napeto. Pritisk je bil večji, kot če bi šel na začetku na orodje. Po slabem doskoku sem takoj vedel, da je šla medalja po zlu.

Toda pred finalom ste trdili, da je bolje, da gresta zadnji na drog kot prvi ...
Med prvimi nočem na orodje, ker sem še malo utrujen od ogrevanja. Raje gledam svoje tekmece in se mi tako dviguje raven adrenalina, s tem pa grem lažje na drog.

Zanimivo je gledati, kako ste finalistom po uspešnih vajah čestitali in se veselili z njimi. Videti je, kot da ste vsi med seboj prijatelji!
Res je bilo dobro tekmovalno vzdušje! Mislim, da na drogu nikoli ni bilo čudakov, ki ne bi privoščili drugim uspeha, čeprav je bilo pred letošnjim finalom vse odprto in je vsak vedel, da je z vajo brez napake medalja dosegljiva. Če tekmecu uspe, zakaj mu ne bi čestital?

Kaj pravite na vajo zlatega Kitajca Kai Zoua?
Nisem pričakoval, da bo dobil tako visoko oceno. Kolikor sem videl, izvedba ni bila najboljša. Težko pa točno komentiram, si moram še ogledati posnetek.

Z izjemnimi uspehi sta z Mitjom Petkovškom kar razvadila slovensko javnost. Tokrat medalje ni bilo. Se je treba bati, da gre vajina kariera navzdol?
Morda, je šlo pa na ta način tudi navzgor, ko sem bil na svojih prvih dveh prvenstvih četrti in šesti. Tako ja pač v karieri, malo gor, malo dol. Glede na to, da sva že kar v letih, je seveda vprašanje, koliko časa bova še v vrhu. Toda po samo eni tekmi se še ne da nič sklepati.

Kje se najbolj pozna, da niste več stari 25 let?
Leta se ves čas poznajo. Na treningih potrebuješ za isto vajo nekaj tednov več za pripravo, da dobiš pravo kondicijo. Hitreje se zgodijo poškodbe, ki jo zdraviš dlje časa. Zdravljenje se lahko zavleče pa je sezona mimo. Je pa res, da nekaj pomenijo tudi izkušnje. Ko sem šel v Londonu kot zadnji na drog, sem se spraševal, kako bi vajo naredil kakšen mlajši telovadec.

Ste v Londonu razmišljali, ali boste morda čez tri leta še del elite na drogu, da bi lahko nastopili na olimpijskih igrah?
Sem, ko so me to spraševali novinarji. Zelo težko. Glava bi še hotela, toda telo morda ne bo več pustilo.

Lahko poveste, kakšna je dvorana O2 in kakšno je bilo prvenstvo?
Nad celotnim svetovnim prvenstvom sem bil navdušen. Do zdaj še nikoli nisem tekmoval v Londonu več dni zapored. Lepo vreme smo imeli, dober hotel na dobri lokaciji, prevozi so bili dobro organizirani, dvorana je sploh super. Čeprav je velika, znotraj ne deluje tako, pač pa prijetno, domače.