Plavalec se je pošalil, da medalji ves čas nosi s sabo v žepu, potem pa dodal, da gre le za kos kovine, ki pa ima v ozadju svojo zgodbo, ki vsebuje veliko treningov, garanja in odpovedi. Poudaril je, da je šport invalidov tako kot vsak drug šport, šport, v katerem je pomemben celovit trening.

Po igrah 2016 v Riu je potreboval spremembo, zato je s podporo zveze in trenerjev odšel na trening na Nizozemsko. Želja po skupnem treningu z Nizozemci ostaja tudi za prihodnost, a dokončnega dogovora še ni, niti ni znano, kdaj in ali se bo to sploh zgodilo.

O ciljih za prihodnost ni želel razpredati. Drugo leto bo v Maleziji svetovno prvenstvo, na to temo pa je Đurić povedal le, da je slišal, da imajo tam lep bazen. Je pa povedal: "Če se bom odločil delati, se bom odločil dolgoročno, to pomeni, da bo cilj Tokio ... ker se samo tako lahko doseže optimalen rezultat, a moram najprej razmisliti. Nadaljeval verjetno bom, to ni vprašanje, ne vem pa, ali na Nizozemskem ali v Sloveniji."

Đurić ne uporablja več bergle
Nahtigal je razkril zanimivo anekdoto. Đurić je bil po razočaranju na stometrski razdalji tako jezen, da je zlomil berglo, ki je od takrat naprej pri hoji ne uporablja več. Upa pa, da bo Đurić svoji karieri dodal češnjo na torti in osvojil še olimpijsko odličje.

Na slovenski uspeh v Dublinu je ponosna tudi Jana Čander, selektorica paraplavalne reprezentance: "Ponosna sem na to, da ima Darko tako jekleno voljo in pogum, da dobro odplava po takšnem začetku. Prepričana pa sem, da je sposoben še več, a v danem trenutku je bilo to dovolj za naslov evropskega prvaka." Dodala je še, da imajo v sistemu štiri mlade plavalce, ki bodo drugo leto nastopili na evropskih paraigrah mladih v Lahtiju na Finskem.