27-letni Anglež je leta 2011 igral v finalu svetovnega prvenstva. Osvojil je že deset turnirjev, ki štejejo za jakostno lestvico, na kateri trenutno zaseda tretje mesto. Konec meseca prihaja v Slovenijo, saj bo skupaj z Markom Selbyjem, Neilom Robertsonom in Shaunom Murphyjem sodeloval na turnirju Best of Snooker Ljubljana. Pred dogodkom, ki bo 22. decembra v Hali Tivoli, je spregovoril za MMC.

Podoba snookerja se je v zadnjih letih precej spremenila. Ko ste se vi pridružili svetovni turneji, je bilo le sedem turnirjev, ki so šteli za jakostno lestvico, danes je teh že 19. Kako ocenjujete te spremembe?
Širitev je dobra za snooker. Ko sem sam začel igrati, je bilo res malo turnirjev in se je bilo težko uvrščati na turnirje, zdaj imajo mlajši igralci več priložnosti. S širitvijo koledarja smo lahko vsi res zadovoljni.

Se s to širitvijo veča tudi popularnost tega športa? Vemo, da je snooker zelo popularen na Otoku in na Kitajskem. Kakšna se vam zdi njegova popularnost v novih državah?
Mislim, da se je v zadnjih letih precej povečala priljubljenost snookerja na celinski Evropi, tudi v Vzhodni Evropi. S širitvijo imamo tudi igralci več priložnosti, da obiščemo nove kraje in nove države. Tudi navijači na teh novih prizoriščih so igro dobro sprejeli. To je le dobro za snooker.

Omenili ste potovanja po svetu. Ali ste osredotočeni le na hotel in dvorano ali si dejansko tudi kaj ogledate mesto, v katerem ste?
Vedno skušam videti in okusiti tudi samo širše okolje, v katerem igram. Vedno je lepo spoznavati nove mesta in države. To me bogati.

Urnik je res precej poln. Vseeno konec meseca prihajate v Slovenijo na ekshibicijski turnir. Kaj vas motivira, da se ga boste udeležili?
Ekshibicijski dvoboji so mi bili vedno všeč, ker si v primerjavi s tekmovalnim snookerjem lahko veliko bolj sproščen. Celotni občutek je veliko prijetnejši, saj ni napetosti, kar velja za turnirje, kjer se borimo za točke. Ker je vse bolj sproščeno, imaš tudi veliko več možnosti, da lahko ustvariš visoke nize, s tem pa uživajo tudi gledalci.

A to ni bila edina večja sprememba. Nekoč sta morala finalista turnirja odigrati po pet obračunov, danes je to število zraslo na sedem.
Težko je igrati tako veliko število dvobojev na enem samem turnirju. To velja sploh zato, ker si turnirji pogosto sledijo brez pravega prestanka, kar pomeni, da je res težko vrhunsko igrati na dveh zaporednih turnirjih. V tem pogledu je današnji format brez dvoma precej zahtevnejši.

Številni igralci so sprememb veseli, a ne vsi. Pred kratkim je bil glasen Ronnie O'Sullivan, ki meni, da ima snooker vseeno slabo celostno podobo, ima premalo spoštovanja in potrebuje višje denarne nagrade. Se z njim strinjate?
Mislim, da ima kar prav. Nekateri turnirji danes preprosto niso dovolj dobro organizirani. Morda ne bi bilo slabo, če bi bilo v koledarju malo manj turnirjev, ki bi šteli za jakostno lestvico, a bi bil njihov denarni sklad nekoliko višji. S tem bi tudi ustvarili njihovo vrednost, njihovo podobo. S tem bi turnirji dobili prestižnejši status.

Vodja snookerske zveze Barry Hearn se sicer z njim ni strinjal. Hearn vas je mimogrede leta 2011, ko ste igrali v finalu svetovnega prvenstva, opisal kot nekoga, ki bo rešil snooker. Ali take besede pomenijo za vas dodaten pritisk?
Težko je uresničiti vse te napovedi in pričakovanja. Standard snookerja je danes res na visoki ravni, zato je težko, da bi kdor koli postal serijski zmagovalec. Take besede sicer name ne prinašajo nobenega dodatnega pritiska, sam poskušam igrati najbolje, kar se da, in ne premišljevati o takšnih ali podobnih besedah.

Ko ravno omenjava pritisk, Ronnie O'Sullivan je pred začetkom zadnjega svetovnega prvenstva dejal, da ga morate vi osvojiti v prihodnjih treh sezonah, sicer se boste znašli pred velikim pritiskom, da vam nato morda ne bo uspelo nikoli seči po naslovu.
Ne, mislim, da še ne čutim tovrstnega pritiska. Vsak turnir je zgodba zase. Na vsakega se pripravljaš po svojih najboljših močeh in skušaš formo prenesti iz dvoran za trening na prave tekmovalne mize. Če ti/mi ne uspe to leto, nič hudega, nova priložnost sledi čez eno leto in takrat se zgodba ponovi. Od treningov do koncentracije le na tekmo.

Sploh pa so leta le številka. Stuart Bingham je lani svetovni prvak postal pri 38 letih, Mark King je pred dnevi dobil svoj prvi turnir pri 42 letih. Nikoli ni prepozno.
Vse spet izhaja iz tega, o čemer sva se pogovarjala prej. Turnirjev je več, s tem pa je tudi več priložnosti za igralce, da osvojijo kakšen turnir. Hkrati pa je treba upoštevati še eno dejstvo, danes lahko na turneji igraš tudi v nekoliko višjih letih, kar morda nekoč ni veljalo. Zlata leta za snooker so zdaj nekje med 30. in 35. letom, včasih je bila ta starost nižja. Nihče se ne bi smel preveč obremenjevati z zmagami, saj imamo zdaj res vsi veliko priložnosti. Tako imam tudi jaz še dovolj priložnosti, da postanem svetovni prvak.

Svetovna prvenstva se igrajo v Cruciblu, kjer med gledalci vlada res noro vzdušje. Je občutek posebnosti, drugačnosti prisoten tudi pri igralcih?
Crucible je brez dvoma z naskokom daleč najboljše prizorišče za igranje snookerja. Vedno se ustvari posebno ozračje, ki ga ne moreš poustvariti nikjer drugje. Že sama dvorana je v primerjavi z drugimi prizorišči popolnoma drugačna. To je eden izmed razlogov, zakaj si želim zmagati prav tam. A želja po zmagovanju je visoka tudi na drugih turnirjih, mastersu ...

Ko sva pri gledalcih. Vemo, kaj se mora zgoditi, da vsi res ponorijo - govorim seveda o nizu 147 točk. Kako težko je sestaviti tak niz?
Res zelo težko. Že sama gradnja niza je popolnoma drugačna, saj moraš potapljati le črne krogle, takrat pritisk res bliskovito zraste. V snookerju je res najbolj poseben trenutek, ko ti uspe skupaj spraviti pravno maksimalni niz.

Kako pa je s takimi nizi na treningih? Kako pogosto se zgodijo takrat?
Na treningih so take stvari veliko bolj običajne. Navsezadnje gre samo za trening, kjer si sam, nikogar ni zraven, absolutno ni nobenega pritiska. Mislim, da na treningih večini igralcev uspe en ali celo dva niza 147 točk vsak teden. Na treningih torej to res ni nič posebnega, popolnoma drugače pa je, ko govorimo o tekmah, kjer so kamere, gledalci ...

Pred nekaj urami se je končalo svetovno prvenstvo v šahu. Oba športa sta na neki način podobna, ker je treba razmišljati precej potez vnaprej.
Tako je, vedno je treba premišljevati o kar nekaj potezah vnaprej. Ko prideš k mizi, moraš imeti v glavi pripravljeno strategijo, načrt naslednjih potez. Snooker je precej povezan s strategijo, če ti uspe dognati načrt za precej udarcev vnaprej, je to zate le velik plus.

Kateri je vaš najljubši igralni format? Finale SP-ja se igra na 18 dobljenih iger, poznamo pa tudi turnirje, kjer ena igra odloča o vsem.
Najbolj mi ležijo formati nekje vmes, ko je treba za zmago dobiti šest ali devet iger. Se pravi, da dvoboj ni ne predolg ne prekratek. Se pravi, da dvoboj ni prekratek, saj s tem še vedno lahko izničiš slab začetek, vsekakor pa ne maram ravno najdaljših obračunov.

Bi se torej strinjali, če bi nekoč v prihodnosti na vseh turnirjih omejili čas za udarec?
Da, to bi mi bilo všeč. Mislim, da bi bilo to tudi dobro za snooker. Včasih obračuni res trajajo preveč časa. Večina igralcev sicer ni počasna kot polž, a včasih si res želim, da bi igra potekala hitreje. Morda bi lahko s tem poskusili najprej na enem ali dveh turnirjih, potem pa bi videli, kaj bi se zgodilo.

Se vam zdi, da je vaš priimek po ameriških predsedniških volitvah bolj ali manj priljubljen?
Zdi se mi, da je nekoliko manj (smeh).