Da, prav ste slišali. Iz domovine ragbija so se ta teden reprezentanci pridružili Archie, Frankie, George, Jack in Max Skofič, katerih pokojni oče je bil Slovenec. Jonathan Skofič je v 52. letu starosti umrl oktobra leta 2011, njegova največja želja pa je bila, da bi videl vse svoje sinove zaigrati v isti ekipi. Njegovo željo so bratje na klubski ravni pozneje izpolnili, zdaj pa bodo njemu v čast zaigrali še v slovenskem dresu.

MMC-jev pogovor z Maxom Skofičem
Bratom Skofič igranje za Slovenijo pomeni predvsem čast in privilegij. S tem, ko bodo v soboto ob 15.00 na stadionu ZŠD Ljubljana v Šiški zaigrali v zelenem dresu slovenske reprezentance, bodo izgubili možnost, da bi kdaj koli zaigrali za izbrano vrsto Anglije. Vseeno jih to ne moti. O nastopu za Slovenijo so razmišljali že dalj časa, a niso vedeli, kako bi vse skupaj izpeljali. K sreči se je vse dobro razpletlo, tako da bodo lahko Sloveniji pomagali do morebitne zmage nad Bolgari, s čimer bi varovanci selektorja Emmanuela Meyerja ohranili možnosti za napredovanje.
Na MMC-ju smo imeli priložnost govoriti z drugim najstarejšim bratom, Maxom Skofičem, s katerim smo se dotaknili začetka njihove ragbijske dinastije, obiskovanja Slovenije, učenja Zdravljice, kakovosti ragbija v Sloveniji in še mnogo več. Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Max, vaša zgodba je res neverjetna. Kakšna je pravzaprav zgodba bratov Skofič, kako se je vse skupaj začelo? Prebral sem, da je vaš dedek Alojz po drugi svetovni vojni iz Slovenije odšel v Anglijo.
Tako je, moj dedek je iz Slovenije, natančneje iz okolice Maribora. Ko je po vojni prispel v Veliko Britanijo, so ga ujeli in mu dali dve možnosti: če se nam pridružiš, lahko ostaneš, sicer boš naš zapornik. Ostal je v Angliji, in tako se je razvila naša zgodba. Moj oče je bil predsednik lokalnega ragbijskega kluba, v katerem z brati igramo praktično že celo življenje. Vse se je začelo z dedkom v Sloveniji, nadaljevalo z vsemi petimi brati v istem klubu, zdaj pa bomo vsi skupaj sledili našim koreninam in zaigrali še za slovensko reprezentanco.

V okolici Maribora imate torej sorodnike. Redno obiskujete Slovenijo?
Potrudimo se, da v Maribor pridemo vsaj enkrat na leto, in sicer med velikonočnimi prazniki. Obiščemo sestre mojega dedka in njihove družine. V Ljubljani predtem še nisem bil, a tudi tu so do nas vsi zelo prijazni.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Danes vsekakor vreme. (smeh) Ne vem, ali je tako vsak dan, a je zelo prijetno. Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni. Od Ivana (Ivan Šček je sekretar Rugby zveze Slovenije, op. a.), ki nam dovoli bivati v svoji hiši, do restavracij, kjer nam včasih postrežejo celo brezplačne obroke. Več si pravzaprav ne bi mogli želeti. Upam, da bodo vsi, ki jih v Sloveniji srečamo na svoji poti, nekoč prišli v Veliko Britanijo, kjer jim bomo lahko vrnili uslugo in jim polepšali dneve z angleško gostoljubnostjo.
Glede na to, da ste Slovenijo že večkrat obiskali, me zanima, ali razumete slovensko? Morda kdaj spregovorite kakšen stavek ali dva?
Niti ne, čeprav se trudimo. Prav zdaj se učimo Zdravljico, ki jo bomo zapeli pred sobotno tekmo. Vsak večer se učimo besedilo na pamet, saj to veliko pomeni vsem, ki nas bodo prišli gledat in spodbujat - še posebej pa razširjeni družini našega dedka.
Ste odločitev, da nastopite za Slovenijo, premlevali dalj časa?
Kar dolgo časa smo o tem razmišljali, a nismo vedeli, kako bi vse skupaj uresničili. Nekega dne so z nami stopili v stik fantje iz Slovenije, ki so prav tedaj odigrali tekmo s Ciprom. Namreč, igralec, s katerim igramo, igra za Ciper in jim je tedaj razložil, da pozna pet bratov iz Anglije, ki bi lahko zaigrali za Slovenijo. Vse ostalo je zgodovina.

Z odločitvijo, da boste oblekli dres slovenske reprezentance, pa ste se istočasno za vedno odrekli tudi možnosti, da bi lahko zaigrali za izbrano vrsto Anglije.
Tako je. Toda treba je vedeti, da je v Angliji 160 tisoč igralcev ragbija. Standardi so zelo visoki. Bratje Skofič smo zelo dobri, a nismo elitni. Nismo profesionalci, temveč polprofesionalci. Za igranje dobimo plačilo, ki ne zadostuje, zato si moramo poiskati še druge vire zaslužka, druge službe. Profesionalci pa počnejo samo to - igrajo ragbi. Zaradi tega nismo na njihovi ravni, a smo kljub vsemu zelo dobri.
Kakšen pa je bil odziv v Angliji, ko ste sporočili, da boste zaigrali za Slovenijo? Verjetno je kdo zanjo celo prvič slišal.
Družina in prijatelji so bili zelo presenečeni, a so nas v tem takoj podprli. Kot ste sami dejali, je bilo tudi kar nekaj takih, ki za Slovenijo nikoli niso slišali. Res pa je, da večina Slovenijo pozna prek nogometa, saj smo bili na svetovnem prvenstvu leta 2010 v isti skupini. Tudi Maribor je igral s Tottenhamom. Dobro je ljudi opomniti, da je Slovenija zelo lepa dežela.
Prvič v zgodovini se bo torej zgodilo, da bo v reprezentanci na eni tekmi nastopilo kar pet bratov, s čimer se boste uvrstili tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Kako ponosni ste na ta dosežek?
Zelo. Bolj ne bi mogli biti ponosni in vse dolgujemo našima dedku in očetu, ki sta v nas vcepila strast do vsega, česar se lotimo in počnemo. V soboto bo za nas zelo čustven dan in storili bomo vse, da pomagamo Sloveniji do zmage.
Bratje Skofič boste v soboto zaigrali za slovensko reprezentanco, a skupaj igrate tudi že na klubski ravni, in sicer za Tarleton, ki je tesno povezan s priimkom Skofič.
Tako je. Gre za ragbijski klub, katerega predsednik je bil moj oče. Vsako leto pripravljamo turnir 'sevens', torej turnir, na katerem igrajo ekipe s po sedmimi igralci. Turnir je posvečen mojemu očetu, igra pa se v poletnem času, ko je v Veliki Britaniji že konec sezone ragbija. Gre za kar nekakšen manjši festival, kjer se poleg igranja ragbija še dobro pije in jé, poskrbljeno je tudi za glasbo. Vse skupaj je proslavljanje ragbija, športa na splošno in tudi naše skupnosti.

In že prvo leto ste z brati slavili na tem turnirju.
Res je. Tekmovanje je sicer sestavljeno iz treh stopenj, od najtežje elitne do rekreativne, tako da lahko ragbi igra precej širok krog ljudi - tudi tisti, ki ga niso igrali še nikoli v življenju. Naš oče bi bil ponosen na vse skupaj.
Ko sva že pri očetu ... vaš brat Jack je dejal, da ga pravzaprav ni bilo mogoče zadržati stran od igrišča. Kljub temu, da je bil star 52 let, je ragbi še vedno igral - tako rad je imel ta šport.
Bo držalo! (smeh) K sreči sem bil dovolj star, da sem lahko igral z njim v isti ekipi. Če bi bil danes živ, bi bil vsekakor navdušen. Najbrž bi hotel slovenski dres obleči tudi sam. On je naš navdih in veliko bomo razmišljali o njem.
Ragbi v Sloveniji žal ni tako popularen kot v Angliji. Menite, da lahko s svojo prisotnostjo in znanjem pomagate povečati zanimanje za ta šport?
Če bo samo ena oseba prijela v roke žogo za ragbi, ker bo slišala za nas ali pa nas bo videla igrati, bomo presrečni. Kar bi bilo več, bi bilo že sijajno. Najmanj, kar lahko storimo, je, da povečamo zanimanje za ragbi v Sloveniji. Če se bo samo eden zaradi nas vpisal v ragbijsko šolo, smo svoje delo opravili z odliko.
Kaj pa porečete na kakovost ragbija, ki se igra pri nas?
Večkrat smo si posnetke tekem ogledali na spletu, in veste kaj? Po kakovosti niti ne zaostajate veliko za ragbijem, ki se igra v Veliki Britaniji. Vidi se, da igralci z veliko strastjo branijo čast zelenega slovenskega dresa. Toda kakovost gor ali dol, zelo se veselimo sobotne tekme. Slovenija ima velik potencial, saj smo slišali, da se z ragbijem tu ukvarja le nekaj sto ljudi. To pove vse. Sloveniji gre glede na število igralcev zelo dobro.

Ragbi spremljate zelo podrobno. Tekmovanje za Heinekenov pokal je zdaj v sklepni fazi, ostale so le še štiri ekipe: Saracens, Clermont, Toulon in Munster. Kateri ekipi pripisujete največ možnosti?
No ... Toulon ima denar in velika imena, Munster se je letos tudi zelo izkazal, kar dokazuje, kako kakovostno in široko ekipo imajo, saj jim v svoji ligi ne gre vse po načrtih in niso tako dominantni, kot bi si želeli biti. Mislim, da bo na koncu zmagal Toulon.
Tako kot lani.
Da.
Poleg ragbija je Anglija znana še po drugih športih, predvsem po nogometu. Ga spremljate?
Osebno ne. No, morda včasih. Vseeno je to zame premalo kontakten šport, toda moji bratje ga spremljajo in podpirajo Manchester United.
Glede na to, da ste zelo ponosni na svoje korenine, ali obstaja možnost, da se nekoč preselite in ostanete v Sloveniji?
Mogoče. Kot sem rekel, so mi ljudje tu všeč, tudi vremenske razmere so prijaznejše kot v Angliji. Vsekakor se bomo sem še vračali, saj so ljudje prijazni, prav tako mi je všeč vaš način življenja. Če bi tu dobil službo, zakaj pa ne?
Čeprav niste ravno navdušeni nad slovenskim zajtrkom?
(smeh) Moram reči, da mi kontinentalni zajtrki nikoli niso ravno ugajali. Hladno meso in sir ... ne vem, morda bi lahko zdržal nekaj dni, a veliko raje imam tradicionalni angleški zajtrk.
Max, hvala, ker ste si vzeli čas za ta kratki pogovor. V prihodnosti vam z brati želim veliko sreče, prvič že v soboto, ko se boste udarili z Bolgari.
Najlepša hvala. Veselim se te tekme in upam, da nas bo prišlo podpret čim več gledalcev.