Seveda bi se bilo lepo pridružiti dvema športnikoma, ki jima je v zgodovini olimpizma to že uspelo, toda Debevec daje v ospredje še vedno športni motiv. Ob tem, ko še nima zagotovljene vozovnice za Rio de Janeiro, se je pri svojih petih križih pripravljen vrniti k zračni puški, ki jo je v največji meri že v celoti opustil. Trenutno mu namreč le spomladansko evropsko prvenstvo v tej disciplini še odpira pot v Brazilijo. In to zaradi tega, ker si še vedno želi tekmovati in pravi, da le, če si tam, lahko posežeš po odličnem izidu ali celo medalji. Danes namreč nihče ne ve, kakšno bo razpoloženje prav na tisti dan nastopa v naslednjem avgustu.

Že nekaj mesecev se dobro ve, da bodo na prvih igrah pod petimi krogi v južni Ameriki med nosilci slovenske odprave tudi judoisti. Dosežka iz Astane in tudi mnogi drugi v času zadnje olimpijade pričajo o tem. In to ne glede na to, da je lani v Montpellierju z blazin dokončno stopila prvakinja iz Londona Urška Žolnir. Želja judoistov je šest mest v slovenski odpravi. V Astani smo v običajnih večernih pogovorih večkrat načeli temo iz časov, ko se po Barceloni judo kar 12 let ni prebil zraven. Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in še kopice drugih je prinesla to, kar danes judo pomeni v slovenskih okvirih.

Čeprav je še vedno tudi znotraj discipline prepogosto slišati, da ženska kolajna ne velja toliko kot moška, je to treba le preslišati. Ob jadranju z neuničljivim Vasilijem Žbogarjem in krotilcih divjih voda, ki lahko zmagajo v vsaki olimpijski disciplini, so zdaj namreč prav judoisti tisti, ki bodo za Rio prevzeli največje breme. Mnogi se sprašujejo, ali mu bodo kos. Odgovorimo jim lahko: "Če kdo, prav oni, in seveda Vasilij Žbogar."

Konec koncev - zadnje olimpijsko odličje zlatega sijaja iz Londona krasi prav dom judoistke Urške Žolnir. Se pa, tako kot vsak odgovorni športnik, tudi naši dobro zavedajo, da mora biti za tak uspeh vse na svojem mestu.

Športniki iz omenjenih disciplin si zagotovo želijo, da se jim v naslednjih enajstih mesecih pridružijo še drugi, da bo breme bolj porazdeljeno. Tu ne moremo mimo besed športnega direktorja nogometašev Maribora Zlatka Zahoviča, ki smo se ga v tem tednu v Astani marsikdaj spomnili. Da je šport prav pri nas največji revež na stari celini, žal vse bolj drži iz dneva v dan in v teh razmerah razmišljati o uspehih v Riu je skorajda predrznost najvišjega razreda.

Zato najmanj pot tja privoščimo in Debevcu in mnogim drugim, saj o tem, kako bo za Tokio, ne upa nič reči niti vedeževalka.