To je bil dan padcev, večino sem jih ujel v našem radijskem studiu na televizijskem ekranu. Najprej groznega Petrinega, nato še slikovitejše smukaške. S temi olimpijskimi igrami nekaj ni v redu. Vsa ta kanadska prijaznost težko prekrije slabo pripravljena tekmovanja.

Kje je bil kdo, ki bi po kvalifikacijah pomagal Petri. Tisti trenutki, ko je v cilju kričala od bolečin, so se vlekli kot ure. Enako je bilo na smuku, ko se je razbila Romunka Miklos. Obema, ne glede na pedigre, bi morali nemudoma priskočiti na pomoč. Olimpijske igre danes. Zgolj priložnost za zaslužek, vseeno s kakšnimi posledicami za tiste, ki na njih nastopajo, očitno. Na mednarodni sankaški zvezi so zgolj zaradi čustvenih razlogov in NE!!!!! zaradi varnosti sankaški start po smrti nesrečnega Nodarja prestavili nižje.

Spomnite se še delavke na smukaški progi, ki jo je skorajda podrl Avstralec Branch, kopico deskarjev in deskark, ki so na zahtevnem krosu v Cypressu že v kvalifikacijah grdo padli. Slovenija ima medaljo na zimskih olimpijskih igrah primerno gladiatorskemu imidžu olimpijskih iger. Tu ni več romantike, ta tekma je bila ena "najgrših" za spremljanje in namesto da bi se veselili ponovitev, bi najraje način pozabili, v spominu pa ohranili le končni izkupiček.
Petri v Vancouvru želimo hitro okrevanje in da bi se čim prej v njenem krožniku znašlo kaj domačega.

Uroš Volk, Radio Slovenija