O Bodeju Millerju je bilo napisano že vse, vsaka njegova linija preanalizirana, vsaka njegova poteza dana pod drobnogled.
"Na svojem vrhuncu je bil ultimativni smučar. In verjetno nihče ni bil nikoli na tej ravni," je o 32-letnem ameriškem zvezdniku pred začetkom tekem v Whistlerju dejal upokojeni norveški šampion Kjetil Andre Aamodt. Opažate rabo preteklika?
Pred letošnjo sezono in celo tik pred olimpijskimi igrami samimi se je večini zunanjih opazovalcev in celo mnogim, ki so Millerju najtesnejše, zdel preteklik primeren.
Zbiralec odličij
Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002 je Miller, takrat še 24-letni rdečelični fant nedolžnega, a obenem iskrivega pogleda, osvojil dve srebrni medalji in z neverjetnimi zgodbami prevzel šablonskih odgovorov vajene športne novinarje. Sledilo je svetovno prvenstvo v St. Moritzu 2003 in padle so še tri kolajne (od tega dve zlati). Leta 2005 je kot prvi Američan po Philu Mahru dosegel za smučarje daleč največji uspeh: zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. To je bilo istega leta, ko je na SP-ju v Bormiu naslovoma prvaka v veleslalomu in kombinaciji dodal še smukaško in superveleslalomsko odličje.
Bilo je leto pred OI v Torinu in Američani, skorajda bolestno obsedeni z olimpijskimi medaljami, so postali pozorni. Uspešen, tržen, priljubljen, fotogeničen, ekscentričen ... Miller je imel vse, kar potrebuješ, da postaneš superzvezdnik. Ameriški mediji so ga torej podobno kot letos Lindsey Vonn izbrali za "poster boya" olimpijskih iger, ga postavili na vsako mogočo naslovnico, njegovo življenjsko zgodbo pa ponavljali v neskončnost: zrasel v gozdovih New Hampshira, hipijevski starši, brez tekoče vode in elektrike, kot fant se je izkopal iz plazu, smučarski inovator, vedno na robu med čisto genialnostjo in popolno norostjo.
Slava, denar, pozornost sta ga ubila
Miller, ki je nekoč izjavil, da mu fotografi "jemljejo del duše" in ki je dokaj hitro prestopil iz tistega preprostega življenja v ruralni Novi Angliji v svet hitrih avtomobilov, milijonskih sponzorskih pogodb, Playboyevih zajčic, vreščečih deklet in nazadnje še v ameriško mašinerijo delanja ljudskega junaka, je bil ujet. "Miller gre v Torino po pet zlatih medalj," je bila ena izmed variacij na isto temo - Miller kot Michael Phelps zimskih OI. Naj je smučar, ki je tudi ob vseh uspehih imel še vedno več odstopov, še tako poudarjal, da smučanje ni isto kot plavanje in da je osvojitev 5 zlatih medalj nerealna, ga nihče ni poslušal. Oči (ameriške) javnosti, ki prej za svetovni pokal sploh še slišala ni, so bile uprte vanj. Pričakovanja nerealna.
In Miller je nekje v vsem tem izgubil fokus in interes za igre. Od petih štartov je zabeležil ... pet ničel. "Ničesar ne obžalujem, žural sem na olimpijski ravni," je brez opravičil in brez dlake na jeziku po igrah dejal Miller, ki so ga očividci videvali vsak večer v lokalni diskoteki v Sestrieru. Tudi na večere pred tekmami. Danes še vedno trdi, da je na vsaki tekmi dal od sebe 100 odstotkov, kot vedno, a obenem priznava, da tistih olimpijskih "ni čutil". Da ga je cirkus, ki so ga mediji zganjali okoli njega, prevzel, da so ga vsa tista previsoka pričakovanja naredila otopelega.
V osamo avtodoma
Njegovi trenerji se spominjajo, kako se je v letih med 2002 in 2006 spremenil, kako se je odmaknil od medijev (intervjuje da le redkim), od oboževalcev (iz ciljnih iztekov pogosto pobegne kar s skoki čez ograje) in celo od reprezentančnih kolegov (njegove reprezentančne kolege so zamenjale lokalne starlete, lokalni "pokerski kolegi" in družba, ki je Bodeju še v časih, ko se je po Evropi prevažal okrog izolirano v avtodomu, sledila na vsakem koraku, se sončila v njegovi slavi).
Težko je ohraniti trezno glavo, če se ti vsi klanjajo kot smučarskemu bogu, če zaradi tebe žrebi štartnih številk nenanadoma postanejo obljudeni, če FIS zaradi tebe spreminja pravila in če se v tvojem avtodomu izmenja več deklet, kot je populacija tvojega rojstnega mesta.
Iskanje sebe pri 150 km/h
Miller je postal nedostopen, celo nadut, osoren, zajedljiv, nepotrebno sarkastičen, težaven . Diva v najslabšem pomenu besede. Otroško veselje ob uspehih je zamenjal porogljiv nasmešek vsem, ki so si želeli le njegovo izjavo ali avtogram.
Stari Bode, tisti Bode, za katerega je Pernilla Wiberg nekoč dejala, da je videti, kot da bi s pogledom na štartu lahko objel svet, je prišel na dan le v trenutkih, ko se je pognal iz štartne hišice na progo. Tisto je bil njegov poligon, tam je lahko še naprej funkcioniral tako, kot je začel svojo kariero, ločeno od množic, ločeno od pravil spodobnega in primernega - še naprej je iskal popolno (beri: noro) linijo, potiskal meje fizično mogočega, se lovil med slalomskimi količki in brzel po bokih ali po zadnji plati v smuku s 150 kilometri na uro.
Naj je zmagal ali odstopil, zanj točke, stopničke in medalje nikdar niso imele pomena, če jih ni dobil na svoj način - "Bode way". Brezkompromisno, brez taktiziranj. Koliko tekem je izgubil, ko bi se moral samo spustiti do cilja, on pa je želel več. Koliko tekem je imel že v žepu, pa jih je zapravil s (pre)drzno linijo. Ti porazi ga nikdar niso boleli, vedno je bil in ostaja antipol sprogramiranim avstrijskim strojem.
Team Bode. Team America.
Po "nacionalni sramoti" v Torinu, kot so ameriški mediji označili Millerjevo predstavo, po gori grozilnih pisem, ki sta jih v kočo v gozdu v White Mountains dobivala mama in ata Miller, po oznakah, da je "pijandura" in "izguba" (kljub temu, da se je do leta 2006 z zmagami v vseh 5 disciplinah že vpisal med največje smučarje vseh časov) in po tem, ko tudi na SP-ju v Aareju 2007 ni osvojil nobene medalje, je Bode leta 2007 izstopil iz ameriške reprezentance in pot nadaljeval sam, s svojo ironično imenovano Team Americo.
Večje razlike od zadnjih let pod okriljem reprezentance pravzaprav ni bilo - še vedno je bil v svojem avtodomu, samo da je bil zdaj tudi uradno osvobojen vseh vezi in pravil (ki se jih tako ali tako nikdar ni držal). V tisti sezoni je še drugič osvojil skupni sešetevk in se z zmagami zavihtel na vrh ameriškega smučanja.
Začetek konca?
Uspehu je sledila do zdaj njegova najslabša sezona - prvič v osmih letih ni zmagal in še eno svetovno prvenstvo je minilo, brez da bi na njem pustil svoj pečat. Miller, ki slovi po tem, da svoje telo prižene na rob vseh razumskih omejitev (pa naj si bo s poletnim treningom, ki vključuje poganjanje jeklenega valarja v hrib, dokler ne bruha, z akrobacijami na snegu ali z nastopanjem z zvitimi gležnji in natrganimi kolenskimi vezmi), je bil videti le še kot senca samega sebe.
Prvič ga ni bilo na tekme v Kranjsko Goro, nato pa je izpustil še finale - kjub temu, da je imel še možnosti za smukaški naslov. Vse to je sprožilo ugibanja, da je dokončno pregorel. Poleti ni treniral, dneve je preživljal na plaži z mičnimi blondinkami, na Bermudih, kjer je snemal resničnostni šov, in v San Diegu, kjer živi njegova danes dve leti stara hčerka Dacey.
Povratek padlega
"Nastopi trenutek v življenju vsakega fanta, ko postane moški," se glasi znana krilatica. Za Millerja je vedno ustrezal izraz enfant terrible. In nikdar se ni zdelo, da bo "dozorel" - kar koli že to pomeni. A očitno je tudi fant, ki je na ameriški nacionalni televiziji nonšalantno priznal, da je smučal pijan in da se zavzema za legalizacijo trave, doživel ta trenutek. Klišejsko kot se sliši, a za Millerja je bil ta prelomni trenutek očetovstvo. To ga je streznilo.
V začetku sezone se je skrušen vrnil v reprezentanco, ubogljivo sledil vsem trenerskim navodilom (na rok mu gre nedvomno tudi to, da so ameriški trenerji precej bolj sproščeni in tolerantni od povprečnih), mlajšim sotekmovalcem delil nasvete, v lokale ga praktično ni bilo, avtodom pa je dokončno pustil za seboj. Smučar, ki je prej trmasto vztrajal, da mu olimpijske igre na pomenijo nič, se je primarno vrnil prav zaradi njih.
"Killer Miller"
Vseeno pa se je Millerju poznala odsotnost poletnega treninga, pomanjkanje kondicije in povratek je še otežil decembrski zvin gležnja. A je še kar vztrajal, da bo za olimpijske v polni formi. Pred prvo tekmo, pred smukom, je bil zanj neznačilno živčen. Govoril je še več kot običajno, v štartni hišici pa se je tresel. Osvojil je bron. In z izraza na njegovem deškem obrazu se je zdelo, kot da je osvojil zlato. "To je le začetek, boste videli," je takrat novinarskemu kolegu v ciljnem izteku zaklical Millerjev dolgoletni menedžer.
Sledilo je srebro v superveleslalomu in nazadnje še zlato v superkombinaciji. Miller, tarča posmeha OI 2006, je nenadoma postal petkratni olimpijski medaljist in na večni lestvici zaostaja le še za Aamodtom, ki jih ima osem. Po slalomu, njegovem najboljšem v zadnjih letih, je bil izžet. "Dal sem vse, kar sem imel. Na koncu nisem več čutil nog. Stal sem tam in si mislil: moje prvo olimpijsko zlato. Neverjetno. In do njega sem prišel na najlepši način - da sem ostal zvest samemu sebi in odsmučal na meji sposobnosti."
Na podelitvi so se mu ob igranju ameriške himne v tistih njegovih modrih očeh, s katerimi na štartu "zajame ves svet", zasvetile solze. Nazadnje smo jih pri njem videli v St. Moritzu leta 2003. Bode Miller je prišel poln krog. Zdaj se lahko mirno upokoji kot najboljši. A smučanje bi s tem izgubilo - da uporabim Millerjeve besede - "del duše".