Vloženo delo praviloma vedno obrodi sadove, seveda so tudi izjeme, ki pa v največji meri vsaj v smučarsko tekaškem športu prej potrjujejo pravilo kot pa kaj drugega. Vsak ima svojo najvišjo točko, prek katere se enostavno ne da, če ne uporabiš pomoči. Seveda tiste dovoljene in nikakor nedovoljenih sredstev, ki jih je brez vsakega dvoma v športu preveč. In ne samo v tem krutem vrhunskem športu, ampak žal tudi v mladinskem in tistem na nižjih ravneh tekmovanj.

Jezerškova pred tem še nikoli med 30
Kaj lahko, na primer, stori servisna služba v smučarskem teku, smo lepo videli pri včerajšnjem uspehu Kranjčanke Barbare Jezeršek, ki do zdaj še ni osvojila točke v svetovnem pokalu. Seveda pri tem nočemo zmanjševati vloge tekmovalke pri uspehu, pač pa poudariti to, da je znala izkoristiti več kot odlično pripravljene smuči. Vodja slovenskega tekaškega servisa, kjer so si po pravilu vsi enaki, Gian Luca Marcolini si je na četrtkovem treningu za Barbaro vzel toliko časa, kot bi ga namenil Petri Majdič, če bi bila namesto v bolniški postelji v Vancouvru na snegu v Callaghanovi dolini.

Iz "desk" naredil smuči
Italijanski strokovnjak je v roke dobil smuči, na katerih sta bili skorajda še nalepka prodajalca in plačilna koda, saj Jezerškova vsekakor še ni tekmovalka, ki bi ji proizvajalec namenil kaj pretirano boljšega, kot lahko kupi vsak rekreativni tekač pri nas. In iz teh desk, kot radi pravijo slovenski serviserji, ko so dobro razpoloženi, je napravil smuči, ki so Barbaro pripeljale na 17. mesto.

Plahutnik in Trstenjak "požirata" znanje
Novinka med našimi Anja Eržen je bila ob premiernem nastopu z mislimi najbrž vsepovsod, kar je razumljivo. Svojih dobro pripravljenih smuči ni znala unovčiti. Kdaj bo spet imela tako priložnost, je težko reči. Slišati bo morda kruto, ampak če bi bila Petra na štartu, bi se vse vrtelo okrog nje. In prav je tako. Konec koncev je večina v servisu tu zaradi naše šampionke. Le upamo lahko, da se bosta Miha Plahutnik in Mladen Trstenjak, ki "požirata" znanje, tudi čim večkrat izkazala, ko bo čas za to.

Soklič pred osmimi leti tarča posmeha
Konec koncev pa je bila Petra v podobnem položaju že pred štirimi leti v Torinu. Ne smemo niti mimo šprinterja Mateja Sokliča, ki je v Salt Lake City prišel s štirimi pari smuči na ramenih in se na trenutke poigraval z norveškimi asi. Bil je deležen posmeha, celo podcenjevanja takih, ki nikdar niso niti poskusili tega težkega športa. Če bi imel s sabo kakšnega Marcolinija, bi morda že takrat govorili o medalji.

Dare Rupar, Radio Slovenija