26-letna Črnjanka se je samozavestno podala na superveleslalomsko progo v Whistler Creeksideu, imela je odlično štartno številko (22) in idealne razmere, ki jih je izkoristila, ter se v ciljni areni razveselila druge olimpijske medalje za Slovenijo na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru. Po tekmi je kar žarela in z veseljem podala intervju Poloni Bertoncelj za TV Slovenija.

Tina, velikokrat smo vas že videli nasmejano, toda tako kot danes pa še ne.
Ja, res je. V bistvu sem imela kar tremo na štartu, a sem nekako zaupala vase in se bodrila. Rekla sem si, da zmorem to! Zdaj mi je res odleglo. Na koncu vse izpade tako, kot si to naredimo. Stvar sem si naredila veliko težje, kot je izgledalo in je bilo na koncu. Tega superveleslaloma sem se veselila in končno se počutim močno ter samozavestno.

Vseskozi ste opozarjali, da smučate samozavestno in da lahko odsmučate dobro. Danes se vam je vse poklopilo: dobra štartna številka, ko ste nastopili je posijalo sonce ...
Ja, zares se te stvari zelo obračajo. Enkrat so te številke slabe, drugič so dobre. Danes je bilo tudi dosti lažje smučati. Ampak če ne verjameš v te stvari, se vse lahko obrne proti tebi.

Po današnjem nastopu je igra stotink s smuka najbrž že daleč v spominu.
No, smukaški nastop ni daleč v spominu, je precej živo. Tiste vožnje si nekako ne morem oprostiti. Bila sem zelo razočarana. Toda vem, koliko energije imam še v sebi, tudi vem, koliko bi lahko napredovala. Smukaške priložnosti pač nisem izkoristila.

Kako boste nastopali od zdaj naprej? Boste bolj sproščeni?
Ja, bom bolj sproščena. Veseli me, da sem šla korak za korakom in izpolnila cilj. Želim si naprej. Želim se boriti. Vem, da sem sposobna nove dobre uvrstitve in borila se bom do konca!

Kakšne pa so bile prve misli, ko ste prišli v cilj in videli, da ste zasedli 2. mesto?
Potrditev, da zmoreš. To je največ, kar lahko narediš. Boriš se za to, treniraš za to, veliko ljudi vate ne verjame, ti pa verjameš in na koncu sta se mi ta vložek in trud obrestovala. Res je težko, ampak zdaj je vse poplačano in sem vesela.

Pred leti ste dejali, da ne marate tekmovati v Severni Ameriki. Morda boste od zdaj naprej tule raje tekmovali?
Prvič sem bila v Whistlerju, ko sem bila stara 12 let. Tekmovala sem na Pokalu Whistlerja in dobila vse štiri tekme. Tu sem se vedno počutila dobro in to sem tudi danes razmišljala na štartu: Zakaj bi se obremenjevala z olimpijado, če je v končni fazi vse skupaj le smučanje?

Bo po podelitvi kolajn na vrsti tudi manjše slavje?
Slavje ali ne, občutki so enkratni. Imam še dve disciplini, kjer se lahko borim za odličja. Od zdaj naprej se bom lažje tekmovala in v veleslalomu in slalomu šla do konca. Narediti moram, kar moram.

Bi poslali še kakšno sporočilo nazaj v domovino?
Ja, rada bi pozdravila svoja starša in sestro. Pa tete in babico. To je najlepši dan in vem, da uživate!

Pogovor novinarja Radia Slovenija Igorja Tominca:

Tina, čestitke! Fantastičen dan, izšlo se vam je! Kakšni so prvi občutki?
Enkratni! Zares si včasih otežimo položaj in ga naredimo težjega, kot je v resnici. Ne vem, nekako sem verjela vase, zaupala vse, bila pozitivna. Bila sem osredotočena cel dan. To je reultat današnjega dne. Vesela sem zase, za svojo ekipo in tudi za Slovenijo!

Kako je bilo na štartu? So bili mravljinci v nogah, kakšni so bili občutki v želodcu?
Na štartu je bilo zelo napeto. Bila sem živčna, ampak ne do take mere, da ne bi mogla tega nadzorovati. Maksimalno sem se zbrala in odpeljala najboljšo vožnjo v superveleslalomu.

Do danes ste veliko taktizirali, smuk ste tudi odpeljali previdneje, nato pa udarili tam, kjer je bilo treba.
Ja, pač moraš biti potrpežljiv. Taktičen. Žal mi je za kombinacijo, ampak od zdaj naprej bom napadala do konca!

Katera čestitka iz domovine se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Sestrina, saj me je spremljala z vrha Eifflovega stolpa. Prav zdaj je v Parizu na ekskurziji s šolo. To se mi je zdela najbolj zanimiva informacija dneva.