Tokio je postal mesto uspeha za slovenski šport. Zlate medalje so osvojili kanuist Benjamin Savšek, kolesar Primož Roglič in plezalka Janja Garnbret. Izkupiček medalj je postal večji še za srebro judoistke Tine Trstenjak in bron kolesarja Tadeja Pogačarja.

Janja Garnbret je postala prva ženska, ki je na olimpijskih igrah osvojila zlato medaljo v športnem plezanju, zahvaljujoč izjemnim nastopom v balvanskem in težavnostnem plezanju. Hitrostno preizkušnjo je končala na petem mestu, prva je bila na balvanih, svojo sijajno predstavo pa je kronala z zmago v težavnostnem plezanju.

Garnbret, ki je bila že pred finalom v kombinaciji favoritinja, je uspešno opravila z dvema od treh balvanskih "izzivov", medtem ko nobeni drugi tekmovalki ni uspelo rešiti niti enega. 22-letnica je tekmovanje zaključila pred japonskima tekmovalkama, Miho Nonaka na drugem mestu in Akijo Noguči. "To je bilo najtežje tekmovanje v moji karieri ... Počutila sem se, kot da je ves pritisk name, kot da je ves svet odločil, da bom osvojila zlato medaljo," je povedala plezalska šampionka.

Sorodna novica Kako je Simone Biles zasenčila olimpijske igre

Simone Biles je v Tokiu pokazala, da pravo junaštvo ne pomeni zgolj fizične moči. Ko je sredi tekmovanja zaradi duševnega zdravja odstopila, je pokazala neizmeren pogum. Kljub temu je kasneje tekmovala na gredi in osvojila bronasto medaljo, kar je bil navdihujoč opomnik, da je skrb za duševno zdravje enako pomembna kot skrb za telesno pripravljenost. S tem dejanjem je odprla pomemben dialog o pritiskih, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki, in postala simbol moči in poguma na popolnoma nov način.

Nizozemska tekačica Sifan Hassan je v Tokiu dosegla skoraj nemogoče: v osem dni dolgi olimpijski odisejadi je pretekla šest tekem, kar je skupaj zneslo več kot 24 kilometrov, in osvojila tri medalje – dve zlati in eno bronasto.

Na zadnji tekmi, finalu na 10.000 metrov, je Hassan premagala svetovno rekorderko Letesenbet Gidey in zmagala z izjemnim časom 29 minut, 55 sekund in 32 stotink. Med tekom jo je mučila neizmerna bolečina, saj ni mogla obrniti vratu, težko je dihala in ni čutila svojih rok.

Hassan, ki je rojena v Etiopiji, a se je kot najstnica preselila na Nizozemsko kot begunka, je poleg zlata na 10.000 metrov osvojila še zlato na 5.000 metrov, s to disciplino je igre začela, in bronasto medaljo na 1.500 metrov, kjer se je skoraj končala njena pot. Po zmagi na 10.000 metrov je na stopničkah jokala, ne le zaradi zmag, temveč tudi zaradi olajšanja, da je konec njenih "neumnih nočnih mor", ki so jo preganjale zaradi dvomov o pravilnosti njene odločitve, da tekmuje v vseh treh disciplinah. "Končno lahko spim," je dejala po zmagi.

Dvoboj olimpijskih skakalcev v višino, Mutaza Esse Barshima iz Katarja in Gianmarca Tamberija iz Italije, se je zdel, da se bo končal v solzah. Krog za krogom se nista mogla preseči, kar je sodnika spodbudilo, da jima je povedal, da je naslednji korak "skok za zmago", da bi videli, kdo lahko dlje vzdrži.

Takrat pa se je zgodil nepričakovan preobrat, ki je hitro postal simbol športnega duha in prijateljstva, ki naj bi ju olimpijske igre vzpostavile. "Lahko imava dve zlati medalji?" je Barshim, aktualni svetovni prvak v tej disciplini, vprašal sodnika. "Možno je, da," je odgovoril sodnik, in to je bilo vse, kar sta morala športnika slišati.

Barshim in Tamberi, sta si segla v roke in se objela, praznujoč nepredviden dvojni vrh na stopničkah. Še preden sta se posvetovala s sodnikom, sta se že tesno objemala, čestitajoč drug drugemu za vrhunski nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. Oba sta preskočila 2,37 metra v prvem poskusu. Vendar, ko se je višina dvignila na 2,39 metra — olimpijski rekord — sta spodletela pri vseh treh poskusih. Zaradi deljenega zlata se je moški skok v višino končal brez srebrne medalje. Bronasto je osvojil Maksim Nedasekau iz Belorusije.