Ker ni želel oditi v vietnamsko vojno, so Aliju leta 1967 odvzeli boksarski naslov. Naslednja leta je bil glasen nasprotnik vojne, udeležil se je številnih zborovanj in javnih shodov, kjer je jasno in glasno izrazil svoje stališče. Čez čas se je odločil, da se vrne v boksarski ring in izzove najboljšega na svetu – Foremana.

Ta je bil sedem let mlajši, zato seveda ne preseneča, da je bil favorit na stavnicah. Bil je tudi še neporažen. Na 40 dvobojih je do tistega trenutka tekmeca nokavtiral 37-krat, in to že v uvodnih treh rundah dvobojev!

Do obračuna z Alijem je nokavtiral 24 nasprotnikov zapored, premagal je tudi oba boksarja, ki sta ugnala največjega: Kena Nortona in Joeja Fraizerja. Zadnji mu je 8. marca 1971 prizadejal sploh prvi poraz v karieri.

Ves svet je dalj časa sanjal o tem dvoboju, 30. oktobra 1974 ga je vendarle dočakal. Organiziral ga je legendarni Don King, ki je po dogovoru z diktatorjem Mobutujem Sesejem Sekom (ta je bil na oblasti med letoma 1965 in 1997) za gostiteljico izbral Kinšaso, dvoboj pa poimenoval Rumble in the jungle oziroma Ropot v džungli.

Oba boksarja sta se na dvoboj pripravljala v takratnem Zairu, kjer je Ali užival vso podporo Afričanov. Ti so ga sprejeli za svojega in komaj čakali na obračun, ki se je zaradi ameriškega občinstva pred natanko 50 leti začel ob 4. uri zjutraj po krajevnem času. In to na stadionu, ki je bil prednostno namenjen usmrtitvam političnih nasprotnikov.

60.000-glava množica na stadionu in več kot milijarda ljudi po svetu je v živo spremljalo dvoboj vseh dvobojev. V Kinšasi so vsi stiskali pesti za Alija, z glasnim skandiranjem so boksarju, ki se je rodil kot Cassius Marcellus Clay ml., sporočali, naj nasprotnika "ubije". Boksarski veteran se je zavedal, da bo imel polne roke dela, svojo strategijo pa je moral, če je želel osvojiti šampionski pas, izpeljati do potankosti.

Vsi so pričakovali Foremanov nalet. Svoje dvoboje je namreč dobival s silovitimi udarci v uvodnih rundah, na identičen način je želel na tla položiti tudi Alija. A ta je imel zvito strategijo, ki so jo pozneje poimenovali rope-a-dope. Naslanjal se je na vrvi, se spretno izmikal težkim udarcem nasprotnika in na tak način trošil njegovo moč. Seveda je bil Foreman mestoma tudi uspešen, Alija je nekajkrat zadel z aperkatom, podelil mu je tudi kakšen kroše, a vsi ti udarci niso bili dovolj, da bi premagali veterana.

Foreman je bil do 8. runde že povsem izmučen, na stotine (večinoma zgrešenih) udarcev je terjalo svoj davek – in tedaj je Ali začutil priložnost in natančno odmeril svoj napad: s serijo močnih udarcev se je lotil mlajšega tekmeca in ga na tla položil z udarcem z desnico. Foremanu se ni uspelo obdržati na nogah, ob valu navdušenja je padel na sredino ringa. Delno se je še pobral na koleno, a je sodnik Zack Clayton hitro naznanil konec dvoboja. Nokavt po dveh minutah in 58 sekundah 8. runde. Tribune je zajel val navdušenja, boksarski svet pa je bil priča taktični genialnosti Alija.

Foremanove obtožbe neutemeljene

Tako rekoč takoj po dvoboju je Foreman javno podvomil o legitimnosti dvoboja, izstrelil je tudi več puščic v Alija, njegovega trenerja in celo sodnika. Alijevega trenerja Angela Dundeeja je obtožil, da je dan pred dvobojem zrahljal vrvi v ringu, kar je znatno pomagalo njegovemu varovancu pri taktiki rope-a-dope. Med drugim je poudaril, da so mu nekaj podtaknili v vodo, ki jo je užival med rundami. Voda naj bi imela "okus po zdravilih", takoj po zaužitju se mu je začelo vrteti, izgubljal naj bi tudi koordinacijo. Nič od tega jim ni uspelo dokazati. Nazadnje je prehitrega štetja obtožil še sodnika, a so dokazali, da je na tleh ringa ležal od 11 do 12 sekund, preden je bil dvoboj prekinjen.

Dolga leta se ni sprijaznil s porazom ...

Foreman je urno želel povratni dvoboj in priložnost, da se Aliju oddolži za poraz, a zaman. Ali si je vzel čas, Foreman pa je nazadnje na presenečenje vseh naznanil konec kariere že nekaj let pozneje, ko je izgubil dvoboj z Jimmyjem Youngom leta 1977. Po omenjenem dvoboju se je počutil zelo slabo. Dejal je, da je povsem izmučen in da je doživel "izkušnjo ob smrti", kjer je čutil predvsem "obup v strah vzbujajočem, peklenskem kraju niča". Vse to je bilo dovolj, da je profesionalnemu boksanju pomahal v slovo in obrnil nov list v svojem življenju.

... a nato postal najboljši prijatelj

Še nekaj let se ni sprijaznil s porazom v Kinšasi, Alija pa je naravnost sovražil. A leta 1981 se je zgodil preobrat, kar je razkril v pogovoru za Daily Telegraph pred 12 leti. "Leta 1981 je na moj ranč prišel novinar in me vprašal: George, kaj se je zgodilo v Afriki? Moral sem ga pogledati v oči in reči: izgubil sem. Premagal me je. Do tistega trenutka sem imel v mislih zgolj maščevanje in sovraštvo, od takrat naprej pa je bilo jasno, da tega dvoboja nikoli ne bom mogel dobiti, zato sem moral na to preprosto pozabiti," je povedal Foreman. "V Kinšasi sva se udarila leta 1974. Tega je že zelo dolgo. Po letu 1981 sva postala najboljša prijatelja. Do leta 1984 sva se imela že zelo rada. V tem življenju si z nikomer nisem bil tako blizu kot z Mohamedom Alijem."