Na Valu 202 so ob 30. obletnici samostojnosti Slovenija prepletli zgodbe nekaterih izpostavljenih športnikov, ki so v Slovenijo iz tujine in iz takšnih ali drugačnih razlogov tu ostali vse do danes, večina je na mednarodnih tekmovanjih tudi zastopala Slovenijo.

Boisa: V Gruziji sem drugačen človek kot v Sloveniji
Vladimir Boisa je iz Gruzije v Slovenijo prišel kot najstnik. Danes se čuti Gruzijca, a hkrati Ljubljančana: "Zase vedno povem, da sem večji Gruzijec kot Slovenec, ampak zagotovo sem Ljubljančan, ne pa Tbilisijec ali Rustavijec, kjer sem rojen." Vmes se popravi, ko stavek začne z "Vi, Slovenci …," takoj zatem nadaljuje z "mi".

Za Slovenijo in Olimpijo se je odločil, ker mu je Olimpija omogočila najlažji prehod. Ponudbe je imel tudi iz Izraela, Grčije, Turčije, a so vsi pritiskali, da bi hkrati vzel tudi državljanstvo. Sam tega ni želel, zato je izbral, kot sam pravi, poštene Slovence. Tu je spoznal tudi ženo, se poročil in si ustvaril družino. Hči je uspešna odbojkarica, sin trenira nogomet.

Spregovori tudi o težavah, v katerih se je znašel, ko je kot mlad košarkar pri Sieni dobil plačan dopust, a kot Gruzijec ni mogel hitro dobiti vizuma. Na turistični agenciji jim je uspeli najti eno počitniško destinacijo – Kubo. Na koncu pogovora Boisa v smehu pove, da bo tu ostal in verjetno tu tudi pokopan.

Šestak: Večja trema ob intervjuju v slovenščini kot ob olimpijskem nastopu
Ena najboljših slovenskih atletinj Marija Šestak je v Slovenijo prišla zaradi ljubezni. Na evropskem dvoranskem prvenstvu leta 2002 je spoznala Matijo Šestaka, dve leti pozneje sta postala par.

Sprva je mislila, da s slovenščino ne bo imela težav. "Bolj je bil kulturni šok, mislila sem: jezik je podoben, se bom hitro naučila slovensko, ampak ni šlo enostavno. Ko sem prišla, sem mogoče kako besedo razumela, a sem zelo hitro videla, da se bom morala vpisati na kakšen tečaj slovenščine, če mislim normalno zaživeti tukaj." Nekaj časa je potrebovala, da se je prilagodila življenju v Sloveniji, ko si je izoblikovala krog znancev, pa je šlo precej lažje.

Ko danes gleda svoje rezultate, se zamisli, saj v času vrhunskih dosežkov ni bilo časa, da bi o tem podrobneje razmišljala. "Šele ko sem nehala oziroma ko sem se poškodovala in se vračala po poškodbi, sem se začela zavedati, kako dober rezultat je ta skok 15,03 ali pa 15,08 v dvorani." Na doseženo je ponosna, malce obžaluje, da kolajne s svetovnega prvenstva v Osaki ni dobila na kraju samem, a vendarle na papirju je zdaj videti vse lepo in prav.

Fak: Govorjenje domačega jezika je osnova
Tudi Jakov Fak, kot Marija Šestak, prihaja iz nekdanje Jugoslavije. Njegova zgodba je med ljubitelji športa v Sloveniji dobro znana. Dobitnik olimpijske medalje v hrvaških barvah je na vrhuncu kariere zamenjal reprezentanco in osvojil še eno olimpijsko medaljo ter štiri na svetovnih prvenstvih, dvakrat je postal svetovni prvak.

Zamenjati državo ni bilo preprosto, a je bil to – kot se je tudi pozneje potrdilo – nujen korak za njegov tekmovalni napredek.

"Ni bilo enostavno, ampak včasih je v življenju treba narediti določene spremembe. Za svojo pot, svojo kariero nisem videl druge rešitve, da bi imel dosti kakovostne pogoje. Ne zaradi tega, ker bi bila Hrvaška država, za katero ne bi hotel nastopati, z veseljem bi, ampak ljudje, ki so vodili zvezo, niso imeli niti vizije niti ambicije, da bi šlo na višjo raven. Edina pot, ki sem jo lahko naredil, je bila, da zamenjam državo, za katero tekmujem." Ob tem Fak pove še, da je vesel, da njegovi otroci odraščajo v zdravi družbi in da lahko tudi sam pomaga pri izboljšanju Slovenije in njeni prepoznavnost v svetu.

Tokić: Večinoma sva bila skupaj na poti le jaz in moj kovček
Pred tremi leti bi Jakov Fak moral nositi slovensko zastavo na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu. Pa je ni zaradi pomislekov peščice, zato se je odločil od te časti odstopiti. Na igrah v Tokiu je ta čast pripadla v Jajcu rojenemu Bojanu Tokiću, kar morda nakazuje na vsaj delno spremembo razmišljanja in odprtost slovenske družbe.

Tokić se v rojstne kraje ne mara vračati, saj bi tam vsakič znova podoživel travme vojnega časa. V Slovenijo se je s starši preselil leta 1992 in prek Nove Gorice in Ljubljane prišel do nemške lige, kjer se je moral vsak dan znova dokazovati. Zdaj, ob koncu kariere se zato z veseljem prepusti vodstvu mlajših kolegov: "Zdaj samo vprašam, kdaj imam avtobus, ogrevalno mizo, s kom se ogrevam. Zdaj je precej lažje, ko imam stvari urejene. Mislim, da veliko prinese tudi to, da sem vedno sam poskrbel zase, in mislim, da ti tudi to nekaj v življenju da."

Vseeno pa ne more mimo hvaležnosti Nemcem in Nemčiji, čeprav so ga v zadnjem času redno premagovali. Tako mu morda vračajo za vse priprave, ki jih je lahko opravil skupaj z njihovo reprezentanco, še doda v smehu.

Letos je prevzel belgijsko reprezentanco, na črno-rdečo barvno kombinacijo pa se bo težko navadil. "Sem namreč precejšen domoljub, zelo rad imam te naše zeleno-modre barve," reče najuspešnejši slovenski namiznoteniški igralec.

Derepasko: Vrnila ukrajinski potni list, da je lahko igrala za Slovenijo
Rokometni klub Krim je imel v začetku tega tisočletja izjemno generacijo, ki je dvakrat osvojila naslov evropskega prvaka. Pri obeh je bila udeležena Natalija Derepasko, ki je v Slovenijo prišla – s Krima, natančneje iz mesta Sevastopol.

Danes živi med Ljubljano, kjer je kot trenerka prevzela vodenje svojega nekdanjega kluba, in Beogradom, kjer živi njena prijateljica Branka Jovanović. Da bo postala trenerka, si še pred nekaj leti ni mislila: "Predvsem zato, ker sem živčna. Mnogi mi tega ne bi pripisali. Velikokrat v sebi to držim, potem pa popustim in se vse bolj in bolj derem. Še nekaj let in se bom drla od začetka do konca tekme." Da se je znašla v tej vlogi, sprva pomočnice, nato glavne trenerke, je zaslužna še ena kolegica iz igralskih časov, Deja Ivanovič, ki je zdaj športna direktorica.

Da je Derepasko lahko zaigrala za slovensko reprezentanco, je morala vrniti ukrajinski potni list, saj njena domovina takrat ni dovolila dvojnega državljanstva. Nataša ima visoka merila, kar se tiče delovnih navad, in to poskuša vcepiti tudi igralkam: "Na primer, zgodi se, da katero boli trebuh in ne bi prišla na trening. V mojih časih tega ni bilo. Če želiš nekaj delati, se s tem ukvarjaš. Tudi če te kaj boli." To zadnje zagotovo ni le slovenska posebnost, od svojih značilnosti pa Natalija Derepasko izpostavi še boj za zmago do zadnjega.

Bozgo: S poroke na ljubljanskem gradu neposredno na reprezentančno akcijo
Med tujimi nogometaši je neizbrisen pečat v Sloveniji pustil Kliton Bozgo. V začetku devetdesetih je bil nezamenljiv član prve postave Maribora, se vmes za dobra tri leta preselil k Olimpiji, nato pa spet v Mariboru dočakal vrhunec kariere z uvrstitvijo v Ligo prvakov. Ta uspeh je Bozgo predvidel.

"Prvič, ko me je Jože Jagodnik klical, ali bi prišel v Maribor, sem nemudoma rekel da!. Lahko ga danes vprašate, da sem bil prepričan, da bomo z Mariborom igrali v Ligi prvakov. In ko se je končala tekma z Lyonom, sem šel do Jagodnika, in mi je rekel, da sem imel prav."

Tudi njegova žena je Mariborčanka. Poročni dan pa se je za Bozga končal predčasno, saj je še isti dan po poroki na ljubljanskem gradu odšel na reprezentančni zbor. "Ko sva dobila termin za poroko, je prišlo tudi vabilo iz reprezentance na isti dan. Ko je bilo počasi konec vsega, sem se moral opravičiti in oditi v Španijo v Granado. Tam smo igrali z Ukrajino in Nemčijo, ker v Albaniji takrat nismo mogli igrati. Če ne bi šel igrat, bi bila to nekakšna izdaja."

Nekatere njegove izjave so ponarodele, čeprav morda ne čisto vse njegove. Bozgo pravi, da "ova noč nije naš dan", ni rekel nikoli, prizna pa avtorstvo stavka "fuzbal je naša kruha", ki kaže na ponižnost in delavnost danes 49-letnega Bozga, ki je še vedno tretji najboljši strelec slovenske prve lige.

Jovičić: Ne morem reči drugače, kot da se čutim Slovenca
V istem času kot Bojan Tokić je v Slovenijo, na Primorsko, prišel živet tudi Zoran Jovičić. Sprva je tudi on načrtoval krajši postanek, zdaj pa tu živi že skoraj tri desetletja. "Lahko da se bo temu kdo smejal, ampak se počutim kot Slovenec. In kar hitro, ko sem prišel v reprezentanco, sem vedel, da bom igral, da bom vse dal za Slovenijo. Dobil sem družino in ne morem reči drugega, kot da se počutim kot Slovenec. Ne zanikam svojih korenin, sem ponosen nanje, ampak po določenih stvareh in razmišljanju, sem Slovenec," pravi Jovičić, ki ob obisku Tuzle ne čuti, da bi se vrni domov.

Sprva pa ni bilo preprosto, Jovičić se spomni časov, ko so ljudje pri nas nanj in druge prišleke gledali drugače, zviška: "Ko sem prišel s 16 leti, sem bil jugoslovanski kadetski reprezentant, športnik Tuzle in prišel sem sem zelo ambiciozen, dobrega mnenja o sebi. Potem, ko sem prišel, sem doživel, da ni bilo tako. Takrat so bili drugačni časi. Ljudje so bili … ne bom rekel, sovražni, ampak bolj previdni so bili do vseh ljudi iz nekdanje Jugoslavije." Jovičić je slovensko državljanstvo dobil leta 1997, nato pa z reprezentanco dvakrat zaigral na olimpijskih igrah in osvojil srebrno medaljo evropskega prvenstva.

Danes je trener državnih prvakov v Velenju, po njegovih stopinjah pa gresta tudi sinova, ki sta že zdaj med vidnejšimi igralci prve slovenske lige.

Različnost in pestrost, ki bogati. Ne le v športu.
V oddaji boste med drugim slišali, da je – vsaj kar se tujih priimkov tiče – v Sloveniji največ Turkov, Čehov pa za las več od Rusov, najdejo se celo Grki in Romi. Pa tudi spomin na čase pred 30 leti, ko so nekateri najvidnejši slovenski športniki v ekipnih športih iskali pravo pot.
Slovenija je raznolika država, tako geografsko kot jezikovno. Predstavljene zgodbe in pričevanja posameznikov, za katere je Slovenija postala druga domovina, nam kažejo, v kako uspešni in varni državi živimo. Hkrati pa opomnik, da si vsakdo zasluži priložnost.