Tomaž Humar je zadnji v vrsti številnih pogumnih slovenskih alpinistov, ki so umrli v gorah, ki so jih ljubili. Foto: EPA
Tomaž Humar je zadnji v vrsti številnih pogumnih slovenskih alpinistov, ki so umrli v gorah, ki so jih ljubili. Foto: EPA

Pregled Slovencev, ki so tragično umrli visoko v Himalaji, začenjamo leta 1977, ko je na pobočjih Gašerbruma 1 izginil takrat le 25-letni Drago Bregar. V dobrih 30 letih se je nato visoko nad morsko gladino končalo življenje več kot 20 slovenskih alpinistov, v zadnjem letu pa so v večnost odšli kar trije - avgusta lani Pavle Kozjek, v začetku oktobra 2008 Miha Valič in manj kot eno leto pozneje (3. oktobra 2009) Franci Oderlap.

Več si lahko preberete v fotozgodbi spodaj.










10. 7. 1977 je na pobočjih Gašerbruma 1 (8.068 m) izginil 25-letni Drago Bregar. S soplezalcem sta zaradi poslabšanja vremena že sklenila obrniti, a se je vendarle odločil, da bo pot nadaljeval sam. Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta se ravno vračala z vrha (opravila sta šele četrti pristop na to goro, in to po prvenstveni smeri), sta mu v zadnjem višinskem taboru, na višini 7.500 m, odsvetovala nadaljevanje, a se Bregar ni dal pregovoriti. Nihče več ga ni ne videl ne slišal. Foto: EPA
24. 4. 1983 je v lednem plazu pod Manaslujem (8.125 m) umrl eden najbolj priljubljenih slovenskih alpinistov 31-letni Jernej Zaplotnik - Nejc, vrhunski alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, uveljavljeni pisec, ki je bil tedaj tudi načelnik AO Kranj. Z njim je pod istim plazom umrl tudi 32-letni Ante Bućan, študent elektrotehnike iz Splita. Nesreča se je zgodila med hrvaško odpravo, malo nad taborom I, na ledeniku, približno 4.400 m visoko. Foto: EPA
22. 4. 1985 je v smrt zdrsnil 27-letni Borut Bergant - Čita, prav tako vrhunski alpinist, gorski vodnik in reševalec, strojni ključavničar doma v Tržiču. Sestopal je z Jalung Kanga (8505 m - zahodni del Kangčendzenga), potem ko je skupaj v paru opravil prvi pristop od severa. Vzpon sta opravila brez kisika. Foto: EPA
3. 5. 1991 sta 35-letna Marija Frantar - Mariča, absolventka geografije in alpinistična inštruktorica AO Rašica, ter 36-letni Jože Rozman, tesarski mojster, alpinist AO Tržič in gorski reševalec, oba člana odprave Kanč '91, odšla proti vrhu Kangčendzenge (8.586 m). Pihal je močan veter in vrh je bil zavit v oblake. Bila sta 150 metrov pod vrhom, ko sta se javila po radijski zvezi. Bila sta hudo izčrpana, dodatnega kisika jima je zmanjkalo in Frantarjeva je (najbrž jo je prizadel že edem) vse slabše videla. Odločila sta se za vrnitev. Zvečer se je potem Rozman še enkrat oglasil. Kmalu potem sta očitno zdrsnila in padla na snežno planoto tisoč metrov nižje. Foto: EPA
15. 6. 1993 je umrl Boštjan Kekec, alpinist iz Škofje Loke, kot alpinistični inštruktor zaposlen v tedanji Teritorialni obrambi, tedaj pa udeleženec slovenske odprave na K2 (8.611 m). V četrtem višinskem taboru je s soplezalcem čakal, da bi šla kot druga naveza na vrh. A se je vreme poslabšalo, zbolel je za višinsko boleznijo in potem toliko oslabel, da ni mogel več sam sestopiti. Soplezalci so mu pomagali, toda med prenosom v dolino je umrl. Foto: EPA
4. 9. 1992 je v Nepalu po spletu tragičnih okoliščin utonil 31-letni Damjan Vidmar - Damč iz Škofje Loke, član Plezalnega kluba Škofja Loka in udeleženec slovenske odprave na 7.468 m visoki vzhodni vrh Kumbakarne. Odšel se je okopat v reko Kabeli Kola, kjer pa mu je spodrsnilo in odnesla ga je voda. Podobna 'nealpinistična' nesreča se je zgodila 8. 9. 1996, ko je med sestopanjem k reki Seti, po kateri so pluli z rafti, izginil 36-letni Marin Gasparini, udeleženec trekinga. 15. 10. 2003 je kmalu po začetku trekinga umrl tudi Emil Veler iz Cirkovc. Foto: EPA
14. 10. 1994 je med sestopanjem izginil 25-letni Beno Dolinšek, član Mariborske himalajske odprave. Dan prej je s soplezalcem prišel v tretji tabor (6.600 m). Toda nastopilo je slabo vreme in ker se je soplezalec slabo počutil, se je odločil, da poskusi sam priti na vrh Anapurne III (7.555 m). Dosegel je že višino 7.000 m, toda obdajala ga je megla in še snežilo je, zato se je odločil za sestop. Ob 15.00 se je zadnjič javil z višine 6.750 m. Foto: EPA
20. 6. 1995 je med poskusom prvenstvenega solovzpona prek zahodne stene Gašerbrum 4 v Karakorumu umrl Miroslav Svetičič - Slavc. Foto: EPA
30. 10. 1995 je na svoj 55. rojstni dan med sestopom s 6.091 m visokega Pisanga na zasneženi vršni strmini 700 m globoko zdrsnil celjski planinec Drago Žlof, po poklicu ekonomist, zaposlen na celjski davčni upravi. Trije soplezalci, tako kot on udeleženci ene od odprav na območje Anapurn, so videli, kam je padel, toda pomoči mu ni bilo več. Šele 4. novembra so lahko njegovo truplo prenesli v dolino. Naslednji dan so ga ob sveti reki Marsiando upepelili po domačem običaju. 12. novembra so žaro pripeljali v domovino. Dan pozneje je bil v Celju tudi pogreb. Foto: EPA
4. 10. 1996 sta iz baznega tabora (5.300 m) odšla Žiga Petrič (25, študent Fakultete za šport) in Bojan Počkar (33 let, mag. gozdarstva) in od tedaj ju ni nihče več videl. 27. septembra sta v spremstvu zdravnice in nekaj Nepalcev prišla pod njun cilj: 2.000 m visoko vzhodno steno vzhodnega vrha (7.468 m) Kumbakarne. Na enega najvišjih še neosvojenih vrhov, s katerim se je Počkar že dvakrat 'spoprijel', sta se želela povzpeti na alpski način. Kmalu po odhodu na njuno drugo prilagoditveno turo, ki ju je vodila proti Kabrujem (vrhovi nasproti njunega cilja), ju je zakrila megla - vsakdanji pojav - in vse bolj je začelo snežiti. Snežilo je vso noč in še naslednji dan. Ko se je 7. oktobra zjasnilo, ni bilo nobenih sledov, le številne plaznice so bile vsepovsod. Iskanje ni rodilo sadov in 17. oktobra so brez njiju pospravili in zapustili tabor. Foto: EPA
31. 10. 1997 je z grebena med skrajno zahodnim vrhom (Nuptse W-2, 7.742 m) in zahodnim vrhom Nuptseja (Nuptse W-1, tudi Srednji Nuptse, 7.784 m) verjetno zaradi sunka vetra omahnil 36-letni Janez Jeglič - Johan, potem ko je četrt ure prej končal prvi vzpon prek zahodne steni Nuptseja. Foto: EPA
Oktobra 2000 je pri sestopu z Džongsanga (Janak Himalaja) po prvenstvenem vzponu umrl Andrej Markovič. Istega meseca je pod vrhom Lakpa Dordže umrl Andrej Zaman. Foto: EPA
Maja 2004 je med vrnitvijo odprave na Daulagiri na meliščih Kalopani umrl Jože Šepič. Želel je osvojiti vrh 8.167 metrov visokega Daulagirija, zato se je spomladi pridružil šestčlanski odpravi pod vodstvom alpinista Andreja Štremflja. Takrat je vrh Daulagirija osvojilo pet alpinistov, Jožetu Šepiču pa je to preprečila višinska bolezen. Zanj je bil usoden sestop z gore, saj se je odprava v dolino spuščala v zelo gosti megli, preostali člani odprave pa so šele po vrnitvi v bazni tabor opazili, da Šepič manjka. Začelo se je iskanje, ki je trajalo 11 dni, pridružili pa so se mu tudi tuji alpinisti, ki so bili tedaj pod Daulagirijem, in domačini, a ga niso našli. Foto: EPA
18. 5. 2005 je na na Everestu ostal Marko Lihteneker. Skupaj z Viktorjem Mlinarjem je osvojil najvišjo točko planeta. Mlinar se je zvečer vrnil v višinski tabor, ki leži na višini 8.300 metrov, Lihteneker pa naj bi zaradi slabega vremena izgubil nadzor za prostornino kisika. Lihteneker in Mlinar sta sodelovala v ruski komercialni odpravi na Everest, ki jo je vodil Aleksander Abramov. Foto: EPA
Konec avgusta 2008 se je pod Mustagh Towerjem smrtno ponesrečil slovenski alpinist Pavle Kozjek. Skupaj z Dejanom Miškovičem sta se povzpela na 7.273 metrov visoko goro v Pakistanu. Ko sta preplezala steno, sta se na grebenu med obema vrhovoma razvezala. Takoj nato se je pod Pavletom Kozjekom odlomila snežna opast, zaradi česar je padel čez steno. Foto: Planinske zveza Slovenije
5. oktobra 2008 je pri sestopu z osemtisočaka Čo Oju umrl 30-letni alpinist, gorski reševalec in vodnik reševalnega psa Miha Valič.Valič, ki je bil vodja samostojne odprave, je skupaj s Tonetom Perhajem vrh 8201 metrov visoke gore dosegel v petek, zaenkrat pa še ni znano, kdaj je do nesreče prišlo. Zgodila naj bi se pri sestopu z gore, nekje med prvim in drugim baznim taborom. Perhaj se je sicer v tabor vrnil živ, kjer je čakal tretji član odprave Tomaž Repar.