Ne glede na to, kako se bo končal današnji polfinalni dvoboj z Nemci, se bodo zanesljivo iz Luksemburga vrnili najmanj z bronastim odličjem.

Ko so fantje z loparčkom v roki v večeru slovenskega košarkarskega uspeha s Španijo prav tako igrali z evropskimi prvaki iz naše severne soseščine, so za dvoboj v luksemburškem vojvodstvu vedeli le najzvestejši namiznoteniški zanesenjaki in najožji sorodniki vseh, ki so kakor koli vpeti v slovensko reprezentanco. To že pregovorno skromnih fantov na čelu z izkušenim Bojanom Tokićem ni motilo. Celo več, ugajalo jim je, saj svojega nastopa med evropsko elito niso obešali na veliki zvon niti v času kvalifikacij, ko so dvakrat premagali Poljsko in si prvo mesto v skupini zagotovili z gladkim uspehom na gostovanju pri nekdanji evropski velesili Belgiji. Slednje med najboljšimi že nekaj časa ni, Poljakom pa je v Luksemburgu tudi spodrsnilo, čeprav so še lani na olimpijskem turnirju igrali med osmerico najboljših.

Slovenski namizni tenis se seveda ni začel igrati včeraj. Če bi zdaj tu izpostavil nekaj imen, bi vsi tisti, ki jih ne bi navedel, morda razmišljali, zakaj niso dobili mesta v etru. Imeli smo tudi dobitnike odličij na največjih tekmovanjih, ko so nosili na majici še dres z grbom, na katerem je bilo šest plamenic. Tudi izjemno uspešen rod namiznoteniških igralk, ki so že igrale pod našo trobarvnico, ne smemo pozabiti, saj so Biljana Todorovič, Martina Safran in Helena Halas, ki jih je vodil Jože Mikeln pred ducat leti, osvojile slovenski bron. Zanimivo je, da je tedaj izkušeni Mikeln celo pred odhodom na prvenstvo napovedal medaljo. Prej kot izziv ali spodbudo za svoje varovanke, kot pa da bi resno razmišljal o tem. Igralke pa so v to enostavno verjele.

Jože Urh, ki vodi zdajšnjo slovensko moško vrsto, zelo kakovostnega dela v vadbenem centru na Otočcu ni nikdar potiskal v ospredje. Z ženo Andrejo Ojsteršek Urh in najožjimi sodelavci je ob vrnitvi iz Italije dobil zaupanje le redkih. Predvsem v delo nekdaj odlične igralke, zdaj pa njegove žene, so se radi obregnili mnogi. Nista se izpostavljala, nista se zapletala v za nas značilne besedne dvoboje na vrhu gnoja in delala svoje delo. Sinoči je obrodilo sadove. Kolajna je zagotovo presenetila tako Andrejo kot Jožeta, ampak kot nam je iz bogatega vojvodstva že v ponedeljek sporočil selektor, je njegova četverica tudi opravila vse, kot je morala. Dejal je, če nam steče, če pridemo do priložnosti, jo bomo tudi zgrabili. In navkljub izjemno neugodnemu žrebu, bo Slovenija v nedeljo stala na zmagovalnem odru. Zraven bodo le še evropske velesile tega trenutka, s precej večjim vlaganjem v šport in predvsem namizni tenis Nemčija, Francija in Portugalska, ki je v uvodu v prvenstvo naše fante odpihnila izza mize. In morda je bil prav to trenutek, ki je bil odločilen za preobrat in tri naslednje zmage s 3:2.

Ob tem uspehu mi misli odhitijo nazaj v lanski olimpijski ring v zelo neugledni dvorani v Riu de Janeiru, ki ni bila dostojna največjega športnega tekmovanja na svetu. Ampak tam smo uživali ob nastopih Bojana Tokića, ki je z izjemo dvoboja s Portugalsko blestel tudi tokrat. V svoji kolekciji ima zdaj komplet evropskih medalj. Ko smo ga lani povprašali, če bo pogled usmeril tudi v Tokio 2020 je dejal, ne samo to, tam bo z mano tudi Darko Jorgič. Očitno se Toko ni motil.