Špartatlon poteka od Aten do Šparte (246 km), Badwater po ameriški Dolini smrti (217 km) in Ultrabalaton okrog Blatnega jezera (211 km).

Slovenski ultratekači se redno in uspešno udeležujejo ultramaratonov v Grčiji in na Madžarskem, letos pa sta s kalifornijsko Dolino smrti opravila Mirko Bogomir Miklič in Marko Femc. Postala sta drugi in tretji udeleženec iz Slovenije, ki jima je uspelo preteči traso Badwater 135 (135 milj oz. 217 km) in osvojiti cilj na gori Whitney. Prvi in do letos edini slovenski ultratekač je bil Dušan Mravlje, ki je Badwater pretekel v letih 2000 in 2006.

Od najnižje do najvišje točke ZDA

"Leta 1977 je Kalifornijec Al Arnold tekel iz depresije Badwater na goro Whitney. Bil je prvi, ki mu je uspelo, kar so drugi poskušali desetletja. Dokazal je, da je mogoče. Še štiri leta je trajalo, preden je to pot pretekel tudi Jay Birmingham. In seveda je bil tudi hitrejši. Tako se je začelo tekmovanje," razloži Chris Kostman, organizator tekmovanja.

Deset let po uspelem Arnoldovem teku so pripravili prvo tekaško tekmovanje. Povabili so pet ultratekačev, tri iz Združenih držav Amerike in dva iz Velike Britanije, dve ženski in tri moške. Le takrat je vsem tekačem tudi uspelo prečkati ciljno črto, doda Kostman, ki je organizacijo ultramaratona prevzel na prelomu tisočletja. "Prvih 12 let je bila tekma zelo majhna, po 12, 20, 25 tekačev. Ko sem po tekmi leta 1999 prevzel organizacijo, sem želel mednarodni dogodek, nekakšne neuradne olimpijske igre ultra teka. Leta 2000, na prvem mednarodnem teku, so bili na cilju najboljši tekači Rus, Slovenec, Japonec … Prvi Američan je bil šele šesti. To je bil začetek moderne dobe teka Badwater 135, mednarodne tekme s športniki iz različnih držav. Takrat je bilo 60 ali 70 tekačev, zdaj pa vsako leto sprejmemo sto tekačev."

Največ sto tekačev in njihovi spremljevalci, tekača lahko spremljajo največ štirje soudeleženci, je omejitev, ki jo je zaradi ohranitve geoloških posebnosti in biotske raznovrstnosti določil zvezni nacionalni park, ki upravlja Dolino smrti. Po njej potekata dve tretjini trase.

Proga, dolga 217 kilometrov, se začne na najnižji točki severnoameriške celine, v kraju Badwater (86 m pod morsko gladino). Prvih 70 kilometrov, do kraja Stovepive Wells, je trasa ravninska, nato se začne skoraj 30 kilometrov dolg vzpon do prelaza Towne Pass na 1511 m nadmorske višine. Spust v dolino Panamint prečka peščeno ravnico in se nadaljuje z drugim daljšim vzponom do razgledne točke Father Crowley's (1219 m). Vzpon je za kakšen kilometer daljši od prvega, traso pa obrobljata ostro skalovje in prepad. Z razgledišča, poimenovanega po katoliškem duhovniku Johnu J. Crowleyju, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja služboval med staroselci območja Inyo, je čudovit pogled na Mavrično sotesko (Raibow Canyon), v kateri so do tragične nesreče leta 2019 izvajali redne vojaške letalske vaje.

Kot malo gor, malo dol, bi lahko opisali nadaljevanje trase, ki z zahodnega obrobja Doline smrti prehaja proti mestu Lone Pine. Mestece z le okrog 2000 prebivalci leži ob vznožju gore Whitney (4421 m), najvišje točke osrednjega dela ZDA (brez Aljaske). Do cilja je le še 21 kilometrov in zadnji vzpon. Skupnih vzponov je za 4450 metrov, spustov 1859. Traso od depresije Badwater do gorske postojanke na 2548 m nadmorske višine morajo ultramaratonci premagati v 48 urah.

Posebnost ultramaratona Badwater: skrajna vročina

Kljub trem zahtevnejšim vzponom trasa Badwater kondicijsko dobro pripravljenim ultratekačem ne bi povzročala večjih težav, če ne bi bilo oteževalne okoliščine – hude vročine. Dolina smrti velja za najbolj vroče območje na svetu. V Furnace Creku, resortu, ki leži 51 m pod morsko gladino, so 10. julija 1913 izmerili 56,7 stopinje Celzija, kar je še vedno najvišja izmerjena temperatura na našem planetu. Sedmega julija letos so merilniki v Furnace Creeku pokazali 54 stopinj, kar je v zadnjih desetletjih nov temperaturni rekord. Statistično je julij najbolj vroč mesec.

Zaradi izrednih vročinskih razmer je začetek tekme zvečer, ko se temperature spustijo na okrog 45 stopinj Celzija.

Tekači so glede na svoje predhodne rezultate razdeljeni v tri skupine. Miklič je startal v prvi skupini ob osmih zvečer, Femc pa v zadnji ob desetih. Ob tej uri naj bi se na progo podal tudi ultra tekač Domen Kozjek, ki pa je nastop zaradi zdravstvenih težav nekaj dni pred začetkom odpovedal.

Puščavski vihar zajel prvo skupino, Femc začel odlično

"Začetek tekme je bil povsem normalen, nato pa nas je le kilometer od starta zajel puščavski peščeni vihar. Premetavalo nas je in le s težavo smo ostajali na mestu, kaj šele, da bi se uspešno prebijali skozenj. Ko je vihar popustil, pa sem začutil bolečino v zadnji loži leve noge. Toda odstopiti letos zame ni bila opcija, zato sem se osredotočil na to, kako bolečino premagati in tekmo nadaljevati," opisuje Miklič, ki je lani, ko se je Badwaterja udeležil prvič, odstopil pri 117. kilometru. Kaj je bil glavni vzrok za lanski odstop, še danes ne ve, pravi, da je najverjetneje podcenjeval vročinski dejavnik in premalo nadomeščal izgubo soli. "Lanski odstop je bil neprecenljiva izkušnja. Letos sem bil na Badwater precej bolje pripravljen. Treniral sem višince, preizkušal, kaj in koliko jesti ter kako najbolje nadomestiti sol."

Biatlonec, tudi triatlonec Femc se z ultratekom zagrizeno ukvarja zadnjih petnajst let. V dijaških in študentskih letih je treniral rokomet, športno kariero pa končal zaradi poškodbe. Oba sta člana Atletskega kluba ultramaratoncev Slovenije (AKUS). In čeprav ima raje vročino kot hlad, je ob prvem stiku s traso dejal, da je v dolini pasje vroče. "Vse leto sem se pripravljal na Badwater, zato mi je žal, da bo v dveh dneh vsega konec. To je zame praznik, užival bom vsak trenutek na tekmi."

Femcu vročinsko-ultratekaška preizkušnja ni povzročala težav, dve tretjini trase je pretekel s tempom od 9 do 12 kilometrov na uro, tekaški korak je upočasnil šele pri 150. kilometru.

Pomoč sotekača in družine

Vnetje mišic zadnje lože je Mikliču povzročalo težave od začetka tekme, do 80. kilometra je dvakrat bruhal. Pri 68. kilometru se mu je kot tekaški partner pridružil Luka Videtič.
Pravila dopuščajo do štiri spremljevalce, zaželeni so sotekači, ki ultramaratoncu pomagajo na najtežjih delih trase. "Sotekač pomaga, skrbi za primeren in reden vnos hrane, tekočine in na Badwaterju predvsem za hlajenje tekača. Pri drugem vzponu, tega sva začela okrog poldneva, ko je znova nastopila pripeka, sem na hrbtu nosil še štiri litre vode za Mirka in nekaj tudi zase. Ta del me je popolnoma izčrpal," opisuje svojo vlogo Videtič, državni rekorder na 12 in 24 ur ter 100 milj.

"Želel sem prositi sosedo, da mi na kapo s senčilom prišije nekakšno vrečko, v katero bi dajal led in se hladil od zgoraj. Pa me je napotila na spletno stran, kjer so prodajali prav takšna pokrivala. S tem rešujem to tekmo." Soproga in 16-letna hči Alina sta Femcu z ledom napolnili kapo vsakih 2–4 kilometre. In vsakič se je stajala polovica zamrznjenih kock. Analize so pokazale, da je uspešen nastop na vročinskem vzdržljivostnem teku najbolj odvisen od sposobnosti organizma, da se ne pregreva. Zato tekače na Badwaterju neprenehoma hladijo, z ledom v rokavu, rutkah, ki jih zavežejo okrog vratu, škropljenjem telesa in podobnim.

Kljub uničenim tekaškim copatam do cilja

Zaradi bolečin v levi nogi je Miklič do spusta proti mestecu Lone Pine uničil tri pare tekaških copat. Ko je rezervnih zmanjkalo, je obul copate sina Gorazda, ki je bil del spremljevalne ekipe.
Največ težav so mu povzročali ravninski deli trase, takrat je bila bolečina najmočnejša, pri vzponih in delno tudi spustih so delovale druge mišice in zadnja loža ni bila toliko obremenjena. Na zadnjem, polmaratonskem, vzponu proti cilju je pospešil in odsek prehodil v štirih urah. Za primerjavo, zmagovalec je zanj potreboval tri ure in pol.

Miklič je s spremljevalno ekipo prišel na cilj, ko je iz druge noči nastajalo jutro. Progo je pretekel s časom 33:50:18.

"Proti Lone Pinu me je čisto pobralo. Klanci so me izmučili," je na kontrolni postaji v mestu priznal Femc. Gorsko cesto do cilja je prehodil korak za korakom in s pomočjo žene, ki je spoznala, da brez nje ne bo zmogel še zadnjih kilometrov. V spremstvu Tine in treh hčera je po 35 urah in 14 minutah prešel ciljno črto. Utrujen, a nasmejan.

Na startu letošnjega ultramaratona Badwater je bilo 97 tekačev iz 21 držav. Zaradi puščavskega viharja in visokih temperatur drugega dne tekma ni prinesla tekaških presežkov, nasprotno, velja za eno izmed počasnejših tekem z veliko odstopi. Na cilj je uspelo priti 74 ultra tekačem. Zmagovalec tekme je bil Američan Shaun Burke (čas: 23:29:00), drugo mesto je osvojila ženska, Norvežanka Line Caliskaner (27:36:27). Miklič je bil 12., Femc pa 18.

Slovenski udeleženci in njihovi dosežki na ultramaratonu Badwater

[1] DUV – Deutsche Ultramarton Vereinigung, svetovna baza ultramaratoncev in njihovih dosežkov.